Haaške vislice

Pot do mednarodne pravice, ki je na klop za obtožence končno posadila tudi Slobodana Miloševića, je bila dolga in zapletena. Na njej je bilo veliko ovir, ki so jih večinoma postavljale posamezne države, sklicujoč se na svojo suverenost. Sodišče in tožilstvo, ki ga vodi razvpita tožilka Carla Del Ponte, sta eden od zadnjih poskusov za zagotovitev mednarodne pravice, ki se vleče že nekaj stoletij. Vse se je začelo leta 1474, ko so v nemškem Breslauu sodili Petru von Hagenbachu zaradi "nasilja nad Bogom, zakoni in ljudmi." Mož je namreč dovolil svojim enotam, da nekaznovano ropajo po osvojenem mestu in ubijajo civilno prebivalstvo. V naslednjih stoletjih je bilo le malo uspešnih poskusov sojenja vojnim zločincem. Prvi resnejši poskus mednarodnega sojenja se je zgodil šele po prvi svetovni vojni, ko so zavezniki ustanovili mednarodno kazensko sodišče. Kljub temu pa se je sojenje odgovornim za prvo svetovno vojno spremenilo v farso, saj je bilo leta 1924 v Leipzigu za hude zločine v prvi svetovni vojni obsojenih 12 bolj ali manj nepomembnih oficirjev nemške armade.

Šele po drugi svetovni vojni je nadzorni svet za Nemčijo z zakonom številka 10 na podlagi londonske izjave treh sil leta 1945 ustanovil mednarodno vojno sodišče, ki naj bi kaznovalo osebe, "krive za vojne zločine, zločine proti miru in proti človečnosti". Kljub temu da se je obramba obtoženih sklicevala na to, da so obsojeni zgolj izpolnjevali ukaze, je sodišče v Nürnbergu odločilo, da je izvršitev zločina po nalogu predpostavljenih kljub vsemu zločin. Pri tem so se sodniki v svoji argumentaciji lahko sklicevali celo na samega ministra za propagando tretjega rajha, Goebbelsa, ki je v enem od člankov zapisal, da "ne obstaja mednarodno vojno pravo, ki bi določalo, da se vojak, ki je storil navaden zločin, lahko izmakne kazni s sklicevanjem na to, da je zgolj izpolnjeval ukaze, ki jih je dobil od svojih predpostavljenih".

S tem je bila državni suverenosti, na katero so se sklicevali nemški teoretiki, postavljena jasna omejitev. Ne glede na to, da so bili sodniki nürnberškega sodišča državljani držav zavezniških sil, ki so dejansko sodili poražencem, je bilo to sojenje prvo mednarodno sojenje vojnim zločincem. Po 403 zasedanjih in več kot leto dni delovanja je sodišče 12 obtoženih obsodilo na smrt z obešanjem, tri na dosmrtno ječo, štiri na zapor med 10 in 20 let, tri pa oprostilo obtožb. Hkrati so potekali podobni procesi tudi v Bolgariji (obsojeni so bili regent, 22 ministrov in 66 poslancev) in na Madžarskem. Na Japonskem so ravnali podobno kot na sojenjih v Evropi. Potrjeno je bilo pravilo, da se posamezniki ne morejo skrivati za avtoriteto in suverenostjo držav.

S tega zornega kota je Miloševićeva navzočnost v Haagu očiten dokaz, da se odgovorni za kršitve v prihodnje ne bodo več mogli skrivati za svojo državniško avtoriteto. Vendar pa se je treba zavedati tudi neprijetnih dejstev. Vse namreč kaže, da smo od nepristranske mednarodne pravice še zmerom zelo daleč; primer izraelskega premijera Ariela Šarona, (odgovornega za pokol v Sabri in Šatili), primer nekaznovanega čilskega diktatorja Augusta Pinochetta, nekaznovani pogromi nad Kurdi v Iraku, brutalni napadi na Palestince in ameriška zadržanost do ratifikacije rimskega statuta novega mednarodnega kazenskega sodišča - vse to so dokazi, da pravica ni nepristranska, pač pa še zmeraj v rokah močnejših.

Mednarodno sodišče v Haagu za zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) je bilo kot "pomožni organ OZN" ustanovljeno z resolucijo varnostnega sveta št. 8277. Delovno področje sodišča je ozemeljsko in časovno omejeno; sodišče sodi za zločine, storjene po 1. januarju 1991, in za zločine, storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Poleg časovne in teritorialne omejenosti je razlika med nürnberškim sodiščem in ICTY tudi v tem, da ICTY v zadnji verziji statuta ne omenja več zločinov proti miru. To pomeni, da morajo biti obtožbe za kršitve humanitarnega in vojnega prava veliko konkretnejše.

Sodišče je po osmih letih delovanja sedaj prvič pred primerom, ki bo resno postavil na preizkus njegovo usodo. Na ravni dokazovanja kazenske odgovornosti pač ni dovolj le medijsko povezati grozljivih slik vojnih grozodejstev s slikami Miloševića in na podlagi "logike", češ, "gotovo je vedel", obsoditi nekdanjega predsednika Srbije in ZRJ. Politično odgovornost je treba ločiti od kazenskopravne odgovornosti. Haaški tribunal ima težko nalogo; s primerom "Milošević" bo moral upravičiti svoje poslanstvo na način, ki ne bo sprožal sumov v nepristranskost izrečenih sodb. Čeprav je "de iure" Miloševićeva odgovornost za zločine na Kosovu zelo verjetna (bil je vrhovni poveljnik), mora tožilka Carla Del Ponte sodišču prepričljivo dokazati, da je bil Milošević tudi "dejansko" vpleten v organizacijo etničnega čiščenja, deportacije, množične likvidacije in podobno. Sodišču ne bo treba dokazati, da je Milošević neposredno zaukazal posamezne uboje, vendar pa mora tožilka dokazati vsaj to, da je imel dejanski nadzor nad poveljniki, da je vedel za njihove zločine in da kljub temu ni storil ničesar, da bi jih zaustavil.

Kako težko je to dokazati, kaže tudi primer Radovana Karadžića. Čeprav se zdi njegova krivda za vojne zločine dobršnemu delu svetovne javnosti povsem očitna, je vendarle res, da je Karadžić izdal vrsto ukazov o humanem ravnanju z ujetniki in spoštovanju mednarodnega prava. Tožilstvo bo moralo zato dokazati, da je bila to samo "krinka" in da je Karadžić kljub formalnim ukazom deloval drugače. Da je torej dejansko odgovoren za kršitve humanitarnega in vojnega prava. Vse to velja tudi za Miloševića. Obtožnica proti Miloševiću - kjer so poimensko navedene žrtve v vojni na Kosovu - je sicer videti zastrašujoča, toda še zmeraj ne "dokazuje" ničesar in je na tej ravni res popolnoma "prazna in šablonska", kot jo je ocenil jugoslovanski predsednik Vojislav Koštunica. Vse, kar bo odločilo proces, se torej skriva v konkretnih dokazih. Oziroma bi se vsaj moralo, če se sodišče ne bo odločilo obsoditi Miloševića le na podlagi "de iure" poveljniške odgovornosti. Kar bi bilo slabo že zato, ker bi bili potem po istem načelu za vsako civilno žrtev svojih podrejenih lahko odgovorni tudi vsi evropski politiki, ki so bili kdaj vključeni v odločitve o uporabi svojih vojska. Čeprav ne bi nikoli odgovarjali, bi bila Miloševićeva obsodba zaradi tega manj prepričljiva.

Toda ali bo ICTY lahko opravil ta "test nepristranskosti" v primeru medijsko in s strani mednarodne politike že vnaprej obsojenega Slobodana Miloševića? Na račun pristranskosti ICTY med mednarodnimi pravniki že leta poteka zelo burna razprava. Prepričljivih argumentov, ki govorijo tako o objektivnosti kot o neobjektivnosti sodišča, je veliko. Omenimo samo nekatere. Sodišče naj bi bilo pristransko zato, ker je ustanovljeno kot "pomožni organ" varnostnega sveta. Pristransko naj bi bilo tudi zato, ker ga večinoma financirajo (in podpirajo s kadri) ZDA in tiste države, ki so tudi članice zveze Nato - kar v luči kazenske ekspedicije proti ZRJ iz leta 1999 ni nepomembno dejstvo. Izbor sodnikov je zgodba zase. Predsednik senata, ki sodi Miloševiću, je na primer sodnik z izkušnjami (bil je potujoči sodnik v več angleških mestih), vendar je že zgodaj zaplaval v politične vode. Kot član laburistične stranke je bil tri leta odbornik v Westminstru, nato je bil večkrat neuspešen na volitvah (nazadnje v času Margaret Thatcher), v haaško sodišče pa so ga delegirali leta 1997, ko je oblast prevzel Blair. Koliko je pravo mogoče brez ostankov pomešati s politiko - še posebej na sodišču, kjer sodniki nimajo "trajnega mandata" in nadaljujejo kariero doma, je seveda vprašljivo. O pristranskosti sodišča naj bi govorilo tudi dejstvo, da sodišče doslej ni obtožilo še nobenega političnega voditelja ostalih držav nekdanje Jugoslavije (čeprav je dovolj dokazov, da so bili tudi ti vključeni v načrtovanje vojaških operacij). Večkrat je slišati tudi trditev, da sodišče še vedno ni sprožilo nobenega postopka za zločine, ki so jih storili pripadniki albanske OVK. Številke na prvi pogled potrjujejo takšno kritiko. ICTY je po doslej znanih podatkih obtožil 991 oseb, umaknil 26 obtožnic in jih ima v tem trenutku odprtih še 70. Skupaj je bilo 32 posameznikov ubitih v poskusih aretacij (večinoma s strani SFOR-ja), 422 oseb pa je še pridržanih ali v zaporu zaradi postopkov ICTY. Štirje obsojenci že prestajajo kazen. Med vsemi je le nekaj Bošnjakov in nobenega pripadnika hrvaške narodnosti iz Hrvaške.

Na nekatere od teh argumentov je seveda mogoče zelo preprosto odgovoriti. Veliko število obtoženih pripadnikov ene narodnosti je lahko posledica nesorazmerja v izpeljanih zločinih. Tudi Miloševićev "argument", češ da je sodišče "nezakonito", ker ga ni ustanovila generalna skupščina OZN, je trhel. Generalna skupščina pač ni "parlament" in na isti način kot ICTY je bilo ustanovljenih kup drugih ustanov, ki jih Jugoslavija priznava. V Mladini se je tej kritiki odrekel celo Miloševićev odvetnik Toma Fila, ki je dejal, da članice generalne skupščine pač ne bi imenovale sodnikov, če bi menile, da je sodišče nezakonito.

Ali to pomeni, da so dvomi o pristranskosti sodišča neutemeljeni? Žal ne. Sodišča sodijo na podlagi zakonov in procedur, ki jih določi zakonodajalec. To zahteva tudi načelo delitve oblasti. V svetovni skupnosti zakonodajalca ni, določanje proceduralnih pravil ICTY pa je bilo prepuščeno kar sodišču samemu. Statut mednarodnega sodišča tako na primer določa, da lahko sodniki sami določijo vsa pravila dokazovanja, presojanja, vlaganja pritožb, zaščite prič in podobno. Sodišče je ta pravila med postopki velikokrat tudi spremenilo. Samo od maja 1994 pa do oktobra 1996 je sodišče spremenilo 41 od skupno 125 pravil, z naslednjimi amandmaji pa je bilo spremenjenih več kot dve tretjini pravil. Doslej je bilo opravljenih dvajset večjih revizij pravil - približno tri na leto. In to ponavadi prav zaradi težav ob konkretnih poskusih obsodb obtožencev. Kako se braniti, če sodniki pravila med procesom nenehno spreminjajo?

Zanimiv je tudi način spreminjanja pravil; poleg glasovanja na javnih razpravah se pravila velikokrat spremenijo tudi tako, da uslužbenec sodišča pošlje amandma vsem 14 sodnikom kar po telefaksu (v države, kjer živijo) in nato z njihove strani pridobi potrebna soglasja za spremembo sodnih pravil.

Enako nenavadno je dejstvo, da je sodišče tudi tožilstvu dalo pravico, da samo določa pravila svojega delovanja. Glede na to, da obramba nima možnosti določati splošnih pravil svojega delovanja, je to seveda v nasprotju z načelom kontradiktornosti postopka. To pomeni, da obramba in napad že "v startu" nista enakopravna. Poleg tega imata sodišče in tožilstvo že od ustanovitve sodišča skupne pisarne in sekretariat, tožilec pa lahko odloča celo o tem, v katere spise bo obramba imela pravico do vpogleda! Pri tem lahko tožilec preganja storilce tudi s tajnimi obtožnicami, zahteva zaslišanje priče pod masko in obrambi sočasno prepove vpogled v svoje dokaze, če bi to ogrožalo varnostne interese kakšne države. Tožilstvo lahko obtožence naknadno spreminja tudi v priče (in obratno), zadrži v priporu že osvobojene zapornike in uporablja tudi sicer v običajnih sodnih postopkih nezakonito pridobljene obveščevalne podatke. Vse to so pravila, ki jih na evropskih in ameriških sodiščih ne poznajo in zato tudi resni pravniki kritizirajo "inkvizitorsko" naravo postopkov, ki jih je uvedel ICTY. Prav tako je zelo nenavadno, da nad tožilcem ni nobenega nadzora. Tako ni jasno, ali tožilstvo preganja po načelu legitimnosti (zmeraj ko najde podlago) ali oportunosti (v skladu z okoliščinami). Rimski statut prvega resnično "univerzalnega" in nepristranskega "mednarodnega" sodišča (začelo bo delovati po 60 ratifikacijah, do sedaj jih je prispelo 36) določa pregon po prvem načelu.

Za ICTY se v nasprotju s tem zdi, da pogosto ravna oportuno. O pristranskosti ICTY - predvsem pa tožilstva - govorijo tudi konkretni primeri. V skladu z maksimo, po kateri se nepristranskost ugotavlja z "enakim delovanjem v enakih primerih", bi namreč tožilstvo moralo sprožiti tudi preiskavo in vložiti obtožnice proti odgovornim za vojne zločine, storjene med bombnimi napadi s strani odgovornih v zvezi Nato in v evropskih državah. Kršitve mednarodnega prava je v svojem poročilu januarja 2000 potrdila tudi organizacija Human Rights Watch. Toda že junija leta 2000 je Carla Del Ponte dejala, da "ni osnove za preiskavo o tem, da naj bi Nato storil vojne zločine ob lanskem bombardiranju Jugoslavije," in izrazila "zadovoljstvo" nad dejstvom, da ni prihajalo do neselektivnega bombardiranja civilnih ciljev. Da se nihče iz vrst odgovornih za civilne žrtve v ZRJ ne bo znašel pred sodiščem v Haagu, pa je bilo jasno že tedaj, ko je jasno opozorilo o tem, kdo vodi igro, dal glasnik zveze Nato Jamie Shea. Ta je novinarjem dejal, da so države Nata "glavni financerji ICTY" in da mu "lahko verjamejo", da so v "ICTY in Nato enotni -vojnim zločincem želimo prisoditi pravično kazen. In zato bo vrhovna tožilka ICTY obtoževala odgovorne jugoslovanske državljane in komajda še koga".

Tako očiten poseg v pristojnost tožilke ni povzročil nobenega protesta ICTY. Čeprav na to, da bi tožilstvo moralo ukrepati proti odgovornim za napade na civilne cilje v Jugoslaviji, kaže že primerjava izvedenih napadov in tega, kaj o pravilih civiliziranega bojevanja določajo mednarodne konvencije. Ženevska konvencija in njeni protokoli iz leta 1977 namreč natančno določajo, kaj so "civilni objekti". To so objekti, ki so "nujni za preživetje civilnega prebivalstva". Vodni zbiralniki in cevovodi, šole in bolnice, mostovi, železniške in cestne povezave, zgradbe vlade, zgradba RTV, pa tudi elektrarne in tovarne, celo tiste v oddaljenih območjih izven področja spopadov - če neposredno ne služijo vojnim namenom - to vsekakor so. In kaj storiti, kadar razmejitve med vojnim in civilnim niso tako preproste? Mednarodno pravo daje preprost odgovor - izogniti se je treba "nediskriminiranim napadom", se pravi tistim, ki jih ni mogoče omejiti in "ki prizadevajo tako civilne kot vojaške cilje brez razlike".

Na podlagi česa bo torej mogoče oceniti uspešnost in nepristranskost haaškega sodišča za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji? Vse kaže, da predvsem od razmerja med tistimi krivci, ki bodo, in tistimi, ki ne bodo obsojeni.

Samo Spektakel Slobu Spašava

- Prvo srečanje nekdanjega predsednika Srbije in Jugoslavije Slobodana Miloševića s sodniki haaškega sodišča za vojne zločine se je spremenilo v "medijski spektakel". Manj znano je, da je Milošević v popolnoma isti maniri nadaljeval tudi potem, ko so ga po dvanajstih minutah pospremili iz sodne dvorane v poseben prostor in ne v celico, ne da bi vedel, zakaj. Tam naj bi ga pričakala tožilka Carla del Ponte, ki mu je takoj dejala, da ga želi "spoznati". "Kadar koga ne želim spoznati, ga tudi ne spoznam," ji je odvrnil Slobodan Milošević, se obrnil stran od svoje gostiteljice in stražarjem dejal: "Odpeljite me!"

- Namestnik glavne tožilke Graham Bluitt je dejal, de je odločitev Miloševića, da si ne vzame zagovornika, "zvita poteza". Nekateri drugi odvetniki so ocenili, da je Milošević s svojim manevrom preprečil "že v naprej pripravljeno ceremonijo", po kateri bi haaška tožilka Carla del Ponte na prvem srečanju pred kamerami vsega sveta Miloševiću v obraz prebrala obtožnico za vojne zločine. Po mnenju odvetnika Zdenka Tomanovića, ki je Miloševića obiskal v Haagu, pa je s tem pravnim in političnim manevrom "izzval veliko vznemirjenost in zmedenost tribunala" ter sodni svet in tožilca "spravil v položaj, v katerem se niso želeli znajti". Toma Fila, Miloševićev odvetnik v času preiskovalnega postopka v Jugoslaviji, je ocenil, da je taktika zavračanja zagovornika sicer "pravno utemeljena", vendar ni dobra, ker se je bolje "braniti kot vdati". Po Filovem mnenju ostaja nejasno, ali bo Milošević pri svoji odločitvi vztrajal naslednjih tri do pet let, kolikor bi lahko trajalo sojenje.

- Kako se bo nadaljevalo sojenje, je v tem trenutku manj jasno. Ameriška pravnica Nancy Peterson, ki je kot vodja posebne skupine petdesetih raziskovalcev za sodišče v Haagu sedem let zbirala dokazno gradivo proti Miloševiću, je že izjavila, da "ne bo lahko dokazati krivde bivšemu jugoslovanskemu predsedniku". Vsaj doslej jasnih "pisnih dokazov ni", vse je odvisno od dokazovanja "poveljniške linije", po kateri naj bi tekli zločinski ukazi, to pa je mogoče le z izjavami najbližjih sodelavcev ali pa z morebitnimi podatki tajnih služb.

- "Če me izda Srbija, naj me branijo tuji odvetniki," je Milošević še v Beogradu dejal odvetniku Tomu Fili - preden si je v Haagu premislil. Še je mogoče, da se odloči celo za popoln bojkot sojenja in ob razpravah ostane v svoji celici. S tem bi si seveda najbolj škodil, vendar Milošević od sodišča očitno že sedaj ne pričakuje nič dobrega. Z njegovo odsotnostjo bi bila v precejšnji meri zmanjšana teža razsodbe. Še posebej zato, ker mu haaško sodišče po sedanjih pravilih ne more samo dodeliti "uradnega" zagovornika. Če bi se sodišče odločilo, da Miloševića prisilno privede, potem bi Milošević, po napovedih dosedanjega odvetnika Tome File, v sodni dvorani lahko "počel karkoli" - lahko bi "obrnil hrbet sodišču, trebil nohte ali kaj podobnega ..."