Zona somraka

Ubit Carlo Giulliani ... vsaj 24 pogrešanih ... 500-700 ranjenih ... 280 aretiranih ... 20.000 pripadnikov oboroženih sil in 200.000 glasnikov drugačnega sveta. Med 20. in 22. julijem je v Genovi potekalo srečanje trenutno dežurnih funkcionarjev držav skupine G8. Elitni klub. Samooklican, od nikogar izvoljen odloča o prihodnosti vsega sveta. In kaj je pod geslom PRIHODNOST zapisano v Priročniku za vladarje? Uničenje Zemlje (Amazonija, kjotski sporazum, Aralsko jezero, izropani oceani, ozonske luknje), redukcija človeka na potrošno blago, visoka tehnologija v funkciji popolnega nadzora ... Mračne vizije sci-fi prihodnosti že leta budijo vedno več ljudi v življenje, v akcijo, v upor. V Genovo so prišli zeleni, rdeči, črni, pink in vsi vmes, vsak s svojo energijo, svojimi izdelanimi stališči, zahtevami o sobivanju v ozračju skupne zavesti. Ta zavest je sprememba.

Proti mašineriji

Prijateljska Genova, od nekdaj pristanišče z delavsko tradicijo, nas je pričakala tri dni prej. Odisejada iz Ljubljane prek Trsta in Milana, vlak, avto in bicikel. Vse to je za mano. Sedaj sem tu. Da pokažem, kdo sem, kaj hočem. Lov za informacijami. Debate vsepovsod, sestanki, workshopi za naslednje dni. In Manu Chao, za katerega koncert plačaš toliko, koliko pač imaš. Odpravim se na enega od več kampov, z novimi prijatelji postavimo šotore in srkamo vase energijo trenutka, strah, pričakovanje, odločnost, nepokorščino, upor. Paziti, da je treba na bombe, ki bi jih lahko podstavil kdorkoli. Ena da je že bila najdena v bližnjem avtomobilu. Ena je eksplodirala v rokah karabinjerja, govoric pa ni konca. V mestu skorajda ni policije. So samo dolgi konvoji in helikopterji nad glavami ter seveda trdnjava rdeče cone. Jutri je manifestacija za pravice migrantov. Pričakuje se več kot 30.000 ljudi iz vsega sveta in miren sprehod po mestu.

Jutro. Začenjajo se manifestacije ob vrhu G8, akcije, ki naj razkrijejo dejansko naravo sistema, v katerem živimo, dejanja, ki naj pokažejo, da nas je ogromno, ki se ne uklanjamo. Bližamo se zbirnemu mestu, proti kateremu se valijo nepregledne množice. Samba bend, ljudje vseh barv in prepričanj, anarhisti, študenti, okoljevarstveniki, performerji, freestylerji ... množica posameznikov, ki prav dobro vedo, zakaj so prišli. Več ur traja oblikovanje kolone, toliko je vseh, govori se o več kot 50.000 ljudeh. Mirno. Vse mirno. Ogromna manifestacija je bila natančno in samo to - manifestacija stališč, volje, brez kakršnihkoli incidentov. Transparenti, gesla, ples, performansi vsepovsod ... ljudje nas pozdravljajo z oken ... ves popoldan sije sonce. Zvečer ponoven lov za informacijami. Tiskovno središče, iskanje ljudi, iskanje svojega mesta, svoje vloge v tem kaosu, ki to niti približno ni.

Stadion. Dež. Ljudje se organizirajo, rešujejo šotore tisočev ljudi pred poplavami, gradijo odvajalne kanale za vodo, utrujeni, morali bi spati ... jutri je dan, ko se bo pisala zgodba o Genovi. Helikopterji nad glavami krožijo kot stalen opomin, da je tu še nekdo, nekdo, ki bi najrajši videl, da nas ne bi bilo, nekdo, ki je pripravljen uporabiti vsa sredstva proti tistim, ki jim ni vseeno. Kot slutnja surovosti, nasilja ... krogel. Ni prvič in ravno to je strašljivo, tokrat vem, da to niso stvari, ki bi se dogajale drugim, ki so samo na slikah, zaslonih ... NE ... v sekundi se lahko znajdeš v ogromni mašineriji, na katero nimaš nobenega vpliva. Jutri bo aretacija še najmanj, kar lahko doleti prav vsakega izmed nas. Dež poneha ... spati ... spati.

Jutro 20. julija Y2K1 v Genovi. Dan neposrednih akcij civilne nepokorščine in drugih oblik individualne in kolektivne ekspresije. Številne avtonomne skupine so se odločile oblegati rdečo cono in s tem razkriti nelegitimnost forme delovanja G8. Ograditi se z neprebojnim zidom in s tem odvzeti kakršnokoli možnost dialoga ter večini zanikati pravico sodelovanja pri kreaciji lastnih življenj. Železna ograja simbolizira razmerje gospodar vs. suženj. Rdeča cona je simbol suspendiranja svobode gibanja in izražanja. Tega odnosa ne sprejemamo, s fizičnim obleganjem delegitimiramo pravico kogarkoli, da si lasti življenja drugih. Vsaka od avtonomnih manifestacij je izbrala svoj način za odpiranje prostora za diskurz. Pacifistični blok s svojimi sredstvi, roza-srebrni s plesom mimo G8 izrekajo nespoštovanje do samooklicanih vladarjev, skupine, združene okoli koncepta civilne nepokorščine, delujejo v svojem sektorju. Sindikalisti iz COBAS-a in aktivisti Mreže za globalno pravičnost, okoljevarstveniki, skupine transvestitov, anarhisti, Jubilee 2000 (mreža za odpis dolgov državam tretjega sveta), katoliške skupine in aktivisti več kot 600 drugih skupin so v petek obkrožili rdečo cono.

Ena od številnih zbirnih točk vrvi od mnogih, ki izdelujejo ščite za telo iz armafleksov, plastičnih steklenic in drugega materiala. Plavalna očala, plinske maske. Ljudje vedo, kaj jih čaka, vedo, kakšna je kazen za nepokorščino. Plin, palica, včasih tudi krogla. To niso paranoje, to je realnost naslednjih ur. Srečno ...

S companero odideva ... se pridruživa drugim in že smo vsi skupaj sredi množice. Tokrat oblečene v črno, njih zastave so črne, njih bobni bobnijo, njih sporočilo je radikalno, njih metoda je med drugim tudi fizična destrukcija simbolov sedanje družbeno-ekonomske ureditve. Zelo počasi se premikamo naprej. Strah pred tem, kaj se bo zgodilo v naslednjih urah. Helikopter je še vedno nad nami ... nekateri razbijajo šipe, zažigajo avtomobile, postavljajo barikade - neselektivno uničevanje sproža ostre odzive drugih v skupini. Ritem je v zraku, nekaj sto ljudi se počasi premika cikcak proti rdeči coni. Policija spremlja vse dogajanje. In ne ukrepa. Počasi se premikamo naprej, na mostu se odvije precej provizoričen boj s policijo. Kamni, molotovka in gremo naprej. Začuda še nikakršnih resnih težav s policisti. Nič. Stalno nas gledajo in ne ukrepajo. Nadaljujemo pot in pridemo do trga, kjer imajo pacifisti mirne demonstracije blizu vhoda v rdečo cono. Nato blitzkrieg ... uniformiranci so za nami ... bežimo ... manifestanti na trgu vidijo policijo, kako teče proti njim. Dvignejo roke v zrak ..."We are non violent!" Nima veze. Solzivec napolni trg, policija pa samo pometa ... Ni časa, da bi človek gledal, kaj se dogaja ... lahko le tečeš. Ujamem samo začetek totalnega masakra, nato lahko le ugibam, kaj se je dogajalo. Petnajst minut kasneje policije ni več, le reševalna vozila, ranjeni in objokani tisti, ki verjamejo v moč miru in besed. Njihov današnji sogovornik tega jezika očitno ne razume. Companerosi so se nekje izgubili. Vidim, da zadeva postaja totalno brutalna.

Srečam Lee ... čisto slučajno ... prvič po kampu v Lendavi ... poroča za Indymedia. Napotiva se v tiskovno središče. Vendar vmes spet zagledam dimne zavese v daljavi. Tovariši s stadiona. Pridružim se jim in zvem, skozi kakšen pekel so šli. Preden so sploh videli kogarkoli, so jih z vseh strani že zasuli oblaki solzivca. Tri ure plinske terapije. Na desni železnica, ni izhoda. Na levi ozke ulice. Past. Očitno je bilo hudo. Več kot 10.000 ljudi v neenakem boju s silami reda. Na čelu še vedno obredno streljanje solzivca, tudi v stranskih ulicah. Barikade, panika, oblaki dima. Očitno so se varuhi reda odločili, da je dovolj ... z oklepniki in vodnimi topovi so končno začeli potiskati tisoče ljudi po ulici navzgor, proti stadionu, proti začasnemu domu. Želim najti prijatelje in se nevede znajdem pred bolnišnico. Tu je varno. Nato novica dneva. Strel karabinjerja v glavo demonstranta. Smrt. Uradno potrjena. Sledi neskončen sprehod nikamor v ozračju popolne zmedenosti in neartikuliranega občutka prizadetosti.

Zarota

Pozneje poslušamo pričevanja številnih o nenavadno dobrih odnosih med policijo in nekaterimi iz črnega bloka. Mogoče nas pa zato niso ustavili? Ker so bili med nami tudi njihovi, ker so z neselektivnim uničevanjem želeli legitimirati svoj lasten odkrit teror nad drugimi skupinami, nad pacifisti, nad blokom civilne nepokorščine, nad novinarji? Zakaj niso niti poskušali ustaviti tistih, ki jih je bilo najmanj in za katerih zatrtje bi gotovo lahko sproducirali precej javne naklonjenosti? Zakaj? Je policija ali kdo drug dejansko delno skonstruiral dogajanje z namenom, da na političnem terenu razsuje celotni Genoa Social Forum (GSF - koalicija več sto skupin, ki so sodelovale pri organizaciji akcij v Genovi)?

Še vedno sem tukaj, v Genovi. Jutri je še en dan napovedanih manifestacij. Sindikati in sploh vsi pridejo. Kaj se bo zgodilo? Je možno, da se jutri razmere še zaostrijo, ponovni spopadi, ponovno nasilje nad nami vsemi, še kakšna krogla v glavo??? Ali pa bo vendarle jutri vse minilo po načrtu? Mirno. Ljudje so žalostni, jezni, nekateri željni maščevanja. Odločim se, da se naslednjega dne nikakor ne bom izpostavljal, enostavno je psihično in fizično treba zdržati do konca, treba je poznati mejo ... in ne iti preveč prek nje.

Enaindvajsetega julija dopoldan. Kraj, kjer je bil umorjen Carlo. Bližamo se zbirni točki in že na daleč čutimo solzivec. Kaj je zdaj to ... so že navsezgodaj ponovno začeli masaker? Več kot 200.000 ljudi, največ v zgodovini antiglobalizacijskega gibanja, se je odločilo sprehoditi po ulicah Genove. Mirno. Uspevalo nam je. Definitivno pa to ni uspelo policistom. Ponovno so odpirali fronte in se igrali vojno. Razbili so pohod najprej na dva dela, nato še na manjše skupine. Z že znanimi metodami so premišljeno razpršili protestnike v ogromno majhnih skupin in s tem deloma razbili manifestacijo. Med ranjenimi so protestniki, novinarji, odvetniki, zdravniki ... Nasilje ni prihranjeno nikomur. Na srečo veter piha stran od nas, proti robocopom na oni strani. Solzivec je tako treba brcniti ali vreči le nekaj metrov naprej. Brez konca. Solzivec pade, pade jih pet, deset ... nekaj sekund zmede, prisebni jih kmalu onesposobijo ... nekaj sekund zatišja ... in spet ... solzivec pada, ljudje jokajo, iščejo vodo, spirajo oči... "Voda ... voda ... pazi ... solzivec ..." Realnost trenutka so nepregledne množice predstavnikov represivnega aparata nekaj deset metrov stran. In desettisoči mirnih pohodnikov na tej strani. Nato mašinerija zaštarta. Oklepniki izza policijskih vrst se prebijejo v ospredje, se zapodijo proti tistim, ki so si drznili svoje sporočilo prinesti na ulico. Oklepniki drvijo, robocopi šprintajo, nova salva solzivca. Panika. Več tisoč ljudi se požene v beg ... kdor želi ostati miren, se imeti pod nadzorom, se naenkrat zave, da zaostaja, da so možje v oklepih vsako sekundo bliže ... plin udari v oči, grlo, prvobitni strah, panika. Bežijo in ne morejo nikamor, ujeti so med tisočimi. Minuta teka, ki ti reši roko, nogo. Ni prostora za heroje. Nato se mašinerija ustavi. Trenutek za oddih, ki to ni ... je samo jok, iskanje vode, iskanje prijateljev, strah pred naslednjim udarom. Lahko samo ugibamo, koliko je bilo tistih, ki niso imeli sreče in so ostali ujeti na oni strani množice uniformiranih varuhov reda (!?).

Konec. Samo ena misel. Treba je iti, pobegniti. Prvotni načrt, da bi ostal še nekaj dni, videl razplet, je življenjsko nevaren. Spakiramo, železniška postaja Brignole, vlaki vozijo in vozijo, na tisoče ljudi odhaja. Toda ni še konec. Zlovešči helikopterji, rešilci, ponovno razrasle paranoje, da bi nas zmasakrirali tik pred odhodom.

Paranoje psihotikov? Ne. Realnost.

Izvemo, da je policija zasedla center Indymedia in šolo, kjer je bilo središče GSF. Kmalu po polnoči je več deset policistov vdrlo v obe stavbi. V tiskovnem središču so zasegli in uničili več računalnikov s podatki, potencialno inkriminirajočimi za oblast. Uničili so veliko slikovnega, filmskega in zvočnega gradiva o dogodku. In tepli. V sosednji stavbi je bil pekel še hujši. Več kot 50 spečih ljudi je doživelo res skrajno nasilje. Razen tistih, ki jim je uspelo pobegniti, so skoraj vsi končali v krvi. 45 minut enostranskega terorja, katerega znaki so vidni povsod. Krvava tla, stene, razbite šipe in okna. 93 aretiranih iz obeh stavb. Organi reda pravijo, da je bila šola oporišče ljudi iz črnega bloka. Našli naj bi bili veliko črnih oblačil. S tem policija upravičuje svojo akcijo.

Na vlaku. Gremo domov, zmedeni sicer, pa vendar celi. Nekateri med nami nimajo te sreče ... Novice prihajajo za nami, okrvavljeni obrazi prijateljev po TV ... Ni še konec. Racije po zasebnih stanovanjih, množične aretacije, pogrešani. Policijska država, totalitarni režim, kršenje človekovih pravic? Kje pa ... to je vendar svobodni svet tržnega gospodarstva in cvetoče demokracije.