Turkmenbushi

Turkmenski prezident Saparmurat Nijazov rad reče: “Nisem Idi Amin, le na turkmenski televiziji ga igram.” Za tipa, ki je Idi Amin in ki se tako tudi obnaša, ima blazen smisel za humor. Da bi bilo vse skupaj še bolj veselo in slovesno, se je najprej preimenoval v Turkmenbashija, “Očeta vseh Turkmencev”, potem pa še v “Turkmenbashija Velikega”. Po sebi je imenoval mesta, ulice, aleje, parke, tovarne, letališča, šole, javne stavbe, inštitute - in celo meteorit. Oh, in vodko! Kar je čudno, še zlasti če pomislite, da je Turkmenbashi, nekdanji hardcore ateist, zdaj po novem musliman, da je pred časom celo romal v Meko in da se v Meki ob besedi vodka primejo za meč. V čast njegovemu romanju so postavili celo mošejo - in jo imenovali po njem. V Turkmenistanu je vse Turkmenbashi. Da je tudi vodka Turkmenbashi, je le še en dokaz Turkmenbashijeve neskončne širine.

In ker se vse, kar izreče, lepo prime (ne, nobenega oporekanja), je sklenil, da bo spremenil še koledar - da bo potemtakem preimenoval mesece in dneve. Januar je imenoval kar po sebi - Turkmenbashi. Ljudstvo je bilo navdušeno. No, ko je rekel, da bi rad april imenoval “Mati”, je bil predsednik Nacionalnega sveta tako navdušeno ganjen, da je vzkliknil: Visokost, zakaj ne bi aprila imenovali kar po vaši materi?! Khm, zanimivo, privlačno, iz srca, je dahnil Turkmenbashi in dodal: Bom premislil. Vidite, tip je odprt. In širok. In bogat. Turkmenistan, eden izmed stebrov Kaspijskega bazena, zbit med Iran, Afganistan, Uzbekistan in Kazahstan, je pač bogat z nafto in zemeljskim plinom. Bolje rečeno, Turkmenistan ima četrte največje rezerve zemeljskega plina na svetu! Turkmenbashi je novi naftni šejk - in novi, nekako naravni zaveznik “vojne proti terorju”. Če ga ne bi bilo, bi si ga moral Bush izmisliti.

In kot na vse velike glave, je vrsta prišla tudi na njegovo - ja, prejšnji teden, v ponedeljek, je postal še JFK. Nanj so skušali izvršiti atentat: pred predsedniško motorkado je na lepem zapeljal tovornjak, nakar so iz vseh strani bušnili ašašini in začeli mitraljirati Turkmenbashijev avto. Enega telesnega stražarja so ranili, tovornjak pa je zadel enega policaja. To je bilo vse. Oče vseh Turkmencev je naciji takoj sporočil: šlo je za zaroto, v katero so vpleteni štirje bivši vladni prvaki, ki se zdaj skrivajo v Rusiji in Turčiji! Teroristi! Zahtevam, da mi jih takoj izročijo! In kaj če ne? Bo napadel? Ne, le "vojni proti terorju" se hoče pridružiti. Tudi Turkmenbashi je mojster inscenacije - in če bi mu rekli, da človek postane velik šele, ko ga ubijejo, bi se dal ubiti.

Zastava, himna in patriotizem

Ko turkmensko letalo pristaja v Ašgabadu, stevardese potnikom zrecitirajo vse Turkmenbashijeve delovne zmage, pridigo o večni hvaležnosti ljudstva in nacionalno prisego: “Turkmenistan, moja ljubljena domovina! V mislih in v srcu sem vedno s tabo. Za še tako malo škodo, ki ti jo bom prizadela, naj se mi posuši roko. Za še tako malo laž o tebi naj se mi posuši jezik. Za še tako malo nezvestobo do domovine, predsednika in svete zastave naj izdihnem.” Domovina in Turkmenbashi - šef vlade, države in edine legalne stranke - sta eno. Neločljiva. Alah je v Nebesih, toda na Zemlji je le On.

Nijazov, srednje-azijski diktator, je na oblasti že vse od leta 1985, ko je bil še partijski šef Sovjetske socialistične republike Turkmenistan. Ko se je Turkmenistan odcepil od SZ, se je dal izvoliti za predsednika. Tako rekoč by default. Nihče mu ni oporekal. Izvolil se je za 5 let, toda da bi politični proces malce olajšal, je že leta 1994 priredil nacionalni referendum, na katerem je ljudstvo vprašal, ali mu želi predsedniški mandat avtomatično podaljšati do leta 2002. Skoraj vsi so obkrožili pravilni odgovor: kar 99,9 % volilcev je namreč reklo da! Ja, volitve, ki bi morale biti leta 1997, so kar preskočili. Nobenega oporekanja. In ker je imel že ravno 100-odstotno podporo, se je dal leta 1999 imenovati - okej, oklicati - kar za dosmrtnega predsednika. Nihče mu ni oporekal. Le kako? Na parlamentarnih volitvah lahko kandidirajo le člani njegove stranke, opozicijo pa je že zdavnaj pospravil, bolj ali manj na hladno, kjer ždi incommunicado.

Nekatere oporečnike je vrgel v areste, jasno, še najraje v areste, v katerih razsajajo kake hude bolezni, recimo kolera, nekatere je poslal v umobolnice, nekatere pa kar pred eksekucijski vod. Leta 1995 jih je menda odstrelil 350. Stalin je pač zanj nepozaben. Zato v Turkmenistanu uradno tudi ni oporečnikov. In zakaj ne? Ker ni razloga za protest. Ali kot pravi Turkmenbashi, božji bič: “V naši deželi ni političnih zapornikov!” Vsekakor. Ko so se pred leti - vsled vse hujšega pomanjkanja osnovnih živil in vse bolj brutalnega racioniranja - na ulicah Ašgabada zbrali demonstranti, jih je razgnal, voditelje shoda zaprl in jih razglasil za “džankije”, ki da so mladino na shod zmamili z marihuano in... ee, vodko. Le “džankiji”, nobenih disidentov. Turkmenbashijev KGB - okej, Komite za nacionalno varnost - pri disidentih vedno najde mamila. Taka je pač uradna politika, ki jo odkrito propagira tudi sam Turkmenbashi: Pri disidentih morate najti mamila - če jih ne najdete, jih podtaknite! Kako priročno, huh - “vojna proti terorju” je tu vedno vojna proti mamilom. Kot v Kolumbiji. Vidite, Turkmenbashi gre s časom. Če nočeš nazaj, moraš gledati naprej.

Le zakaj bi mu očitali, da je medije podvrgel ostri, rezki in neizprosni cenzuri. To je storil namreč s tehtnim razlogom: cenzura je pogoj za mir in stabilnost, kot pravi. No, da ne bi kdo natolceval, da ima kaj proti medijem, se je razglasil za ustanovitelja in lastnika vseh turkmenskih časopisov. Novinarji resda zaslužijo le 10 dolarjev mesečno, toda ni jim treba misliti s svojo glavo - On misli namesto njih. Sploh pa - kaj je to “svoboda tiska”? Tega ni v turkmenski ustavi. In Turkmenbashi, božja mladost, spoštuje ustavo. Tudi interneta ni v ustavi - zato ga je blokiral. Baleta in opere tudi ni v ustavi - zato ju je lani zaprl. In še mnogih reči ni v ustavi - privatnih TV in radijskih postaj. Jasno, tudi satelitske krožnike je dal odstraniti. Zakaj? Ker kvarijo izgled mest, predvsem streh. Grdobe! Nič, Turkmenbashi je na svojo ustavo navezan skoraj tako silno kot na svojega sina Murata, ki je pred leti v nekem španskem kazinu v eni sami noči zagonil 8 milijonov funtov.

Kult osebnosti

Da ima rad parade, se razume samo po sebi. Hej, to pride s teritorijem. Folklorno kostumirani otroci in vojaki v brezhibnih formacijah tako pogosto korakajo mimo marmornate tribune, na kateri sedi, in vzklikajo: Turkmenbashi, Turkmenbashi, Turkmenbashi! Nekoč so v rokah nosili Leninov portret - danes nosijo njegovega. Ker je najlepši, najbolj pravičen in najbolj moder prebivalec planeta. Gracija brez konkurence. In milosti polna. Ljudstvo je navdušeno, predsednik! Tako navdušeno, da je z njegovimi posterji okrasilo cel Turkmenistan, vključno s hoteli, da o parkih in poslovnih stavbah sploh ne govorimo. Njegov profil je povsod, tudi na zlatih iglah, ki jih nosijo politiki. Zasebnosti ni - Turkmenbashi je povsod. V glavah in srcih. Največje doživetje za vsakega politika: da lahko Turkmenbashiju poljubi zlato-smaragdno-diamantno roko. Njegovi izreki so zakon - vsi jih znajo na pamet, vsi jih recitirajo, vsi jih memorirajo, kot da gre za šifro, ki ti lahko reši življenje. Kar ni izključeno. Brez Turkmenbashijevih izrekov je bilo življenje brez smisla. In je še vedno. Turkmenci, ki jih je dvakrat toliko kot Slovencev, so bili prej slepi - zdaj vidijo. Orjaški, 40-metrski kip Turkmenbashija se obrača - za soncem. V nekem intervjuju je celo sam potožil, da se mu zdi, da je šel kult osebnosti predaleč. “Priznam, da je preveč mojih portretov, slik in kipov. V njih ne uživam, toda zahtevajo jih ljudje.” Vidite, Turkmenbashi, božje sonce, spoštuje voljo ljudstva - in njegova objektivnost je neizmerna. Še več, njegova objektivnost je vsem v vzpodbudo. Lažje ga ljubijo, lažje skandirajo njegovo ime, lažje mu pišejo pesmi, lažje ga vrisujejo v tepihe, lažje uživajo v njegovem grandioznem smislu za arhitekturo, lažje preživljajo srhljivo inflacijo in lažje prenašajo mizerne plače (cca 25 dolarjev na mesec!). “Kdor se pritožuje, ker mora dan preživeti brez klobase in kruha, ni pravi Turkmenec!” Pika.

Turkmenbashi se razprostira tudi na turkmenskih bankovcih. Ne da so kaj prida vredni, toda za pravega vizionarja je vsaka javna površina božji vrt. In v Turkmenistanu so vse javne površine Turkmenbashijeve. Zato je bilo nesmiselno pričakovati, da bo imel Turkmenbashi, srce in duša Turkmenistana, le eno predsedniško palačo. Točno, ima jih več - in to širom Turkmenistana. S fontanami in zlatimi strehami. Zdajle se gotovo sprašujete: pa zakaj ima toliko predsedniških palač? Ker je bila taka volja ljudstvo. Razumete, ne - vsilili so mu jih, od spodaj, kot je razkril. “Hotel sem le malo, prijetno hišo.” Žal ga je parlament preglasoval. Ljudstvo ga bo ugonobilo. Preveč mu popušča. Moral ga bo zamenjati. Razvaja ga! Le temu lahko pripišemo dejstvo, da cesta, po kateri se Turkmenbashi vozi iz Ašgabada v svojo gorsko rezidenco (in nazaj), ne izgleda kot kos pustinje, ampak kot arboretum. In ker je profet, z vpeljavo tržne ekonomije in demokracije okleva. Ne da ju nima v svoji viziji, toda kot pravi, bo svoje ljudstvo tja odpeljal raje počasi. “Naša družba še ni dovolj zrela za civiliziran večpartijski sistem.” Ne, ljudje še niso psihološko pripravljeni, da bi tovarne vzeli v svoje roke. Da bi le kopiral ameriški sistem, ne pride v poštev, pravi veliki reformator. “Če bi na TV dovolil vse tiste seksualne oddaje, bi me ljudstvo kamenjalo!” Saj.

Eno ljudstvo, ena nacija, en Turkmenbashi!

Ko je Turkmenbashi dobil tudi vsa znanstvena potrdila, da je Največji, da je potemtakem Gora, ne pa le Mohamed, je povsem upravičeno domneval, da bo zdaj svet prišel k njemu - veliki državniki, petični turisti in magnati. Da bi se počutili čim bolje, je zgradil kopico nenadjebljivo monumentalnih in dizajnerskih jet-set hotelov, ki zdaj resda samevajo prazni, ker turistov - začuda! - ni od nikjer, toda hej, izgledajo čudovito. Kot Turkmenbashijeva Monument Valley. Le malce slabo se rimajo z vsemi tistimi kolhozi. A kaj bi to: Turkmenbashi ljubi kontrapunkt. Ga je to, da jet-set turistov ni bilo na spregled, ustavilo? Ne. Naročal je nove in nove zvezdniške hotele. In ker so med gradnjo potrebovali velike količine vode, ki je Turkmenistan nima ravno v izobilju, je Turkmenbashi, božja kri, ljudstvu vodo preprosto izklopil. Ne prvič. Ne zadnjič. Izklapljanje vode je njegova retorična figura. In pomislite - voda je v Turkmenistanu brezplačna. Kadar je, se razume. Tudi elektrika je brezplačna. Kadar je. In bencin tudi. Za tiste, ki imajo avtomobile. Turkmenbashi, božji učitelj, je ukazal: “Če član kake družine krši zakon, se družini za eno leto vzame elektriko in bencin.”

Disidenti, ki so uspeli prebegniti, mu sicer očitajo trgovanje z mamili, pranje denarja, korupcijo, represivnost in eksploatiranje nacionalnih rezerv, toda razloga za alarm ni - Turkmenbashi je obljubil, da bo Turkmenistan spremenil v Kuvajt. In huh, da bo Ašgabad spremenil v svetovljanski metropolis, v svetovno čudo, v Las Disneyland. A naj vas nikar ne čudi, če je za Turkmence vpeljal potovalne vize, če jim je omejil kontakt z zunanjim svetom, če jim je zamrznil tuje bančne račune, če je ukinil vse mednarodne buse in vlake, če je vpeljal Svet za nadzorovanje tujcev, če je tujcem omejil gibanje po Turkmenistanu, če ne priznava tujih diplom in če je v šolah ukinil učenje tujih jezikov - ne, to ne pomeni, da je Turkmenistan črna luknja, kje neki, le Turkmenbashi tako razume nevtralnost in neodvisnost. Kar seveda nima nič s tem, da je bil še prav pred kratkim eden izmed redkih, ki se je razumel s Talibani.

Turkmenbashi, svetovno čudo, se je razglasil tudi za “Duhovnega voditelja” vseh Turkmencev. Izdal je namreč Rukhnamo - “Duhovne spise”, kolekcijo svojih izrekov, misli, refleksij, nasvetov in opažanj za staro in mlado, no, za vse. Tudi mesec september je takoj preimenoval - v Rukhnamo. Da bodo turkmenski mediji Rukhnamo, zelo ponarejeno priredbo novejše zgodovine, ki utaji, da se je Turkmenbashi upiral razpadu SZ in da je do zadnjega čakal z odcepitvijo, razglasili za novi Koran, 62-letnega Turkmenbashija pa za božjega sla, je bilo neizogibno, tako kot je bilo neizogibno, da bo ta “sveta knjiga” za vse obvezno branje - in kot je bilo neizogibno Turkmenbashijevo srečanje z duhom turkmenskega nacionalnega junaka Goroglija, ki mu je rekel: “Sreča naroda je v tvojih rokah. Saparmurat, pokaži turkmenskemu narodu pot zlatega življenja!” Jasno, če hočeš dobiti osebne dokumente, moraš izkazati temeljito poznavanje Rukhname. V nasprotnem primeru se ne kvalificiraš za “zlato dobo”. Turkmenbashi hoče vzgojiti ljudstvo. Do popolnosti. In ker zelo dobro ve, da ustvarja unikatne in popolne ljudi, je nedavno sprejel zakon, po katerem mora vsak tujec oz. vsaka tujka, ki se hoče poročiti s Turkmenko oz. Turkmencem, državi izplačati 50.000 dolarjev. Dekletom pa je itak prepovedal potovanje v tujino - da ne bi zabredle v prostitucijo.

Okej, mnogi srednje-azijski diktatorji, recimo Karimov (Uzbekistan), Nazarbajev (Kazahstan), Alijev (Azerbajdžan), Akajev (Kirgizistan) in Rahmonov (Tadžikistan), groteskni in arogantni šampioni postkomunistične tranzicije, nafte in naftovodov, so “vojno proti terorju” izkoristili za obračun z demokracijo, opozicijo, manjšinami in separatisti. Turkmenbashi tudi, oh, še najbolj - in to ne da bi se sami “vojni proti terorju” sploh priključil. Ni se mu bilo treba, ker so kaspijski naftni interesi korporacij a la Halliburton, Exxon in Unocal preglasili brutalne kršitve človekovih pravic. Turkmenbashi, patološki postmodernist, je vse pomešal: fevdalni kalifat, otomanski imperij, zalivski emirat, sultanski režim, stalinistični kult osebnosti in pop nacizem (Halk, Watan, Turkmenbashi - Eno ljudstvo, ena nacija, en Turkmenbashi). Hja, v Turkmenbashiju so se zlili Stalin, Mao, Kim Il Sung, Sadam, Idi Amin, Ludvik XV in Kemal Ataturk, toda ko ga pogledate, izgleda povsem banalno, brez karizme, kot kak birokrat, manjši od življenja.