Cerkev je zagovarjala mučenje

Argentinski predsednik Nestor Kirchner bi rad s svoje države izbrisal vse zločinske hipoteke, zato se je znova začelo pisati in razpravljati o zločinih iz časov vojaške diktature in t. i. "umazane vojne". Poteka obširna razprava o zakonih o pomilostitvi, sprejetih, da bi se vojaški častniki, ki so med "umazano vojno" oziroma med vojaško diktaturo od marca 1976 do februarja 1983 mučili ali pobijali levičarje, izognili sojenju.

Potem ko je Kirchner (tudi sam nekdaj levičarsko usmerjen študent in aretiran med argentinsko diktaturo) od vrhovnega sodišča zahteval mnenje o pomilostitvi v 80. letih, je spodnji dom argentinskega parlamenta (kjer ima Kirchnerjeva leva frakcija peronistične stranke večino) razveljavil pomilostitev vojaških častnikov, s čimer je storil prvi korak k sojenju za kršitve človekovih pravic v Argentini in državah, kakršna je Španija, kjer prav tako iščejo vojne zločince. Sojenja so se že začela.

Okrepil se je pritisk na vrhovno sodišče in ustvarilo se je ozračje, v katerem Argentinci odkriteje razpravljajo o krvavi preteklosti. Kljub vsemu se zdi, da vendarle zmagujejo politiki, pravniki, novinarji, aktivisti nevladnih organizacij, pa tudi cerkveni predstavniki, ki so se vsa ta leta zavzemali za odpravo mnenj, s katerimi so se zločini opravičevali, prikrivali ali zanikali. Kirchner se ne zavzema samo za to, da se Argentinci soočijo s temno platjo svoje novejše zgodovine, ampak tudi za to, da se država dokončno otrese bremena prikrivanja vseh vojnih zločinov, tudi tistih, ki so jih zagrešili nacisti in njihovi pomagači, na primer ustaši, ki so po drugi svetovni vojni zatočišče našli v Peronovi Argentini.

Predsednik je od policije zahteval odprtje vseh arhivov nacistov in ustašev, potem ko je decembra 2002 mednarodni Center Simona Wiesenthala, ki se ukvarja z iskanjem nacističnih vojnih zločincev, od Argentine zahteval podatke o petdesetih ljudeh, ki so po letu 1947 v državo prišli z lažnimi dokumenti in so morebiti odgovorni za poboje Židov med holokavstom.

Kirchner še naprej odpravlja pomanjkljivosti vladavine Carlosa Saula Menema, zadnjega peronističnega predsednika, ki se ni proslavil s pomočjo židovskim organizacijam, posebej še po strahovitem atentatu na sedež židovskih organizacij v Buenos Airesu (AMIA) 18. junija 1994, ko je eksplozija avtomobila bombe porušila hišo, ubila 85 ljudi in hudo ranila več sto meščanov. Krichner bi rad to popravil. Kot je povedal direktor pariške podružnice Centra Simona Wiesenthala Shimon Samuels, se ta organizacija pogaja za "rešitev vprašanja Iva Rojnića". Nekdanji krvnik Židov v Dubrovniku (pokojni hrvaški predsednik mu je podelil visoko odlikovanje) in nesojeni Tuđmanov veleposlanik v Argentini, ki na položaj ni bil imenovan prav zaradi posredovanja Centra Simona Wiesenthala, v knjigi Srečanja in doživetja Srbe imenuje "vzhodnjaški smrad", za Slobodno Dalmacijo pa je nekoč dejal, da bi "še enkrat ravnal popolnoma enako, kot je leta 1941"!

Omeniti je treba tudi močan učinek, ki ga je na intelektualne, politične in novinarske kroge naredila knjiga Prava Odesa - nacistični beg v Peronovo Argentino argentinskega novinarja Ukija Gonjija. Knjiga je močno vplivala na predsednika Kirchnerja, to je priznal tudi predstavnikom židovskih organizacij, ki so Gonjiju pomagali pri raziskovanju. Knjiga ima tolikšen vpliv, da je celo predstavnike katoliške cerkve v Italiji pripravila do obljube, da bodo preverili vlogo cerkve pri pobegih nacistov v Argentino. Zaradi Gonjijeve knjige so nekateri italijanski novinarji spet začeli omenjati že stare trditve, da je cerkev posredovala pri izdelavi lažnih dokumentov za nacistične voditelje, kakršni so bili Adolf Eichmann, Joseph Mengele, Klaus Barbie, Erich Pribke, in za ustaše na čelu z Antejem Pavelićem, ki so v Argentino prišli po t. i. "podganjih linijah", posebnih kanalih za transport vojnih zločincev v glavnem iz Genove v Buenos Aires.

Poleg tega so gledalci francoskega Canala Plus in še desetih evropskih televizijskih postaj pred nekaj dnevi videli in slišali priznanja nekaterih generalov, ki so vodili državo, vojsko in policijo v času argentinske diktature (od leta 1976 do 1983) in t. i. "umazane vojne", ta priznanja pa so močno kompromitirala vodstvo argentinske katoliške cerkve. V televizijskem dokumentarnem filmu Eskadroni smrti - francoska šola novinarke Marie Monique Robin, ki je bil pred predvajanjem v Parizu poslan argentinskemu levičarskemu dnevniku Pagina 12 (ta je objavil nekaj pretresljivih izvlečkov iz njega), so gledalci slišali in videli izjave nekdanjega vojaškega poveljnika in enega od vodij vojaške hunte, generala Benita Bignoneja (zdaj mu sodijo zaradi ugrabljanja nosečih žena argentinskih levičarjev, ki so rojevale v vojaški bolnišnici v razvpiti vojašnici Campo de Mayo, otroke so potem oddali v posvojitev najrazličnejšim častnikom, matere pa so najpogosteje pobili), in nekdanjega šefa policije, generala Albana Eduarda Harguindeguya. Oba sta priznala umore, ugrabitve in mučenje ujetnikov, zatrdila sta, da sta se metod mučenja naučila od francoskih vojaških inštruktorjev, ki so si izkušnje pridobili med vojno v Alžiriji v 50. letih, in da je bilo vse skupaj "velika napaka".

Posebej pretresljiva so ta pričevanja zaradi obtožb, ki sta jih generala izrekla na račun argentinskih škofov. Tako je general Bignone priznal, da se je pogovarjal s tremi škofi in jih prosil za nasvet v zvezi s situacijami, v katerih so se pogosto znašli pripadniki argentinske vojske in policije, ko so mučili levičarje, bodisi teroriste ali njihove simpatizerje. Eden od škofov, pravi Bignone, mu je odvrnil: "General, ujetnike imate pravico mučiti, dokler ne omedlijo!"

Dnevnik Pagina 12 je objavil tudi potrditev teh navedb iz ust enega od škofov, ki so se skušali postaviti po robu nasilju. Justo Laguna, škof Morona, predmestja argentinske prestolnice Buenos Aires, je dejal, da so nekateri dušni pastirji podpirali nasilje in metode diktature, vendar ne vsi v škofiji. Časopis je objavil še pričevanje škofa mesta Viedme v pokrajini Rio Negro Miguela Estebana Hesayneja (pogosto obtoževanega, da je levičarsko usmerjen), ki je prej omenjenega generala Harguindeguyja prosil milosti za ujetnike, vendar brez uspeha, o vsem pa je obvestil tudi papeža Pavla VI. in njegova naslednika papeža Janeza Pavla I. in Janeza Pavla II.