3. 10. 2003 | Mladina 39 | Svet
Moje pesmi, moje sanje
Bush je lani Združene narode povsem diskreditiral, v torek pa jih je groteskno klical na pomoč
V govoru pred Generalno skupščino je Bush oznanil, da morajo "vse nacije dobre volje stopiti skupaj" in pomagati "mladi demokraciji" v Iraku, obenem pa je tudi razkril, da je Irak napadel le zato, da bi rešil "kredibilnost Združenih narodov". Mnogim je kakopak takoj potegnilo, da jih ima za norca - ko pa je potem še dodal, da je Irak razvijal orožje za množično uničevanje, jim je potegnilo, da jih ima za norca norec. In pomislite: reviji Time se zdi, da je Ronald Reagan "nerazrešena skrivnost sodobne ameriške politike". Na sestankih je spal, bral je le to, kar so mu napisali drugi, anekdote je imel za resne analize, na summite pa se je pripravljal tako, da je gledal film Moje pesmi, moje sanje. Toda ironično, že kar absurdno - razglasili so ga za vizionarja. Živo si lahko predstavljate, kako se je sredi sestanka nenadoma zbudil in povsem zunaj konteksta dahnil "Eee, kje smo" - in vsem se je zazdelo, da je rekel nekaj premišljenega, unikatnega. Pozor, predsednik sprašuje: Kje smo? Kje je svet? Kam gre? Kaj se dogaja? Ja, to je bil signal. Točno: ko je Time opisoval Reagana, se je zdelo, da opisuje Busha. Razlika je le v tem, da bi Bush zaspal tudi med filmom Moje pesmi, moje sanje. In seveda - Reagan, ki je iztrebljal komunizem, lansiral izraz "imperij zla" in kitajskega predsednika zamešal z Mao Zedongom, je bil boljši interpret scenarijev, ki so mu jih pisali drugi. Navsezadnje, bil je igralec! Bush ni igralec, ampak le Reaganov impersonator. In vendar niti malo ne preseneča, da tudi njega prodajajo kot vizionarja. Njegova največja in najbolj slavna "vizija" je Irak. In glede na to, kako Irak trenutno izgleda, smemo reči, da je ta "vizija" lahko le delo človeka, ki gleda iraško klavnico, misli pa, da gleda film Moje pesmi, moje sanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 10. 2003 | Mladina 39 | Svet
V govoru pred Generalno skupščino je Bush oznanil, da morajo "vse nacije dobre volje stopiti skupaj" in pomagati "mladi demokraciji" v Iraku, obenem pa je tudi razkril, da je Irak napadel le zato, da bi rešil "kredibilnost Združenih narodov". Mnogim je kakopak takoj potegnilo, da jih ima za norca - ko pa je potem še dodal, da je Irak razvijal orožje za množično uničevanje, jim je potegnilo, da jih ima za norca norec. In pomislite: reviji Time se zdi, da je Ronald Reagan "nerazrešena skrivnost sodobne ameriške politike". Na sestankih je spal, bral je le to, kar so mu napisali drugi, anekdote je imel za resne analize, na summite pa se je pripravljal tako, da je gledal film Moje pesmi, moje sanje. Toda ironično, že kar absurdno - razglasili so ga za vizionarja. Živo si lahko predstavljate, kako se je sredi sestanka nenadoma zbudil in povsem zunaj konteksta dahnil "Eee, kje smo" - in vsem se je zazdelo, da je rekel nekaj premišljenega, unikatnega. Pozor, predsednik sprašuje: Kje smo? Kje je svet? Kam gre? Kaj se dogaja? Ja, to je bil signal. Točno: ko je Time opisoval Reagana, se je zdelo, da opisuje Busha. Razlika je le v tem, da bi Bush zaspal tudi med filmom Moje pesmi, moje sanje. In seveda - Reagan, ki je iztrebljal komunizem, lansiral izraz "imperij zla" in kitajskega predsednika zamešal z Mao Zedongom, je bil boljši interpret scenarijev, ki so mu jih pisali drugi. Navsezadnje, bil je igralec! Bush ni igralec, ampak le Reaganov impersonator. In vendar niti malo ne preseneča, da tudi njega prodajajo kot vizionarja. Njegova največja in najbolj slavna "vizija" je Irak. In glede na to, kako Irak trenutno izgleda, smemo reči, da je ta "vizija" lahko le delo človeka, ki gleda iraško klavnico, misli pa, da gleda film Moje pesmi, moje sanje.
In kot veste, se je Bushu "vizija" povsem ponesrečila, tako da jo je bil na lepem voljan deliti z drugimi, celo s "staro Evropo". Evropski uniji je sporočil: dajte nam 5 milijard dolarjev za obnovo Iraka in pošljite nam 25.000 vojakov, ki bodo pod ameriško komando. "Koalicija dobre volje" - poljski specialisti za deratizacijo, albanski kretničarji, razglednice podpore z Deviških otokov in slovenski zračni prostor - očitno niso zdravilo za iraško apokalipso, sploh pa niso dovolj kredibilno zdravilo. Bush hoče "staro Evropo" - Francoze, ki so takoj odgovorili: ni problema, poslali bomo denar in vojake, toda šele, ko boste v Irak vpeljali demokracijo in vrnili suverenost. Bušiji, šokirani in razjarjeni, so le ponovili svojo mantro: Irak še ni zrel za demokracijo! Irak potrebuje čas! Glejte, kaj se dogaja! To, kar se dogaja, se dogaja prav zato, ker so bušiji v Iraku demokracijo prepovedali in ker delajo vse, da do demokracije in volitev ne bi prišlo. Irak potrebuje čas? Irak potrebuje toliko časa, kot ga Busheve naftne in druge korporacije potrebujejo za popolno privatizacijo Iraka. Ko bodo bušiji Irak sprivatizirali, bo zrel za demokracijo in volitve. Šele ko bo Irak razdeljen, bodo lahko Iračani vrgli svoj glas. Da "Irak ni zrel za demokracijo" je parola administracije, ki je ob "osvobodilni" invaziji na Irak dahnila: glejte te srečne obraze, kako se veselijo demokracije! Ko so vsi argumenti za napad na Irak padli v vodo in se izkazali za blef, je Bushu preostal le še en argument - da je v Irak prinesel demokracijo. Jasno, z okupacijo - in njeno vse hujšo kolateralno škodo - je tudi ta argument padel v vodo.
Bushu so se pesmi in sanje - ne le njegove pesmi in sanje o Iraku, ampak tudi o Ameriki - tako monumentalno in tako pijansko ponesrečile, da je zdaj predsedniško kandidaturo najavil celo general Wesley Clark, bivši vrhovni komandant NATA in bivši republikanec. In da ne bi bilo kake dileme, je kandidaturo najavil na demokratski strani. General, ki je bombardiral Beograd (in Waco, kot pravijo teoretiki zarot), je tako obupal nad Bushevimi "vizijami", da se je že pred slabim mesecem tudi uradno razglasil za demokrata. Wes Clark, ki so mu le dva dni po najavi kandidature sondaže že izmerile višjo javno podporo kot Bushu (49 vs. 46), ni le atraktivna alternativa, niti ni le naključje, prej narobe - v ogenj ga pošiljajo zato, ker predstavlja kombinacijo tistih elementov, ki se trenutno najbolj rimajo z mentalnim zemljevidom Amerike. Prvič, Clark je doma iz Little Rocka (Arkansas), kot njegov veliki prijatelj, Bill Clinton, ki mu je v predvolilni štab že poslal junake svoje administracije, svojih predvolilnih kampanj in svojega političnega marketinga. Drugič, Clark je proletarskega rodu, služb mu ni rihtal očka in ni poročen z ameriško oligarhijo, zaradi česar bo mnogim simpatičen. Tretjič, Clark je zelo fotogeničen, precej bolj kot Bush. Četrtič, Clark je bil proti napadu na Irak, že ves čas pa je tudi proti "Patriot Actu". Petič, Clark je bil vojak, general s štirimi zvezdicami, kar je dovolj, da se na mednarodno politiko spozna bolje kot Bush. Šestič, ker je bil vojak, bo v Top Gun ledru izgledal bolj kredibilno in bolj avtentično kot Bush, še več, Bush bo v njegovi prisotnosti težko poziral kot macho - izgledal bo kvečjemu kot karikatura, ki potrebuje viagro. In sedmič, Clark je še iz časov, ko je komandiral NATU, v zelo dobrih odnosih z Evropo, kar v temle trenutku ni mala stvar, še zlasti če upoštevate, da sta Amerika in Evropa v hladni vojni in da bi lahko Američani prav v Clarkovi protivojni, nešovinistični drži videli strateško jamstvo za otoplitev odnosov z Evropo in za rešitev iraške agonije.
Že to, da je general vstopil v predvolilni boj, je huda klofuta Bushu, ki mu je do demokracije v Ameriki toliko kot do demokracije v Iraku. Če bolje pomislite, opazite, da ima Bush do Amerike zelo podoben odnos kot do Iraka. Bolje rečeno: Amerika se mu še ne zdi dovolj zrela za demokracijo. Paralela se vsiljuje kar sama: tako kot je Bush Irak okupiral zato, da bi ga lahko v miru in brez vmešavanja ljudstva sprivatiziral, je v Ameriki zastraševalno, represivno protiteroristično zakonodajo, to "patriotsko" zategovanje demokracije, vpeljal zato, da bi lahko brez pretiranega teženja opozicije sprivatiziral to, kar se sprivatizirati da. "Patriot Act" je le ščit za divjo bušistično privatizacijo Amerike, za novo razdelitev Amerike - kdor Bushu nasprotuje, je terorist. Če začne opozicija kljub temu težiti, razglasi rdeči alarm. In ko reče "Irak še ni zrel za demokracijo", se zato vedno zdi, kot da je rekel "Amerika še ni zrela za demokracijo". Bush pač počne vse, da si Amerika demokracije ne bi mogla privoščiti.