Strah močnejši od strpnosti

Novo šolsko leto se je na Hrvaškem začelo za 584.401 učenca in eno Elo, kar je v sramoto vsej državi. Deklico Izabelo, bolj znano kot Ela, že drugič oziroma tretjič pribijajo na križ. Tretjič zato, ker se je njena kalvarija začela, ko je morala skupaj z mlajšo sestro, prav tako HIV-pozitivno Nino, ter Spomenko in Brankom Oblakom, ki skrbita za deklici, odkar so jima starši umrli za aidsom, zapustiti Zagreb, ker sostanovalci niso hoteli živeti v isti stavbi z otrokoma, nosilcema virusa HIV.

Te dni se v Kutini ponavlja, kar smo videli že lani, ko se je družina Oblak preselila v Kaštela pri Splitu. Takrat starši drugih prvošolčkov niso dopustili, da bi njihovi otroci hodili v šolo skupaj z Elo. Pouk so ji zagotovili posebej. Zakonca Oblak sta se z deklicama preselila v Kutino, kjer jim država obnavlja hišo, Ela pa spet doživlja nestrpnost in diskriminacijo. Zdaj hodi v šolo z enim samim otrokom. Druge so prešolali. Starši teh otrok nočejo niti slišati, da bi se njihovi potomci družili z Elo. Starši priznavajo deklici, okuženi z virusom HIV, pravico do šolanja, vendar ne skupaj z njihovimi otroki. Predlagajo celo, naj se deklicama spremeni identiteta in naj se šolata drugje, med drugimi otroki, samo ne med njihovimi. Še huje, starši so pripravljeni pozneje vzeti svoje otroke iz šole zaradi pritiska okolja, saj bi s tem, ko bi jih poslali v šolo skupaj z Elo, ogrozili svojo enotnost v dvoličnosti.

Predstavniki hrvaške vlade so uspeli skleniti kompromisno rešitev, ki pa ni manj sramotna od sedanje. Po novem naj bi bili v Elinem razredu še trije učenci. Devet otrok, katerih starši nočejo, da bi se družili z Elo, bo sedelo v drugem razredu, ostali otroci, ki so jih starši prepisali na druge šole, pa se lahko vrnejo na Elino šolo, kadarkoli bodo to želeli. Niti ministrstvoma za šolstvo in socialno skrbstvo ni uspelo prepričati staršev. Eli v podporo so pripravili koncert, celo rimskokatoliška cerkev si je, čeprav prepozno in premalo zavzeto, prizadevala pojasniti staršem, da nevarnosti okužbe ni. Ni zaleglo niti zagotovilo direktorja infekcijske klinike v Zagrebu Frana Mihaljevića, da je možnost okužbe celo pri neposrednem stiku z Elino krvjo 0,1-odstotna.

Predsednik vlade Ivica Račan pravi, da se morajo selitve HIV-pozitivnih deklic in njunih skrbnikov končati. Dvakrat se je že izkazalo, da hrvaškemu narodu kronično primanjkuje znanja in strpnosti. Kaj so počeli ministrstva in strokovnjaki, če jim v dveh letih ni uspelo deklicama zagotoviti normalnega življenja? Kako lahko šolski minister po lanskih dogodkih reče, da niso mogli predvideti odziva staršev?

V Črni gori so imeli podoben primer, HIV-pozitivnemu fantku se je godilo še slabše, polnih pet šolskih let je preživel v šolski knjižnici. Težave so nastale, ko bi se v šestem razredu moral pridružiti drugim učencem pri predmetnem pouku. Nastal je vik in krik, podoben temu na Hrvaškem, a težavo so rešili čez noč: dečku so spremenili identiteto in ga prešolali. Črna gora je nanj pozabila. Tudi italijanske vrtce in šole obiskuje 800 HIV-pozitivnih otrok. Zanje nihče ne ve, ker je taka splošna praksa.

Krivi so tudi mediji, ker so razkrili Elino identiteto. Tako kot ne poznamo in nočemo poznati imen še desetih HIV-pozitivnih otrok, ki obiskujejo šole na Hrvaškem, ne bi smeli izvedeti niti za Elo. Zelo malo ljudi pa se vpraša, kako vse to doživlja ona. Si je želela, da bi kdo sedel k njej v klop? Iz šole je prišla z nasmeškom in se ni ozirala na hrup okoli sebe. Objela je svoje in ponosno prikimala na vprašanje, kako je bilo v šoli.

Za deklico Elo se je javnost začela zanimati, ko jo je dvignil v naročje in poljubil sam premier Ivica Račan, da bi jo prepričal, da bo kljub bolezni, ki ji je vzela starše, na Hrvaškem tudi zanjo sijalo sonce. Edina zaščita, ki jo je Ela imela, poleg skrbnikov in peščice načelnih ljudi, je bila anonimnost, a ta ji je bila odvzeta, da bi nekdo dobil nekaj političnih točk. Danes kalvarijo Ele vsak dan spremljajo kamere, njene fotografije, ki so videti kot tiralice, objavljajo vsi dnevniki, je kot preganjana žival, na katero od povsod prežijo lovci. Zdaj jo vsi poznajo in se ne more nikjer več skriti, raj, ki ji ga je obljubljal Račan, je izgubljen. Satanizacija male Ele kaže splošno stanje duha, ki ne trpi različnosti in celo do bolnih ne čuti niti kančka krščanskega usmiljenja. Kajti HIV pri nas ni le virus, je Sodoma in Gomora, pa čeprav v telesu devetletne deklice, ki se je z njim že rodila.

Za Elin primer so menda krivi vsi po vrsti: država, ki se je nepremišljeno lotila težave, ustanove, ki državljanov niso pripravile na to, da bo sošolka njihovih otrok HIV-pozitivna, zdravniki, ki ne znajo pravilno predstaviti bolezni, predvsem pa sama skrbnika, zakonca Oblak, ki ju v zadnjem času obtožujejo, da sta alkoholika, klateža, delomrzneža, pohlepneža, ki sta iz deklic hotela napraviti posel, potem pa nepremišljeno izdala imeni in povzročila škandal.

Anketa, ki jo je septembra opravila Agencija za raziskovanje javnega mnenja Plus, sicer kaže drugačno sliko. Dvainsedemdeset odstotkov vprašanih bi svoje otroke pustilo v razredu skupaj z Elo, 68 odstotkom staršev in kar 65 odstotkom vseh vprašanih se zdi odziv staršev v Kutini neupravičen. Več kot polovica od 992 naključno izbranih vprašanih je prepričana, da bi Ela morala hoditi v šolo z zdravimi otroki, 27 odstotkov jih meni, da bi morala hoditi v poseben razred z otroki staršev, ki se s tem strinjajo. Kar 73 odstotkov jih je prepričanih, da je malo verjetno ali skoraj nemogoče okužiti se z virusom HIV na delovnem mestu ali v šoli.

Le 15 odstotkov vprašanih meni, da bi morali otroci, kot je Ela, hoditi v poseben razred skupaj z drugimi okuženimi, a v 2. b kutinske Osnovne šole Stjepana Kefelje poleg Ele še naprej sedi en sam otrok. Število konkretnih staršev, ki svojih otrok ne pustijo v šolo skupaj z Elo, precej presega odstotke iz omenjene raziskave.

Čeprav je glavni razlog za strah kutinskih, prej pa že kaštelskih in zagrebških staršev nezadostna obveščenost, večina anketiranih meni, da je zelo dobro ali vsaj srednje dobro obveščena o aidsu. Kar 80 odstotkov je kot vir informacij navedlo medije, šele nato šolsko izobraževanje in promocijsko gradivo. Kljub temu jih še vedno 10 odstotkov verjame, da se virus prenaša s slino, 6 odstotkov pa celo, da z dotikom. Starši večinoma trdijo, da njihovi otroci vedo, kako se prenaša virus HIV, a kar 23 odstotkov jih meni, da otroci s tem sploh niso seznanjeni.

Vsaka družba, tudi hrvaška, je kot velika družina, uničeno otroštvo in morda vse življenje pa je hujše od vseh modric, udarcev in telesnega nasilja in sodi med najgrozovitejše zlorabe v družini. V Hrvaški, kjer smo vajeni, da zločini ostanejo nekaznovani, se odnos do male Ele obravnava kot pedagoško vprašanje, ne kot tisto, kar v resnici je, najhujši zločin, ki ga je mogoče zagrešiti, zločin nad otrokom.