Zamenjava režima

V torek, 7. oktobra, se bo končno odvrtel razvpiti kalifornijski odpoklicno-volilni referendum, ki so se ga hitro oprijele oznake "cirkus", "karneval", "farsa", "orgija" in "show", magari "freakshow". Kar naj bi zmanjšalo težo dogodka, toda problem je v tem, da je stvar resna. Ni namreč vseeno, kdo je guverner Kalifornije - ni vseeno, ali sedanji guverner, demokrat Gray Davis, pade ali ostane, in ni vseeno, kdo ga bo zamenjal, demokrat Cruz Bustamante ali republikanec Arnold Schwarzenegger, ki mu je zadnje dni kazalo najbolje. Ne, definitivno ni vseeno. Iz več razlogov. Za začetek, Kalifornija je ena izmed gospodarsko najmočnejših držav na svetu - specifično, peta najmočnejša. Že to ni na odmet, ne. Dalje, ker ima Kalifornija največ elektorskih glasov, kar 54 (!), bistveno več kot druge tri največje države, New York (33), Teksas (32) in Pensilvanija (23), pomeni, da je z volilnega vidika geostrateško nadvse pomembna, celo odločilna, še zlasti zdaj, leto pred predsedniškimi volitvami. Bušiji delajo vse, da bi demokracijo priredili svojim potrebam - in to že od dneva št. 1. Spomnite se Floride, "floridskega puča", štetja glasov, volilne manipulacije - ja, Bush je dobil Florido prav zato, ker je imel tam brata, Jeba Busha, jasno, v vlogi guvernerja in režiserja volitev. Če Bush v floridski "Beli hiši" ne bi imel svojega človeka, ne bi nikoli prišel v washingtonsko Belo hišo. In Kalifornija ni za bušije nič manj urgentna: če bi imeli v Sacramentu svojega človeka, bi lažje osvojili to "dekadentno", liberalno državo, ki svoje glasove že tradicionalno daje demokratskim predsedniškim kandidatom. Bolje rečeno, če bi Bush dobil Kalifornijo, bi zelo verjetno dobil tudi predsedniške volitve 2004. Če je puč vžgal na Floridi, so si rekli bušiji, bo tudi v Kaliforniji. Bušiji so si Kalifornijo očitno zamislili kot neke sorte nadaljevanje Floride. Tako kot je bil cilj "floridskega puča" rušenje demokratično izvoljenega predsednika, demokrata Ala Gorea, je cilj "kalifornijskega puča" rušenje demokratično izvoljenega guvernerja, demokrata Graya Davisa. V guvernersko palačo hočejo pač inštalirati svojega človeka, osvojiti prodemokratsko Kalifornijo in jo "pripraviti" na predsedniške volitve 2004, ko bo Bush krvavo potreboval kalifornijske elektorske glasove. Z eno besedo - Kalifornijo hočejo še pravi čas floridizirati.

Sam Bush je sicer ves čas taktično poudarjal, da je kalifornijski referendum stvar Kalifornije in da Bela hiša nima nič s tem, toda v javnost je pricurljal dokument, v katerem med drugim jasno piše, da bodo operativci Bele hiše "v Kaliforniji koordinirali sedem simultanih, medijem prijaznih prireditev". Izraz "republikanski puč" je torej povsem upravičen, še zlasti če pomislite, da so zbiranje podpisov za odpoklicni referendum financirali in forsirali prav hardcore republikanci. Nič novega. Tudi Billu Clintonu se je takoj po volilni zmagi zgodilo to, kar se je zgodilo Davisu - hardcore republikanci so njegovo predsednikovanje razglasili za nelegitimno, v rušenje demokratično izvoljenega predsednika so vložili milijone (Whitewater, Monica), teorij zarote, ki so jih lansirali, je bilo več kot zvezd na nebu, toda impičment jim potem ni uspel. Vsekakor, tudi kalifornijski republikanci niso niti za hip skrivali, da se jim zelo mudi. Če se jim ne bi zelo mudilo, ne bi posegli po odpoklicu, ki je v Ameriki itak prava redkost. Če se jim ne bi zelo mudilo, bi lahko počakali do guvernerskih volitev, ki bodo čez eno leto. Če se jim ne bi zelo mudilo, ne bi začeli Davisa rušiti že takoj po izvolitvi. Ni kaj, predsedniške volitve so preblizu - in bušiji so vse bolj histerični. Sploh pa, če se jim zdi Davis "nesposoben", bi morali pustiti, da ga zamenja Cruz Bustamante, podguverner (lieutenant governor), ki je bil v ta namen tudi izvoljen - da zamenja Davisa, če ta "odpove". Kot je predsednika Nixona po odstopu leta 1974 zamenjal podpredsednik Ford. Toda ne - republikanci hočejo imeti v Sacramentu svojega človeka, Bustamante pa je demokrat, in da bi bila mera polna, je bolj liberalen kot Davis, ki s kritikami Busheve administracije sicer ni nikoli štedil.

Gangbang

In seveda, ne pozabite, da je lahko Kalifornija tudi hudo fatalna - kot guverner Kalifornije je svojo politično kariero začel Ronald Reagan, ki je potem postal ameriški predsednik in vzornik malega Busha. O, šit! Ne, ni vseeno, kdo je guverner Kalifornije. Arnold Schwarzenegger sicer ne more kandidirati za ameriškega predsednika, ker ni rojen v Ameriki, toda ko je avgusta najavil svojo guvernersko kandidaturo, je kalifornijski Recall mutiral v Total Recall... ee, v cirkus, ekshibicionistični spektakel, ki je izgledal kot avdicija za show Jerryja Springerja. Ko je Arni dahnil svoj Da, je bilo tako, kot bi kriknil: Showtime! Sprožil je plaz prijav: hej, če lahko kandidira on, potem lahko tudi jaz, so si rekli brezposelni scenaristi, pozabljeni igralci, podplačani komiki, nekdanji demokrati, zdaj republikanci, nekdanji republikanci, zdaj demokrati, nekdanji mračnjaki, zdaj neodvisni, nekdanji socialisti, zdaj zeleni, zelezničarji, inženirji, stoletnice, lunatiki, pornograf Larry Flynt, porno starleta Mary Carey in tip, ki je skušal vnovčiti svoje ime, Michael Jackson. V torek jih bo na onem spisku guvernerskih kandidatov kar 132. Ne da to preseneča - v Kaliforniji zadostuje, da vplačaš 3.500 dolarjev in zbereš 65 podpisov, pa si guvernerski kandidat. Le zakaj ne? Da je to dobro za biznis, vedo levi in desni - in huh, Mary Carey, 23-letna blondinka, ki v predvolilno igro ni šla le zato, da bi seksala z Arnijem. Njeni "predvolilni" nastopi, na katerih je v primeru zmage napovedala obdavčitev umetnih oprsij, so bili dobra promocija njenih porničev a la New Wave Hookers 7 in Grand Opening - prodaja je drastično poskočila.

In medtem ko je Mary razkazovala svoj hedonizem, je moral Arni igrati meniha, še toliko bolj, ker so ga zasule prave krogle - hja, trači, ki so razkrinkavali njegov seksizem in šovinizem. Tako je bilo slišati, da ženi in mami v javnosti ni pustil nositi hlač, da je leta 2000 med intervjujem šlatal britansko TV novinarko Anno Richardson, da je v preteklosti slovel po spolnem nadlegovanju (kot je razkril Los Angeles Times), da je spal s 16-letnico, mediji pa tudi niso pozabili, kako se je nekoč, v sedemdesetih, hvalil, da je v telovadnici sodeloval pri štafetnem porivanju neke "black girl". Ker naj bi vstopila gola, so jo takoj "naskočili vsi fantje, ki lahko fukajo pred drugimi fanti". O, ne, ne, se je zdaj branil Arni, to se ni zgodilo, le rekel sem, da se je zgodilo: "Vedno sem hotel reči kaj pretiranega, da bi prišel v časopise, kajti bodybuilding tedaj še ni imel reputacije." Razumete, ne - ker je hotel promovirati bodybuilding, je rekel, da je sodeloval pri gangbangu. Ameriška pita. Da pa ne bi česa prepuščal naključju, se je udeležil le enega TV soočenja kandidatov - tistega, pri katerem so bila vprašanja vnaprej znana. Ker je igralec, je dober interpret scenarijev, ki jih pišejo drugi, kar pomeni, da je imel prednost pred tekmeci. Ostala soočenja je raje preskočil, tudi soočenje z Davisom. Manj ko govori, bolje zanj! "Ljudi ne zanimajo dejstva in številke!" Ja, manj ko je povedal, bolj so mu rasli ratingi. A kot je rekel - tudi tekmovanje Mr. Venice Beach je preskočil in postal kar direktno Mr. Olympia. Nič posebnega: Arni je pač na politična vprašanja dajal bodybuilderske odgovore. In seveda - filmske odgovore. "Počistil bom hišo!" Aha. In kako bo rešil ta famozni proračunski deficit Kalifornije, za katerega smo sploh tu, kjer smo? Kot je rekel, se bo tega vprašanja lotil šele, ko bo zmagal. Očitno, kajti trenutno se ga loteva le z aforizmi iz svojih filmov. Sodeč po Terminatorju 3 bi ga najraje butnil v straniščno školjko. Ne pozabite namreč, s kakšnim užitkom je reviji Entertainment Weekly pripovedoval o snemanju prizora, v katerem terminatorko pomoči v straniščno školjko: "Na vajah sem zagledal straniščno školjko. Kolikokrat lahko, ne da bi ti kdo težil, zgrabiš žensko in njen obraz zarineš v straniščno školjko? Hotel sem, da bi tam notri tudi kaj plavalo!" Če ste slučajno preslišali - reči je hotel, da je bila ideja s straniščno školjko njegova! In ne pozabite, s kakšnim užitkom je 24. septembra, med TV soočenjem petih najvišje rangiranih kandidatov, Arianni Huffington, imigrantki z grškim akcentom, sicer nekdanji republikanki in ženi republikanskega naftarja, zdaj liberalki in bogati ločenki, ki mu je očitala nevljudnost do žensk, zabrusil: "Pravkar sem ugotovil, da imam zate v Terminatorju 4 perfektno vlogo!" Bam! Bam! Bam! In morda bo tam notri tudi kaj plavalo. "Talk to the hand!" Republikanci, ki so hoteli Billa Clintona odpoklicati zaradi fafanja, so le zamahnili z roko - gangbang, ki diši po posilstvu, ni motnja.

Arni brez full metal jacketa resda izgleda rahlo nemočno in izgubljeno, njegove replike so brez vizije, njegova stališča so neznana, ko govori, se zdi, da se skuša spomniti, kaj piše v scenariju ("We tax, tax, tax, and the jobs are gone, gone, gone"), toda ostal je v igri - eden izmed dveh glavnih favoritov. Njegovi ratingi so bili tako prepričljivi, da so vsi ostali republikanci že zdavnaj odstopili od kandidature, jasno, razen senatorja Toma McClintocka, ki se očitno iz principa ni in ni hotel umakniti slabo artikuliranemu h'woodskemu igralcu - še celo kongresnik Darrell Issa, sicer magnatski hardcore republikanec, ki je v zbiranje podpisov za odpoklicni referendum vložil 2 milijona dolarjev, je od kandidature za vsak primer odstopil, takoj ko je kandidaturo najavil Arni. Še več, dober teden pred referendumom je Arnija končno uradno podprla tudi republikanska stranka, ki je njegovo kandidaturo do sedaj praktično bojkotirala - hardcore republikancem se ni zdel niti dovolj resen niti dovolj kredibilen, v njem so videli le motnjo in nevarnost, da volitve izgubijo. In seveda, za njihov okus je bil preveč liberalen: pro-choice, pro-gay, anti-gun.

Running Man

Bušiji so torej ugotovili, da Arni ni motnja, ampak darilo. Ker je relativno liberalen in zelo h'woodski, vsaj na daleč ne izgleda kot republikanec, zato bo pritegnil tako "neodvisne" volilce kot mnoge, ki običajno volijo demokrate, obenem pa ni nobenega dvoma, da bo na volišča pritegnil ljudi, ki sicer volitve ignorirajo. Si predstavljate, da mularija, ki bo letos prvič volila, svojih glasov ne bi vrgla Arniju? Nemogoče! In ko bo svoje glasove metala Arniju, bo imela občutek, da glasuje za obraz leta ali pa za MTV Award. Arni se je hotel pač le kazati, toda s tem je intoniral kompletno predvolilno kampanjo - njegovi protikandidati so namreč podlegli vtisu, da se morajo tudi oni le kazati. Kar je bila kakopak voda na njegov mlin - ker je igralec, se zna kazati. Tudi tu je imel prednost pred drugimi. Le zakaj bi debatirali o upehani ekonomiji, visoki recesiji, naraščajoči revščini, pohabljenem šolskem sistemu, usihajočem zdravstvenem zavarovanju, rasno-etničnih napetostih in vse hujši socialni polarizaciji, če pa to ljudi dolgočasi. Hej, to je Kalifornija - zabavajte nas! Lepo prosim, le zakaj bi debatirali o kalifornijski energetski krizi? Koga to še briga? To je tako, kot da bi debatirali o tem, zakaj so propadla vsa tista kalifornijska dot-com podjetja. Kdo se jih sploh še spomni! Zato ne preseneča, da je tudi orjaški proračunski deficit, zaradi katerega sploh rušijo guvernerja Davisa, ostal le na ravni vica - kandidati so le tekmovali, kdo bo ta vic povedal bolje. Še huje, kalifornijsko krizo so predstavljali kot lokalni problem, hja, kot problem same Kalifornije, ne pa kot problem, ki so ga s tržnimi manipulacijami, zlorabami deregulacije in izsiljevanji ustvarili Bush, njegov energetski lobi in Enron. Le zakaj bi ljudi mučili s to komplicirano zgodbo, če pa lahko rečeš - veste, država je preveč zapravljala. Populizem ni zastonj oblika entertainmenta.

Davis je sicer netaktno namignil, da Arni ne bi smel kandidirati za guvernerja Kalifornije, ker je sploh ne zna pravilno izgovoriti, toda hej - Arni ima na svoji strani tudi akcent: Kalifornija je dežela imigrantov, heh, dežela akcentov. Vsekakor, republikanec, ki hoče zmagati v Kaliforniji, ne more biti po okusu Busha, bušijev in hardcore republikancev. Prej narobe, republikanec, ki hoče zmagati v Kaliforniji, mora biti parafraza tega, kar je nekoč rekel igralec in showman Will Rogers: republikanec v Kaliforniji ne more pripadati organizirani stranki. Bolje rečeno, republikanec, ki hoče zmagati v Kaliforniji, najbolj liberalni ameriški državi, mora izgledati apolitično. In Arni je predvolilni prostor tako depolitiziral, da izgleda kot promocija za njegov novi film, toda prišel je v pravem času - v času, ko marketing dela čudeže, ko bi lahko na volitvah zmagal tudi digitalni lik, ko je ljudem tako malo mar za razliko med fikcijo in realnostjo, da so voljni verjeti, da lahko instant heroj, ki je v filmih polomil barabe in rešil svet, reši tudi Kalifornijo, ko človek, ki prihaja iz Hollywooda, nastopa kot utelešenje načelnosti, ko se volilci odločajo na osnovi tega, kaj je kdo rekel v showu Opre Winfrey, ko je slava isto kot kredibilnost, ko razlike med politiko in entertainmentom ni več, ko za politika ni več važno, kaj ima v glavi, ampak kaj ima na obrazu, in ko igralec, ki nima pojma, izgleda kot sočutni prerok, ki je nad politiko.