Bog in ustava

"Sekularizem ne more biti predmet pogajanj," je v zadnjem času kar nekajkrat zarohnel francoski predsednik Jacques Chirac. S tem je dal jasno vedeti, da bo Francija storila vse, da se krščanstvo, bog in judovskokrščanska tradicija ne bodo omenjali v preambuli nove evropske ustave. Ločenost države in veroizpovedi, kot eden glavnih dosežkov francoske revolucije, je za Francoze pač "sveta" zadeva. Chirac je poleg zavzemanja za sekularno EU poudaril dejstvo, da je v Franciji že več kot 5 milijonov njenih državljanov muslimanske veroizpovedi. Omenjanje zgolj judovskokrščanske tradicije bi po njegovem pomenilo diskriminacijo skoraj desetine francoske populacije.

Omemba krščanske tradicije za prebivalca EU na prvi pogled nima praktično nobenega pomena za kakovost njegovega življenja. Toda izrecna omemba vere in boga bi po mnenju privržencev sekularne EU lahko imela precej resne posledice. Lahko bi recimo usodno vplivala na razsodbe sodišč, denimo o vprašanjih splava, evtanazije, istospolnih porok ali človeškega kloniranja. Omemba krščanskih vrednot je članice EU tako razdelila na tri tabore. Tiste, ki so za, tiste, ki so proti, in nevtralne, ki se jim o tej problematiki ne zdi vredno razpravljati. Pritiski Vatikana, pa tudi grške pravoslavne cerkve, anglikancev, evangeličanov in drugih verstev po omembi krščanskih korenin pa se stopnjujejo. Pisci ustave v svoji končni verziji preambule ustave, ki so jo predstavili junija letos, boga ali krščanskih vrednot ne omenjajo, temveč se sklicujejo na kulturno, versko in humanistično dediščino Evrope. Papež Janez Pavel II. s tem seveda ni bil zadovoljen in je v svojih pridigah opozarjal na duh stare Grčije in starega Rima, na keltski, germanski, slovanski in ugrofinski prispevek kot tudi na judovsko kulturo in kulturo islamskega sveta. Poudarjal je, da so vsi našteti prispevki, zgodovinsko gledano, navdih našli v judovskokrščanski tradiciji, ki jih je tudi uspela uskladiti.

Vatikan je zato začel z močnimi pritiski predvsem na najbolj katoliške države. Na najhitrejši odziv je naletel pri Poljakih, ki so napovedali, da bodo zahtevali omembo krščanstva. Naklonjenost zahtevam Vatikana so kmalu nakazale še Italija, Španija in Irska. Prav tako so se razdelili evropski parlamentarci. Najmočnejša evropska ljudska stranka EPP-EDU je predlagala amandma, na podlagi katerega bi v ustavo zapisali omembo judovskokrščanskih korenin Evrope. Toda evropski parlamentarci so predlog zavrnili z 283 proti 211 glasovom. Z lobiranjem so nato začela tudi številna krščanska civilna gibanja. Po vsej Evropi je kar 330.000 ljudi podpisalo peticijo za omembo krščanske dediščine. Najbolj presenetljivo je bilo, da so kar 120.000 podpisov zbrali v Avstriji.

Vatikan že od samega začetka zahtev za spremembo besedila ustave poudarja, koliko držav podpira omembo krščanskih korenin. Toda večkrat precej zmedeno. Enkrat se omenja osem držav, drugič sedem, v zadnjem času že kar enajst. A katere države so v resnici na strani Vatikana? Od sedanjih članic EU omembo krščanskih korenin v bodoči evropski ustavi podpirajo Španija, Italija in Irska. Ideji pa so zelo naklonjene tudi Portugalska, Avstrija in Nizozemska. Predvsem zaradi dejstva, da so v njihovih vladah prisotne konzervativne stranke. Deseterica novih članic je še bolj naklonjena krščanskim koreninam. Poljakom se je pridružil še malteški predsednik vlade, ki se je pisno obrnil na predsedujočega EU z besedami, "da Malta srčno podpira omembo boga in krščanske dediščine Evrope". Češki zunanji minister, krščanski demokrat Cyril Svoboda, je za BBC izjavil, da Češka podpira omembo specifičnih vrednot, ki so botrovale nastanku EU - grško filozofijo, judovskokrščansko vero in razsvetljenstvo. Za podobno definicijo se zavzema Slovaška. Poleg omenjene četverice novih članic naj bi zahteve Vatikana podpirala le še Litva.

V drugem taboru za največji zaveznici Francije veljata Belgija in Luksemburg. Pridružil naj bi se jim še skandinavski EU blok s Finsko, Švedsko in Dansko. Po njihovem je dovolj, da je v ustavi pod temeljnimi pravicami navedeno, da bo EU spoštovala kulturne, verske in jezikovne razlike svojih državljanov. Drugi razlog naj bi bila tudi prihodnost EU, kjer bo svoje mesto v prihodnosti dobila tudi Turčija, ki je muslimanska država, prav tako Albanija in BiH, ki imata večinsko muslimansko prebivalstvo. Ostalih osem držav je bolj ali manj nevtralnih glede vprašanja oz. podpirajo zapisano. Nemčija, ki želi imeti enako držo kot Francija, se je spomnila nekakšnega kompromisa. Predlagali so, da bi v evropski ustavi omenili vse tri glavne monoteistične religije. Velika Britanija, v kateri anglikanska cerkev velja za državno cerkev, uradno še ni izrekla svojega mnenja.

In stališče Slovenije? Na Uradu vlade za informiranje so nam povedali, da slovenska vlada o tem vprašanju ni posebej razpravljala. Slovenijo na medvladni konferenci zastopa posebna medresorska skupina, ki je dobila posebna izhodišča, za kaj naj se Slovenija zavzema oziroma katere spremembe naj zahteva. V izhodiščih pa je omenjeno, da bo vprašanje vključitve krščanstva v preambulo ustave potekalo na ravni šefov držav ali vlad. Posebnih navodil, kako ravnati ob tem vprašanju, ni. Bolj jasna so stališča naših strank. Slovenski demokrat dr. Miha Brejc nam je pojasnil, da je njihova poslanska skupina, evropska ljudska stranka EPP EDU, v času konvencije dala pobudo za omembo krščanstva v ustavi in naj bi se za omembo zavzemala še naprej. Toda če bi zaradi tega prišlo do zastoja pri konsenzu glede ustave, ne nameravajo vztrajati. Roman Jakič pravi, da so evropski liberalci načeloma proti omembi krščanstva oz. nihče ne podpira sprememb glede tistega, kar je že zapisano o verskih vprašanjih. Proti pa so bili tudi evropski socialdemokrati.