Grobarji, profesorji in kmetje

Že tretjič v zadnjem letu bomo 16. novembra v Srbiji volili predsednika. Prejšnja dva poskusa, lani jeseni, ko sta se pomerila Miroljub Labus in Vojislav Koštunica, sta propadla zaradi preskromnega odziva volilcev. Zdaj po mnenju beograjskih analitikov uspeh volitev ogrožajo neustrezni kandidati. Nujen bi bil vsaj še en močan kandidat, kakršen je Koštunica ali Labus. Toda stranki obeh, Demokratska stranka Srbije in G17, bojkotirata predsedniške volitve, saj zahtevata, da se prej ali sočasno izpeljejo še izredne parlamentarne volitve, s katerimi naj bi zrušili vladajočo koalicijo DOS. Menita, da je koalicija predsedniške volitve razpisala, da bi preusmerila pozornost s številnih afer, ki prav zdaj pretresajo srbsko vlado. Šesterica kandidatov pa ju bo kljub vsemu skušala ukaniti.

Dragoljub Mićunović (Demokratska opozicija Srbije) - ko je bil Mićunović še gimnazijec, so ga v času informbiroja aretirali in za 20 mesecev poslali na Goli otok. Po vrnitvi v Beograd se je leta 1950 vpisal na študij filozofije in leta 1968 doktoriral. Poleti istega leta je vodil beograjske študentske demonstracije. Takrat in tudi pozneje je bil član časopisnega sveta revije Praxis in član uredništva časnika Filozofija, ki sta tedaj objavljala resne kritike komunistične ideologije in režima. Sedem let pozneje so ga skupaj s še štirimi profesorji (med njimi je bil tudi Vojislav Koštunica) odstranili s filozofske fakultete. Leta 1977 je začel predavati na nemški univerzi v Konstanzu. Pozneje je tja pripeljal Zorana Đinđića, študenta, ki je imel v domovini politične nevšečnosti. Leta 1981 je spet dobil delo v Srbiji - na Inštitutu za družbene vede, leta 1989 pa se je vrnil na filozofsko fakulteto in tam predaval do leta 1997. S še nekaj disidenti je leta 1990 ustanovil prvo opozicijsko stranko v novejši srbski zgodovini - Demokratsko stranko. Iz nje je izstopil leta 1994, ko je njegova struja izgubila spopad z delom stranke, ki ga je vodil Đinđić. Dve leti pozneje sta z Desmirjem Tošićem ustanovila Demokratski center.

Po petooktobrskih spremembah je postal predsednik jugoslovanskega (danes srbsko-črnogorskega) parlamenta. V času brezštevilnih sporov med Đinđićem in Koštunico je bil edina avtoriteta, ki je bila sposobna (vsaj za dan ali dva) zgladiti nesoglasja med njima.

Kandidaturo je objavil zadnji, in to šele, ko je dobil podporo vseh 15 strank vladajoče koalicije DOS. Analitiki, ki so mu naklonjeni, menijo, da njegov glavni nasprotnik ni radikal Nikolić, temveč volilci oziroma njihova odločitev, ali bodo sploh šli na volitve. Če jih bo volilo več kot 50 odstotkov, bo Mićunović srbski predsednik. Večinoma velja prepričanje, da bo nadaljeval politiko Zorana Đinđića, zaradi njegovega velikega ugleda pa bi izvolitev lahko pomenila tudi spravo vladajoče stranke pokojnega Đinđića s Koštunico in Labusom.

Moto: "Resen državnik. Naš predsednik."

Tomislav Nikolić (Srbska radikalna stranka) - z odhodom Vojislava Šešlja v Haag je Nikolić postal prvi človek srbskih radikalov. Pred vstopom v politiko je delal v pogrebnem zavodu ("začel sem kot grobar in vem, kako kratko je življenje"), kjer je prvih pet let vozil furgon. Čin "četniškega vojvode" si je pridobil leta 1991 na slavonskem bojišču v Šešljevih paravojaških enotah. Postal je ljudski poslanec, a so ga še vedno vsi klicali "Tomo Grobar". Potem je sedel za mizo in napisal kar dvanajst knjig o "boju za srbsko stvar", čeprav je slišati govorice, da je nekatere od teh knjig napisala njegova tajnica. Kljub vsemu se vzdevka Grobar ni in ni mogel znebiti.

Za svojo potrpežljivost - večji del kariere je preživel v Šešljevi senci - je bil nagrajen leta 1998, ko je postal podpredsednik v Miloševićevi vladi. Po mnenju nekaterih je Nikolić celo "večji Šešelj od Šešlja", svojo teorijo pa predstavlja po znanem ameriškem receptu - dobri in hudobni policaj.

Nikolić je za zdaj edini nevaren Mićunoviću, pa še to le zato, ker Koštuničeva stranka bojkotira volitve. Del Koštuničevih volilcev bo glasoval za Mićunovića, saj pri njem cenijo razum, zadržanost in državniške lastnosti, kakršne ima po njihovem tudi Koštunica. Del Koštuničevih volilcev pa bi kljub vsemu lahko glasoval za Nikolića. Če bi se to zgodilo, bi imenovanje Tomislava Nikolića za predsednika neizogibno pripeljalo do izrednih parlamentarnih volitev. Predvideva se, da bi ga podprlo največ 25 odstotkov volilcev, ki bi se udeležili volitev.

Na lanskih propadlih volitvah je bil kandidat SRS za predsednika Srbije Vojislav Šešelj, dobil pa je okoli 22 odstotkov glasov.

Moto: "Da bi nam bilo bolje. Radikalno bolje!"

Velimir Ilić (Nova Srbija) - znan je tudi kot "hajduk Velja" in je kandidat svoje ministranke iz Čačka, ki je nastala sredi leta 1998 z odcepitvijo od SPO Vuka Draškovića.

Velja izhaja iz četniške družine in ni bil nikoli komunist, odkar je zapihal demokratični veter, pa redno obiskuje folklorna zborovanja na Ravni gori in v Guči. Prej je bil zasebnik, izdeloval je obutev. Vodil je DOS-ovo kolono tovornjakov, ki je 5. oktobra 2000 v Beogradu odigrala pomembno vlogo pri zavzetju poslopja jugoslovanskega parlamenta. Kmalu pa je - nezadovoljen s ponudbami premiera Zorana Đinđića v zvezi s kompenzacijo za svoje revolucionarne zasluge - postal reden in glasen kritik oblasti v Beogradu.

Ne skriva, kako zelo je nenaklonjen vodji G17 Miroljubu Labusu ("židovski prevarant"), podpremieru Nebojši Čoviću ("beograjska svojat") ali županji Beograda Radmili Hrustanović ("turška snaha"). Sovraštvo in nestrpnost posebej očitno kaže do novinarjev: novinarko Oljo Bećković je v Studiu B zelo grobo žalil, izrekel je številne šovinistične žaljivke, reporterja novosadske TV-postaje Apolo pa je udaril kar pred kamerami, ko ga je novinar vprašal, s čim se ukvarja njegov brat, znan tihotapec cigaret.

Moto: "Čas je, da se Srbija zbudi in da v predsedstvo stopi šumadijski opanek."

V Čačku je še nekdo poskušal kandidirati za predsednika Srbije. To je bil Vojislav Đokić, brezposelni kovinostrugar, ki je akcijo zbiranja podpisov za kandidaturo začel s sposojenimi 150 evri. Kandidiral naj bi v imenu skupine državljanov Družba sanjari o torti, toda dva dni pred iztekom roka za vložitev kandidature je imel zbranih šele 12 podpisov.

Marijan Rističević (Ljudska kmečka stranka) - pred prihodom v srbski parlament in tudi pozneje je Rističević bil in ostal kmet, poljedelec, zato izkoristi vsako priložnost, da to poudari. Svojo podobo gradi s pojavljanjem v TV-oddajah, med katerimi v rokah drži koruzne storže, snemalci državne televizije, ki te dni po službeni dolžnosti spremljajo njegovo predvolilno kampanjo, pa večino časa preživijo na kmetijah in snemajo predsedniškega kandidata, kako krmi svinje in krave.

Ko je pred kratkim Dragan Veselinov odstopil s položaja ministra za kmetijstvo, je Rističević predlagal, naj se na ta položaj, po zgledu Slovenije in Nemčije, imenuje kmet, "ki bo dopoldne delal v vladi, popoldne pa na svojem posestvu in tako dajal zgled kmetom, ki od novega ministra veliko pričakujejo". "Dosedanji minister ni obvladal niti teorije niti prakse, njegovi namestniki in pomočniki so dobri teoretiki, manjka jim samo še dober praktik, to pa je lahko le poklicni kmet," je dajal samopredlagani Rističević.

Tako kot Nikolića tudi Rističevića ne odlikuje niti trohica strpnosti do drugačnosti. Za Beograd pravi, da je "razbojniško gnezdo, mesto, prepolno pedrov, kurb, lezbijk, narkomanov, sekt, kriminalcev," in predlaga nujne ukrepe za ozdravitev prestolnice: "Pedre bi angažiral, da bi na Dedinju okopavali in gojili paradižnik. Teniška igrišča bi najprej spremenil v rastlinjake, potem bi jim pustil, da tam gojijo vrtnine. Ko bomo zmagali - to pa se bo zgodilo slej ko prej -, bomo že poskrbeli zanje. Posebej se bomo pozabavali z lezbijkami, ki so najnevarnejše, saj nosijo največjo odgovornost za zmanjšanje rodnosti. V nasprotju s pedri, ki sicer pomenijo zlo, vendar ne ogrožajo rodnosti, bi lezbijke sodno preganjal."

Moto: "Čas je, da spregovori vas."

Dragan S. Tomić (Socialistična nacionalna stranka) - kandidiral ga je Branislav Ivković, predsednik SNS, stranke, ki je nastala lani po razkolu v Miloševićevi SPD, kjer je imel Ivković pomemben položaj. SNS se je tudi lani udeležila predsedniških volitev, kandidat je bil Ivković sam, zanj pa je glasovalo 1,1 odstotka srbskih državljanov. Predsedniški kandidat Tomić kampanjo gradi na omalovaževanju pomena DOS-a in na kritiki prodaje srbskih podjetij tujim družbam. "To je nova podoba srbskih socialistov, ki so se iz preteklosti nečesa naučili in so s preteklostjo pretrgali. Naša kampanja nima negativne konotacije. V središču naše pozornosti sta prihodnost Srbije in razvoj socialnih idej," je dejal najbolj brezoseben predsedniški kandidat.

Moto: "Dogovor namesto delitev, takšno Srbijo potrebujemo!"

Radoslav Avlijaš (Demokratska stranka Domovina) - zanj pred kandidaturo ni še nihče slišal, tudi kampanje še ni začel. Njegovo kandidaturo je najbrž mogoče razložiti s podatkom, da srbska vlada vse kandidate financira z enakim zneskom - 1000 povprečnih neto plač, to pomeni, da bo vsak kandidat, tudi neznani Avlijaš, dobil okoli 300.000 evrov. Raziskave kažejo, da ima najmanj možnosti, da postane srbski predsednik. Ugotovitve agencije za javnomnenjske raziskave pričajo, da on in še trije pred njim navedeni kandidati skupaj ne morejo zbrati več kot 5 odstotkov glasov.