Obračun v Iowi

Demokrati so začeli z izločanjem. V Iowi se je v ponedeljek, 19. januarja, odvrtel prvi caucas, na katerem so volilci demokratske stranke obkrožili svoje favorite. In glej, no - presenečenje: največ glasov, 38%, je pobral John Kerry, 60-letni senator iz Massachusettsa, ki mu je še pred kratkim kazalo zelo slabo. Še večje presenečenje: drugi je bil John Edwards (32%), 50-letni senator iz Severne Karoline, ki mu je kazalo še slabše. In največje presenečenje: 55-letni Howard Dean, fiskalno konservativni in socialno liberalni eks guverner Vermonta (uzakonil je istospolne poroke!), premočni junak vseh sondaž, je bil šele tretji (18%). Okej, Iowa ni usodna. Če bi bila, potem bi leta 1988 demokratsko predsedniško nominacijo dobil Dick Gephardt, ki je tu zmagal - jasno, ni je dobil. Zdaj, v ponedeljek, pa je dobil le 11% - in v torek odstopil. Vidite, Iowa po drugi strani ni ravno čisto neusodna. Pa ne le zato, ker nekatere predsedniške kandidate prisili v odstop, ali pa zato, ker druge odpelje v Belo hišo (ja, Bush je zmagal v Iowi), ampak tudi zato, ker da nekaterim kredit, ki ga bodo jezdili na naslednjih strankarskih zborih in volitvah - hja, v ostalih 49 državah. Vse se lahko še obrne, o tem ni dvoma, toda kljub temu so se vsi spraševali, kako je lahko Kerry tako hitro zrasel - in kako je lahko Dean tako hitro padel? Kerry si je v Iowo pripeljal Teddyja Kennedyja, ki je kralj tamkajšnjih src, in republikanca, ki je rekel, da bo volil zanj - ker mu je v Vietnamu rešil življenje! Vau! Neubranljivo. In seveda - Kerry je ves čas sestreljeval Deana. In zakaj je Dean tako padel? Ker so ga demokrati sestrelili.

Howard Dean, nekdanji rokoborec in zdravnik, je v predvolilno dirko padel z neba. Hitro je osvojil ratinge in medije, postal demokratski frontrunner in naelektril internetne aktiviste. Prek interneta je zbral rekordne zneske - samo v lanskem zadnjem četrtletju je zbral 16 milijonov. Pridobil je več kot pol milijona aktivnih online podpornikov... ee, deanijev. Vsak izmed njih je postal aktivist zase. Z razlogom - Dean je izgledal kot alternativa Bushu. In alternativa kongresnim demokratom. Bil je odločen, oster, jezen, udaren, agresiven, direkten, kontroverzen - killer z zavihanimi rokavi. Tough guy. Bil je proti vojni in establišmentu. "Zapravili smo 160 milijard in izgubili 500 vojakov, ker Bush ni maral Sadama Huseina." Dvomil je v Bushevo verzijo 11. septembra. Dvomil je v Bushevo argumentacijo za napad na Irak. Dvomil je v zgodbe o nigerskem uranu, aluminijastih ceveh, iraškem orožju za množično uničevanje ter povezanosti Iraka in al-Kajde. Dvomil je v Bushev izračun vojnih stroškov. Zahteval je vpoklic Združenih narodov. Podpiral je črnce in druge manjšine. Za svojega junaka je razglasil Harryja Trumana, ki je v ameriški vojski ukinil rasno segregacijo, se uprl republikanski desnici in sredi korejske vojne odpoklical generala Douglasa MacArthurja. Podpiral je male ljudi, delavce in revne. Rekel je, da bo dvignil plače, da bo v prvih dveh letih ustvaril milijon novih delovnih mest, da bo kreditiral mala podjetja in da bo vse otroke zdravstveno zavaroval. Obljubljal je, da bo Ameriko vrnil ljudstvu in reformiral demokratsko stranko. Udrihal je po korporacijah. Oklical se je za "demokratsko krilo demokratske stranke". Dean je bil populistični outsider - in postal je protestno gibanje. Internetno gibanje za osvoboditev Amerike. Anti-Bush. Zgradil je tako organizacijo, da bi lahko ustanovil svojo stranko. Če bi Američani volili le prek interneta, bi verjetno zmagal. Pričakovali bi, da bo Michael Moore podprl njega, ne pa Wesleya Clarka, nekdanjega vrhovnega komandanta NATA, ki je bombardiral Beograd.

Dean je ekstremist

Toda potem je počilo: Deana so nenadoma skušali ustaviti. Obupano, histerično, za vsako ceno. Tako mediji kot ostali demokratski kandidati, kongresni demokrati in establišment demokratske stranke so krenili v protideanovsko ofenzivo. Obstreljevanju ni bilo ne konca ne kraja. Sestreljevanje Howarda Deana je bila na lepem partijska dolžnost vsakega demokrata. In vsakega "resnega" medija. Njegovi ratingi so bili dovolj veliki, da je lahko postal tarča - s svojimi izjavami in s svojo intonacijo je tako štrlel ven, da ga je bilo mogoče zlahka zadeti. Dean je bil pač internetni kandidat - kandidat internetnega vesolja, virtualni kandidat. In tradicionalni - tiskani, elektronski - mediji, po malem alergični na internet, še bolj pa na dot.com medijske gigante, ki jih ogrožajo in kupujejo, so skušali dokazati, da je Dean res virtualen, da je potemtakem le iluzija internetnih frikov. Hoteli so pač pokazati, da je predsedniški kandidat, ki ga tradicionalni mediji ne odobrijo, v resnici lažni prerok. Mediji - vse od TV mrež do Washington Posta, Newsweeka in New York Timesa - so začeli dvomiti vanj, v njegov "mind". Začeli so svariti, da je le oportunist, ki stalno spreminja mnenje - zdaj je za smrtno kazen, zdaj je proti njej. Opozarjali so, da se je vojski izognil zaradi slabe hrbtenice - in da je šel že naslednji dan smučat. Razkrivali so, da rad izgubi oblast nad sabo, ga prikazovali kot nevarnega, demagoškega, nezanesljivega, norega, trmoglavega ekstremista in ga stalno primerjali z Georgeom McGovernom, Walterjem Mondaleom in Michaelom Dukakisom, demokratskimi outsiderji, ki so se rinili (kot Dean, huh), dobili predsedniško nominacijo in potem na volitvah katastrofalno, ponižujoče izgubili.

Kandidat Al Sharpton, nekdanji asistent boksarskega impresaria Dona Kinga in turnejski menedžer Jamesa Browna, je grmel, da je Dean "črnce odkril šele med kampanjo" in da v času, ko je bil guverner Vermonta, v svojem kabinetu ni imel nobenega črnca. Rasist? Sharpton, očitno užaljen, ker je Jesse Jackson, jr., eden izmed najvplivnejših črnskih voditeljev, podprl Deana, ne pa njega (oh, ni bil edini), je šel celo tako daleč, da je Deana razglasil za "protičrnskega". Kandidat Joseph Lieberman, zelo konservativni senator iz Connecticuta, nasprotnik popkulture, avtor Akta o osvoboditvi Iraka (1998), predlagatelj zakona o ustanovitvi ministrstva za domovinsko varnost in fan Bushevega militarizma, je rekel: "Ekstremizma Busheve administracije ne bomo premagali s svojo verzijo ekstremne jeze." In ko je Dean izjavil, da Amerika zaradi prijetja Sadama Huseina "ni nič bolj varna", je Lieberman eksplodiral: "Če bi bilo po njegovem, bi bil Sadam še na oblasti, ne pa v zaporu, in svet bi bil v veliki nevarnosti." Vsi so na lepem besno poudarjali ali pa vsaj namigovali, da bi Dean ogrozil ameriško nacionalno varnost in da o zunanji politiki nima pojma, simpatizerji Dicka Gephardta, kongresnika iz Missourija, favorita sindikatov, pa so celo lansirali TV oglas: "Amerika potrebuje predsednika, ki se lahko sooči z nevarnostmi, toda Howard Dean na vojaškem in zunanjepolitičnem področju nima nobenih izkušenj. Z Georgeom Bushem v zunanji politiki ne more tekmovati." Točno: da bi zrušili Deana, so bili demokrati pripravljeni hvaliti celo Busha, ki ob pučistični osvojitvi Bele hiše v zunanji politiki ni mogel tekmovati niti s svojo mamo!

Dean je preveč pobegnil - izmaknil se je partijski kontroli, delal je preveč po svoje, previsoke ratinge je imel, hja, ogrozil je partijsko linijo. Razjezil je "washingtonske demokrate" - in demokrati so mutirali v anti-Deanovce. Vprašanje je bilo le, kdo ga bo bolj napičil. Ko je John Kerry govoril o tem, da se v tej predsedniški dirki kažeta "dve demokratski poti", načelna in nenačelna, je Deana kakopak postavil na nenačelno, polno "protislovij, zmedenosti, zaletavosti in preveč preprostih odgovorov" - in ja, Deana je razglasil za "neodgovornega". Še več, Dean predstavlja "hudo nevarnost za nacionalno varnost in globalno stabilnost". Ha! Kerry, Lieberman: ista reč. Okej, med njima so hude razlike, toda združil ju je sovražnik - Dean. Če bi demokrati Deana nominirali za predsednika, bi jih to, kot je oznanil Lieberman, "vrglo nazaj v čas, ko ljudje niso verjeli, da lahko demokrati poskrbijo za varnost Amerike". V TV oglasu, ki so ga plačali demokrati, sta se pojavila obraz Osame bin Ladna in namig, da je Dean premehak do terorizma. Ironično: dejstvo, da Dean v resnici sploh ni mirovnik, da nima nič proti imperializmu in proti vojnam, da je do iraške podpiral vse ameriške vojne, vključno z vietnamsko, da se mu je zdelo prijetje Sadama Huseina "velik dan za Ameriko", da podpira okupacijo Iraka, da je proti umiku ameriške vojske, da podpira "vojno proti terorju" in da je podprl tudi invazijo na Afganistan, je bilo drugotno in nepomembno - Deana je bilo treba sprofilirati kot zaletavega, nenačelnega, neodgovornega in neizvoljivega liberalca, ki bi Ameriko ob prvi priložnosti prodal al-Kajdi. In to v Ameriki, obsedeni z oranžnimi alarmi, zelo vžge.

Ne, Bush je ekstremist

Ni kaj, ta melodija gre patriotski naciji trenutno tako dobro v ušesa kot himna. Dean je bil v hipu le geostrateški bebec, ki bo ogrozil naftna polja ameriškega imperija - malopridnež, ki se ga je treba zelo bati. In ki se ga je treba čim prej znebiti. Še celo desni, prorepublikanski komentatorji so zakonca Clinton, tako Billa kot Hillary, pozivali, da naj obračunata z Deanom. Sliši se neverjetno, toda Dean je šel republikancem bolj na živce kot zakonca Clinton! Hej, je to sploh mogoče? A po drugi strani - tudi Dean, ki je nepričakovano dobil podporo Ala Gorea, skesanega jastreba, žrtve Busha in "washingtonskih demokratov" (leta 2000 so bili po floridskem puču tako pasivni, da je moral "priznati" poraz!), je šel očitno zakoncema Clinton bolj na živce kot republikanci! Da sta zakonca Clinton "iz ozadja" zelo aktivno sodelovala pri sestreljevanju Howarda Deana in sabotiranju njegove kampanje, ni nobena skrivnost. In ko je Dean rekel, da je "Wesley Clark v resnici republikanec", je bil to več kot namig. Ne pozabite, da je Dean proti vojni in da je Hillary za vojno... ne pozabite, da se Dean že ves čas predstavlja kot "demokratski del demokratske stranke" in da so po njegovem Bill, Hillary, Lieberman, Gephardt, Edwards in drugi "washingtonski demokrati" demokratsko stranko zasukali na desno, v republikansko smer... in ne pozabite, da je Clark, ki je sicer Iowo - tako kot Lieberman - izpustil, protežiranec zakoncev Clinton, "republikanskega" krila demokratske stranke.

Demokratska predvolilna kampanja se je torej povsem očitno prelevila v sveto vojno med tistim krilom demokratske stranke, ki je po 11. septembru 2001 zaspalo in omedlelo, izgubilo identiteto, podprlo vse Busheve norosti, vključno z napadom na Irak (Kerry, Lieberman, Edwards, Gephardt), represivno "patriotsko" zakonodajo in znižanjem davkov za bogate, izgubilo kongres, guvernatorstvo Kalifornije, gospodarsko in elektorsko najmočnejše ameriške države, pa - leto pred predsedniškimi volitvami! - prepustilo republikanskemu Arnoldu Schwarzeneggerju, in tistim krilom, ki je hotelo "ugrabljeno" demokratsko stranko reformirati, jo derepublikanizirati in ji vrniti liberalni, aktivistični spin. Ne, še nikoli se ni kompletni establišment demokratske stranke tako enoglasno znesel nad kakim svojim kandidatom - sploh pa ne nad kandidatom, ki je v vseh sondažah premočno vodil. Še več, sondaže, ki so hipotetično spopadle Busha in Deana, so kazale, da znaša razlika le 5 točk (51 vs. 46). Kar je bilo malo, zlasti če pomislimo, da je bilo tedaj pred Deanom še vse. No, "washingtonskim demokratom" se je očitno zdelo bolj sprejemljivo, da v Beli hiši ostane Bush, kot pa da tja pride Dean, ki je takoj po porazu zapel ameriško himno.

Howard Dean s svojo agresivno, aktivistično, popularno kandidaturo kakopak ni ogrozil nacionalne varnosti, globalne stabilnosti in ameriških naftnih kolonij - ne, ogrozil je le interese sil demokratske "kontinuitete", interese "washingtonskih demokratov", interese partijskega vrha. Da je Dean protivojni hujskač in da ogroža Ameriko ter njeno varnost, so si izmislili demokrati - da bi ga ustavili. Da bi se ga lažje znebili. Da bi ga lažje vrgli psom. Da jih ne bi več ogrožal. Da bi ga zrušili, preden on zruši njih. In ko so "washingtonski demokrati" namigovali, da je Dean ekstremist in da je zunaj mainstreama, je bil to le blef. Au contraire, oh, au contraire: Dean je mainstream - ekstremisti in zunaj mainstreama so Bush, bušiji in "washingtonski demokrati", vladajoča elita demokratske stranke! Zakaj? Okej, naj vam pojasnim. Za začetek: zakaj naj bi že Dean ogrožal Ameriko? Aha, ker ni bil za vojno proti Iraku. Pa je bil zares proti tej vojni? Če si zavrtite njegove stare izjave, boste na svoje veliko presenečenje ugotovili, da ni bil zares proti vojni. Tudi proti preventivni vojni ne. Specifično - vojno proti Iraku je bil pripravljen podpreti, če ne bi bila unilateralna. Če bi si torej Amerika pridobila konsenz mednarodne skupnosti. Če v to ne bi šla sama. Če je to ne bi sprlo z Evropo in odtujilo zaveznicam. Dean ni bil za unilateralizem, ekstremizem. Ali kot je zapisal: "Busheva politika predstavlja radikalen odmik od dvostranskega konsenza o primerni uporabi ameriške vojaške sile, ki je bil v veljavi desetletja." Ja, Dean je mainstream - in če je Dean mainstream, si lahko le mislite, kako noro na desno je skrenila ameriška politika, ki ji skuša biti Dean alternativa.