Koštunica - novi vodja

Po parlamentarnih volitvah 28. decembra lani, na katerih je slavila Srbska radikalna stranka (SRS) haaškega obtoženca Vojislava Šešlja, bi se v Beogradu v prihodnjih desetih dneh morala konstituirati nova vlada. Kot vse kaže, pa je ne bodo sestavljali Šešljevi radikali, ampak bo največ ministrstev, pa tudi premierski položaj dobila Demokratična stranka Srbije (DSS) nekdanjega jugoslovanskega predsednika Vojislava Koštunice, ki je leta 2000 ob pomoči drugih strank tedanje opozicije zrušil Slobodana Miloševića. DSS je najmočnejša tudi v parlamentu, kjer si je premoč nad radikali s 124 poslanci zagotovila s podporo strank G17 Miroljuba Labusa, Srbskega gibanja obnove (SPO) Vuka Draškovića, Nove Srbije (NS) Velimirja Ilića in Socialistične stranke Srbije (SPS), katere predsednik je Slobodan Milošević.

To pomeni, da je po štirih letih v senci Miloševićeva stranka dobila ključno vlogo pri sestavi nove manjšinske vlade, in to z odločitvijo človeka, ki jo je v preteklosti porazil. Čeprav so analitiki večinoma prepričani, da je SPS le še bleda senca nekdanje vladajoče partije, je spoznanje, da se vrača na oblast, marsikoga osupnilo. Obrambni minister Boris Tadić je prepričan, da podpora SPS pri oblikovanju nove vlade pomeni vrnitev v čas pred odstranitvijo Slobodana Miloševića z oblasti. Po njegovih besedah "Slobodan Milošević znova vstopa v oblastni sistem Srbije".

Vuk Drašković je skušal preprečiti sodelovanje svoje stranke v vladi, ki bi jo podprli socialisti: "Milošević je ukazal ubiti več vodilnih članov SPO, pokopal sem celo nekaj sorodnikov. Ob misli, da bi sodeloval v vladi, ki jo podpira ta serijski morilec, me spreletava srh. Tako sram bi me bilo, da ne bi več mogel pogledati v oči niti srbskemu ljudstvu niti svojim domačim ..." Toda predsedstvo SPO ga je preglasovalo in odločilo, da bo stranka stopila v koalicijo s socialisti. Vodja SPO se je molče uklonil volji večine.

Koštunica še ni sporočil, kaj so v zameno za sodelovanje v vladi zahtevali socialisti. Ve se le, da socialistična stranka ne bo dobila niti enega ministrstva, slišati pa je, da bodo njeni funkcionarji odslej sedeli v upravnih odborih nekaterih državnih podjetij (to z drugimi besedami pomeni, da bodo blizu najpomembnejših denarnih tokov), poleg tega jim je Koštunica obljubil, da osumljenih za vojne zločine ne bodo več izročali haaškemu sodišču in da bo Srbija prevzela financiranje obrambe Slobodana Miloševića. Toda novi oziroma bodoči premier tega še ni niti potrdil niti zanikal. Novo srbsko vlado, ki jo bo vodil Vojislav Koštunica, bodo sestavljali zelo različne stranke in ljudje Imena vseh ministrov še niso znana, ve se le, da bo notranji minister Siniša Jočić (DSS), finančni minister Mlađan Dinkić (G17) in zunanji minister Vuk Drašković (SPO).

A naj se sliši še tako protislovno, dogodek meseca v Beogradu ni sestavljanje nove vlade, temveč volitve predsednika Demokratske stranke (DS). Od smrti Zorana Đinđića so stranko vodili štirje podpredsedniki, volitve pa so vsi pričakovali z veliko nestrpnostjo, saj je DS zadnja štiri leta nadzorovala večino oblastnih struktur, velja pa za stranko z najbolj razvito strukturo v Srbiji. DS je novega predsednika izvolila z glasovanjem v veliki dvorani Centra Sava v navzočnosti številnih novinarjev in televizijskih kamer. Kot je bilo pričakovati, je Boris Tadić prepričljivo premagal Zorana Živkovića (1538 glasov : 296 glasovom). Še pomembnejše za DS pa je, da so Čedomirja Jovanovića odstavili s položaja podpredsednika stranke, opravljal pa ne bo tudi nobene druge strankarske funkcije. Gre za zelo pomembne stvari, o katerih v DS le neradi govorijo. Vsi novi funkcionarji stranke sodijo med tiste, ki so v preteklosti uživali manjšo Đinđićevo naklonjenost od poražencev. Tako da tudi pri DS, enako kot pri SPS, lahko govorimo o oddaljevanju stranke od nekdanje politike. Ko je stranko vodil Đinđić, je bil Tadić vedno v ozadju. Nekateri pravijo, da se je Đinđić tako skušal izogniti neposrednemu spopadu za vodilni položaj v stranki, drugi so prepričani, da Tadić nikakor ni mogel iti v korak s pokojnim predsednikom. Ko je bil leta 2000 imenovan za ministra za telekomunikacije v zvezni vladi, potem pa zelo hitro odstavljen, je bilo slišati govorice, da več mesecev ni spregovoril z Đinđićem in da mu je strankarska centrala neformalno prepovedala javno pojavljanje v vlogi funkcionarja DS.

Zdaj je 46-letni psiholog Tadić obrambni minister Srbije in Črne gore in marsikdo je prepričan, da bo demokratom zagotovil ponoven vstop v vlado. Drugače od Živkovića in Jovanovića zanj velja, da ni bil vpleten v nobeno kriminalno ali kako drugačno afero. Ko je bil Tadić izvoljen za Đinđićevega naslednika, so se razširile govorice, da bo Koštunica DS morda ponudil sodelovanje v vladi, Tadić sam pa meni, da so možnosti za to "več kot minimalne".

New York Times je sedanje razmere v Srbiji primerjal z razmerami v weimarski republiki, torej v Nemčiji od leta 1919 do 1933, ko je na oblast prišel Hitler. Čeprav je takšna primerjava res skrajno pesimistična, ni neutemeljena - v Srbiji je ogromno brezposelnih, beguncev, ljudje občutijo gnev in zagrenjenost zaradi porazov, politična ureditev ni do konca vzpostavljena, na volitvah pa je največ glasov dobila skrajna nacionalistična stranka. "Tudi odnos Zahoda do Srbije je podoben ravnanju zaveznikov z Nemčijo po porazu v prvi svetovni vojni," pravi zgodovinar Aleksa Đilas. "Nemčijo so prisilili, da je odplačevala ogromno vojno odškodnino, s čimer je bila občutno otežena stabilizacija njenega gospodarstva in financ, Srbijo pa so zelo osiromašili sankcije in bombardiranje. Prav tako se stalni pritiski in izsiljevanje večini prebivalstva zdijo ponižujoči."