Skladi s tujimi papirji

V razvitih državah premoženje v vzajemnih skladih znaša tudi več tisoč evrov na prebivalca, v Sloveniji pa je vlaganje v vzajemne sklade, čeprav imajo ti visoko donosnost, še v povojih, saj je delež na prebivalca sredi marca letos znašal 262 evrov. Toda tudi to se bo najbrž spremenilo, ko bo Slovenija postala članica Evropske unije. Premoženje 20 vzajemnih skladov zdaj znaša nekaj več kot 125 milijard tolarjev in še narašča. Konec leta 2003 je premoženje skladov preseglo 90 milijard tolarjev, to pomeni, da se je letos v slabih treh mesecih povečalo za skoraj 30 milijard tolarjev. Vlagatelji so večinoma fizične osebe, vzajemni skladi pa plemenitijo premoženje pretežno na domačem kapitalskem trgu, saj noben sklad (razen skladov MP-Global.SI in MP-Plus.SI, ki sta sklada družbe za upravljanje Medvešek-Pušnik) v tujini nima naloženih več kot 10 odstotkov premoženja. Zato bi mogoče morali pri skladih uvesti novo kategorijo (za zdaj so tri: delniški, uravnoteženi in obvezniški), saj se vrednost točke omenjenih skladov MP zelo pogosto giblje v nasprotni smeri kot pri drugih skladih. Najbolj nazorno se je to pokazalo po terorističnem napadu v Španiji, ko so indeksi evropskih borz zdrsnili (in s tem tudi točke MP-Global.SI in MP-Plus.SI, ki imata 85 oziroma 90 odstotkov premoženja naloženega v tuje vrednostne papirje), vrednost točk drugih skladov, ki imajo premoženje v domačih vrednostnih papirjih, pa se je okrepila. Toda z vstopom v Evropsko unijo bo zagotovo drugače. Tudi drugi skladi bodo vlagali v tuje vrednostne papirje, prav tako pa bodo dobili konkurenco, saj bodo tuji upravljavci svoje sklade lahko tržili tudi v Sloveniji. Sicer bodo morali pri nas ustanoviti družbo za upravljanje ali podružnico ter premagati visoke administrativne ovire, toda konkurenca bo zagotovo prišla, državljani pa bodo imeli možnost vlagati denar tudi v tuje sklade.

Uvodoma smo sicer omenili, da smo Slovenci do vlaganja v sklade še nekoliko zadržani, saj imamo prihranke še vedno rajši v bankah, čeprav so z zniževanjem obrestnih mer donosi v skladih vedno bolj privlačni, vendar pa takih donosov, kot so bili leta 2002, ko se je premoženje v skladih povečalo s 14 na 55 milijard tolarjev, število vlagateljev s 14.148 na 37.965 in ko je bila povprečna letna donosnost prek 40 odstotkov, ne bo več. Sicer pa veliko Slovencev sploh ne ve, kaj je to vzajemni sklad.

V vzajemni sklad vlagamo svoje prihranke in kupujemo investicijske bone, ki predstavljajo določeno število točk oziroma premoženjskih enot vzajemnega sklada. Premoženje vlagajo lahko fizične in pravne osebe, zato je vzajemni sklad skupek tega premoženja. S tem premoženjem nato upravlja družba za upravljanje (DZU) in ga nalaga v različne vrednostne papirje, za katere meni, da bodo imeli največjo donosnost. Lastniki vzajemnega sklada so vsi, ki so vanj vložili denar. Bone, ki smo jih kupili, lahko kadarkoli prodamo in dvignemo svoje prihranke. Zelo pomembno je, da družba za upravljanje denar vlagateljev razprši, saj to zagotavlja varnost naložbe, hkrati pa varnost pred prevelikimi nihanji vrednosti premoženja. Seveda tega družba za upravljanje ne dela zastonj, pač pa pobira provizijo. Skupni stroški, ki jih ima vlagatelj, znašajo od 1,9 do 2,5 odstotka vloženega denarja. To je ob donosu skladov, ki je na letni ravni v povprečju več kot 15 odstotkov, dokaj zanemarljivo, hkrati pa zagotavlja večjo donosnost, kot jo imajo naložbe v banke in zavarovalnice, pa tudi v nepremičnine.

Tega se zaveda vse več slovenskih državljanov, saj je bilo konec lanskega leta varčevalcev v vzajemnih skladih več kot 58.000, povprečni vložek pa je znašal 2,1 milijona tolarjev. Sicer ima varčevanje v vzajemnih skladih v Sloveniji že desetletno tradicijo, prelomno leto, kot smo že omenili, pa je bilo 2002. Takrat so bili po donosih prvi trije vzajemni skladi Rastko (60,5-odstotna donosnost), Galileo (58,9-odstotna donosnost) in Modra kombinacija (56-odstotna donosnost). Vzrok ta tako veliko donosnost je bil zlasti prevzem Leka in tako rekordne donosnosti najbrž ne bo več. Po mnenju analitikov se bo ustalila pri 15 odstotkih, v prihodnosti pa bo zelo odvisna od gospodarskih gibanj na svetovnih trgih. Likvidnost domačega trga namreč ni več zadostna, zato bodo skladi morali iskati naložbe na tujih trgih, to pomeni, kolikor več bo naložb v tuje vrednostne papirje, toliko večja bo odvisnost domačih vzajemnih skladov od globalnih gibanj. Bodo pa letni donosi v vzajemnih skladih še naprej višji kot denimo pri dolgoročnih vezavah sredstev v bankah, še posebej, če se bo svetovnemu gospodarstvu uspelo izviti iz recesije. In kot zdaj kaže, se mu bo.

Pa še zanimivost. Slovensko ponudbo vzajemnih skladov obvladuje KD Investments, saj imajo njeni trije skladi Galileo, Rastko in KD Bond več kot 50-odstotni tržni delež in prek 42 tisoč vlagateljev, petletna donosnost teh skladov pa je od 204,9 odstotka (Rastko) do 83,22 odstotka (KD Bond). Je pa pri tem za vsakega vlagatelja pomembno nekaj - vzajemnega sklada seveda ni dobro izbrati samo na podlagi podatkov o donosih v preteklih letih. To se lahko hitro spremeni, je pa kljub temu neko zagotovilo, da se ti skladi dobro upravljajo.