Spektakularna zmaga

Glasovi so bili jasni, socialistična stranka, Zeleni in komunistična stranka so dejansko dobili več kot 50 % glasov, vladni stranki UMP in UDF ("ljudska stranka" in "republikanci") sta zbrali 33,5 %, Nacionalna fronta pa 12,5 % glasov. V enaindvajsetih od skupno dvaindvajsetih francoskih regij bo na čelu levica. Vladni stranki, ki je bila vse od leta 1998 na oblasti v štirinajstih regijah, je namreč tokrat uspelo zmagati le v Alzaciji. V številnih regijah so opozicijske stranke v drugem krogu dobile absolutno večino, kljub temu da so marsikje kandidirale najmanj tri liste. Vseh 19 ministrov Raffarinove vlade, ki so kandidirali, je bilo poraženih. Napovedovali so tesen dvoboj, a vendar je na primer v regiji Ile-de France vodja urada za stike z javnostjo Jean-Francois Cope, ki je imel vso podporo priljubljenega notranjega ministra Nicolasa Sarkozyja, zaostal za vodjo socialistov, Jean-Paulom Huchonom, za skoraj deset točk. Desnica je računala na zmago tudi v regiji Poitou-Charentes, kjer je bil Jean-Pierre Raffarin na čelu vse do vstopa v vlado maja leta 2002. Vendar je tokrat v regiji prepričljivo zmagala socialistka Segolene Royal, ki je imela pred kandidatom UMP kar 15 točk prednosti. Tudi v drugih regijah, kot na primer v Bretanji, Pays de Loire, Champagne-Ardenne, Basse-Normandie, kjer je tradicionalno zmagovala desnica, je prišla zmaga tokrat v roke kandidatov levice.

Kot odgovor na regionalne volitve je Jacques Chirac odstavil Jean-Pierra Raffarina z mesta premiera. Novo vlado zdaj sestavljajo isti ljudje, a z drugimi funkcijami. Nicolas Sarkozy je bil z mesta notranjega ministra prestavljen na mesto ministra za državni proračun, bivši zunanji minister Dominique de Villepin je postal notranji, Francois Fillon je z mesta ministra za socialne zadeve prestavljen na mesto ministra za šolstvo. Ministrom, ki so bili na volitvah poraženi, so bila dodeljena pomembna mesta, Jean-Francois Cope ostaja vodja službe za stike z javnostjo in je poleg tega novi namestnik ministra za zdravstvo, Gilles de Robien, ki je izgubil v regiji Picardie, pa ostaja minister za promet. Največje presenečenje je kljub temu imenovanje Donnedieuja de Vabresa na mesto ministra za kulturo. De Vabres je leta 2002 namreč moral kot minister po petih tednih opravljanja svoje funkcije odstopiti. Zaradi pranja denarja v okviru preiskave takratne desne Republikanske stranke je bil obsojen na osem mesecev pogojne zaporne kazni.

Levica, katere kandidata je na predsedniških volitvah 21. aprila 2002 iz prvega kroga izločil Jean-Marie Le Pen, se je za tokratne volitve dobro pripravila. V regijah so se predstavili kandidati številnih list (Socialistična stranka, pripadniki zelenih in komunistične stranke), da bi s tem preprečili razpršitev glasov v prvem krogu. Vendar glavni razlog za zmago socialistov po vsej verjetnosti tiči v želji po kaznovanju Raffarinove vlade, ki je zaslovela po reformah. V zadnjih dveh letih je navkljub množičnim protestom spomladi 2003 izvedla pokojninsko reformo, ki med delavci ni najbolj priljubljena. Podobno nezadovoljstvo je zaznati pri številnih skupinah prebivalstva: prodajalci tobaka se niso strinjali z nenehnim dvigovanjem cen tobačnih izdelkov, brezposelnim so odvzeli socialno pomoč, zdravstveni delavci so stavkali zaradi pomanjkanja delovnih sredstev, učitelji zaradi odpuščanj ... V dveh letih so se več kot enkrat nad delovanjem vlade pritožili tudi državni uslužbenci.

Na zdajšnje volitve so verjetno vplivale tudi številne afere, kot na primer obtožba zoper nekdanjega predsednika UMP Alaina Juppeja v zvezi s prikritimi finančnimi posli z nekdanjo stranko Jacquesa Chiraca, RPR. Juppe je bil obsojen na osem mesecev pogojne zaporne kazni, poleg tega se mora za deset let umakniti iz politike. Ta afera je zagotovo škodovala ugledu UMP. Celotna desnica je razsodbi glasno nasprotovala. Po drugi strani pa je vlada dajala prednost represivni in ne preventivni politiki, kar je sprožilo sume, da so na eni strani vladajoči, ki so pred zakonom nedotakljivi, in na drugi strani vsi ostali.

Tri leta po predsedniških volitvah se je torej vladna večina znašla pred velikim preobratom. Odzivi levice pa kljub zmagi niso ravno optimistični. Desnica pa je iz poraza spoznala, da njene reforme niso uspele tudi zato, ker niso bile dobro utemeljene, in ne zgolj zaradi njihove vsebine, kakor zatrjuje opozicija. In ker levica z zmago na regionalnih volitvah ni spremenila predsedujoče večine, Jacquesu Chiracu ni preostalo drugega, kot da te rezultate upošteva. Nova vlada pa bo praktično takoj spet na preizkušnji. Čez nekaj tednov bo prišla na vrsto reforma o socialni varnosti. Če bo vlada spremenila delovanje sistema socialne varnosti v takšnem političnem ozračju, ne da bi pri tem upoštevala sporočilo volivcev, to pomeni, da je preprosto preslišala opozorilo teh regionalnih volitev.

Rezultat volitev je pomemben tudi zaradi precejšnje volilne udeležbe, ki je bila kar 66-odstotna. Podpora skrajni levici in skrajni desnici je bila tokrat manjša kot ponavadi. Višek ironije pa je, da je bila ena poglavitnih reform Raffarinove vlade ravno reforma o decentralizaciji, s katero so želeli regijam dati več oblasti, kar bo lahko zdaj v vseh francoskih regijah, razen v eni, izkoristila opozicija.