Globoko grlo

Ameriške oblasti v Iraku so nedavno za 60 dni prepovedale izdajanje bagdadskega časopisa Al Hawsa, ker da razširja laži in Iračane vzpodbuja k nasilju proti ameriški vojski, koalicijskim enotam in iraškim kooperantom. Kar je seveda absurdno: po tej logiki bi morali že zdavnaj prepovedati izdajanje vseh tistih ameriških časopisov, ki so ves ta čas objavljali dobro znane, evidentne laži - da ima Irak orožje za množično uničevanje, da je povezan z al-Kajdo in da neposredno ogroža Ameriko. Jasno, stranski efekt tega dolgega, evforičnega, bombastičnega medijskega kooperiranja z Bushevo administracijo - oz. laganja - je bilo vzpodbujanje k nasilju proti iraški vojski, Iraku in Iračanom. In ko je Bush nedavno ob splošnem hihitanju novinarjev, zbranih na letni večerji Združenja radijskih in televizijskih poročevalcev, pokal kubistične, morbidne, nekrofilske vice na račun svojega propadlega iskanja iraškega orožja za množično uničevanje ("Nope, no weapons over there. Maybe under here?"), je bilo to v vseh smislih trapasto - hej, kolekcioniranje, dokumentiranje in arhiviranje Bushevih laži je že zdavnaj postalo industrija, bolj zabavna od filatelije.

Že naslovi knjig, ki osvajajo bestsellerske lestvice, povejo vse: Laži Georgea W. Busha... Prevara - strategija za Bushevimi lažmi in zakaj vam mediji o tem niso nič povedali... Kako je Bush zavedel Ameriko... Ameriška dinastija - aristokracija, bogatstvo in politika prevare v Bushevi hiši. No, v izplenu trenutno vodi demokratski kongresnik Henry Waxman, ki na svoji uradni spletni strani ponuja Iraq on the Record, doslej najbolj izčrpno kolekcijo: Waxman najde kar 237 eksplicitnih laži oz. "zavajajočih izjav", ki so jih izustili Bush in njegovi najožji sodelavci. In da bi bila ta nenadjebljiva baza bušističnih laži res user friendly, je priložen tudi specialni iskalnik, ki omogoča hitro iskanje in takojšnjo gratifikacijo.

* Kolikokrat so izjavili, da Irak poseduje biokemično orožje? 84-krat!

* Kolikokrat so izjavili, da Irak razvija nuklearne programe? 81-krat!

* Kolikokrat so izjavili, da je Irak povezan z al-Kajdo? 61-krat!

* In kolikokrat so rekli, da Irak ogroža Ameriko? 11-krat!

Nepozabno epsko kolekcijo, v kateri žal manjka Rumsfeldovo zagotovilo, da celo "trenirana opica" ve, da imajo Iračani orožje za množično uničevanje, lahko najdete na nepozabno epskem naslovu: http://www.house.gov/reform/min/features/iraq_on_the_record/. Ni kaj, material za impičment je zbran. Vljudno vabljeni.

Proti vsem sovražnikom

Toda najhujši kolekcionarski kroše je Bushu zadal Richard Clarke, njegov bivši svetovalec za boj proti terorizmu, ki je objavil eksplozivno knjigo Proti vsem sovražnikom (Against All Enemies), v kateri razkriva, da je Busheva administracija pred 11. septembrom terorizem in al-Kajdo povsem ignorirala, da torej med inavguracijo in napadom na WTC ni kazala nobenega interesa za boj proti terorizmu, kaj šele za "vojno proti terorju", da je Condi Rice, svetovalka za nacionalno varnost, za al-Kajdo prvič slišala šele po nekaj mesecih in da je stalno odlagala njegov kabinetni briefing o nevarnosti al-Kajde, da mu je Rumsfeldov pomočnik Paul Wolfowitz očital, da al-Kajdo precenjuje in da je Osama bin Laden le "mali človek", ki ne more storiti nič usodnega, da je bil Bush od dneva 1 obseden izključno z Irakom in da je Rumsfeld že takoj po 11. septembru zahteval bombardiranje Iraka. Ko so mu rekli, "Ne, ne, al-Kajda je v Afganistanu, ne pa v Iraku", je odvrnil: "V Afganistanu ni dobrih tarč, v Iraku pa so!" Clarke - sicer član štirih administracij (Reagan, Bush I, Clinton, Bush II), navijač I. zalivske vojne in domnevno registrirani republikanec, ki je leta 2000 volil za Ala Gorea - je potem v TV oddaji 60 Minutes dodal: "Predsednik me je zvlekel v sobo, v kateri je bilo še nekaj ljudi, zaprl vrata in rekel: Hočem, da ugotovite, če je to storil Irak. Ni sicer rekel, da naj si reč izmislim, toda pogovor ni puščal nobenega dvoma, da hoče, da se vrnem s poročilom, da je to storil Irak."

Z eno besedo: "Zdi se mi nezaslišano, da predsednik Bush ponovno kandidira na osnovi tega, kar da je naredil v boju proti terorizmu. Ignoriral ga je. Terorizem je mesece ignoriral, ko bi lahko morda kaj storili in preprečili 11. september." Ali drugače rečeno: "Ne pravim, da bi lahko preprečili 11. september, toda imeli bi vsaj možnost." Sporočilo je bilo jasno: Bush se pred 11. septembrom za varnost Amerike ni zmenil. In kot pravi Clarke, nima Bush tudi po 11. septembru nobenih posebnih zaslug za boj proti terorizmu: "Vsak voditelj bi - tako kot predsednik - 11. septembra napovedal vojno terorizmu in izvedel invazijo na Afganistan, svetišče terorizma." No, unikatnost Busheve reakcije je bila v tem, "da ni napadel države, ki je bila vpletena v protiameriški terorizem, ampak državo, ki v to ni bila vpletena - Irak." Kar je po Clarkeu tako, kot da bi Franklin Delano Roosevelt po napadu na Pearl Harbor vojno napovedal Mehiki, ne pa Japonski.

Ta razkritja sama po sebi za Busha še ne bi bila pogubna, toda problem je v tem, da so le še enkrat potrdila tisto, kar so prej razkrili drugi insiderji, recimo Paul O'Neill, bivši Bushev finančni minister, ki je ne tako daleč nazaj Suskindovi knjigi Cena lojalnosti (The Price of Loyalty) povedal, da je Busheva administracija že od dneva 1 mislila le na to, kako bi napadla Irak (in oh, da v vsem tistem času, ki ga je prebil v Bushevi administraciji, ni videl niti enega samega dokaza, da Irak poseduje ali pa razvija orožje za množično uničevanje). Če je bila javnost do nekaterih razkritij prej še lahko skeptična, zdaj - po potrditvi teh "razkritij" - ne more biti več. Megla se vse bolj dviguje, slika se vse bolj ostri. Clarke je za Busha poguben v dveh smislih: prvič, ker s svojimi razkritji minira topiko (boj proti terorizmu), na kateri Bush gradi svojo kredibilnost in svojo predvolilno kampanjo, in drugič, ker je s svojimi razkritji nepričakovano obogatil in naelektril delo komisije, ki preiskuje ozadje 11. septembra - ki skuša torej dognati, kaj se je v resnici zgodilo, kaj se je dogajalo pred 11. septembrom, zakaj so varnostne službe tako monumentalno zatajile in zakaj napad ni bil preprečen.

In zdaj triler: Clarke je s prstom pokazal na Bushevo administracijo. Še toliko bolj, ker je takoj zatem, 24. marca, pred to komisijo - javno in pod prisego! - pričal tudi sam Clarke. Najprej se je vsem, ki so 11. septembra izgubili svoje bližnje, opravičil in jih prosil odpuščanja - ker jih je vlada, ki bi jih morala zaščititi, pustila na cedilu. Kar je bilo efektno in unikatno - Clarke je pač prvi član Busheve administracije, ki se je opravičil svojcem žrtev Svetovnega trgovinskega centra. Potem pa je med drugim poudaril, da Bush terorizma ni imel za nekaj "urgentnega" in da so poleti 2001, v času zvišane napetosti, ko so mnogi prestreženi obveščevalni infiči presegali alarmantnost prejšnjih infičev in kazali na to, da se pripravlja nekaj "drastičnega", vsi mirno odšli na počitnice, tako da protiterorističnih ukrepov, ki jih je stalno forsiral, niso mogli sprejeti, obenem pa je opozoril, da mnoge ključne informacije niso nikoli prišle do njega. Recimo: niso mu sporočili, da sta v Ameriko po džihadskem brainstormingu v Maleziji vstopila dva operativca al-Kajde (ki sta bila kasneje tudi med devetnajstimi ugrabitelji) in da so prijeli Zacariasa Moussaouija, francoskega Maročana, ki se je hotel v Minnesoti vpisati v šolo za pilotiranje boeinga 747. Če bi to vedel, bi, kot pravi Clarke, "vse te pikice lahko povezal". Še več: "Še vedno se mi zdi nedoumljivo, da ta poročila niso prišla do mene, če pomislite, da sem na to stalno opozarjal."

Točno, Clarke je še enkrat potrdil, da so ameriške varnostno-obveščevalne agencije a la CIA in FBI pred 11. septembrom spale, toda po drugi strani v svojih izvajanjih ni puščal nobenega dvoma, da je to pasivnost, to indolentnost in to neprisebnost obveščevalno-varnostne in protiteroristične komune intonirala prav Bela hiša. Vse to seveda tudi ruši zagotovila Busheve administracije, da je nedolžna, da pred 11. septembrom ni nič vedela in slutila, da je storila vse, kar se je dalo, da se je vse zgodilo nepričakovano in da ni bilo nobenih vnaprejšnjih "svaril". Ja, to je dobra, zelo bogata in pikantna kost za komisijo, ki bi se morala ob vsem tem vprašati: hej, kako to, da so teroristi vedeli, da je ameriški protiteroristični alert na to tako nizki stopnji? Kako to, da so vedeli, kdaj morajo udariti? In dalje, še bolj zoprno: je imela al-Kajda v ameriški varnostno-obveščevalni komuni svojega človeka, svojega "krta", ali pa celo svoje "globoko grlo"? In kako visoko je bilo to "globoko grlo"? In končno, absolutno zoprno: je šlo pri vsem skupaj res le za naivno pasivnost in le za nenamerno neprisebnost varnostno-obveščevalne mreže? In seveda: kakšno zvezo ima to z "razkritjem", da je Busheva administracija pred 11. septembrom očitno iskala pretvezo oz. "moralni kontekst", ki bi ji prižgal zeleno luč za vojaško intervencijo (za napad na Irak), in z dejstvom, da pred 11. septembrom tak "moralni kontekst" ni obstajal?

Memorandum

Bo dal Clarke komisiji misliti? Heh, malo verjetno. Iz več razlogov. Prvič, že med samim pričanjem se je znova pokazalo, da 10-članska komisija diši po slepi ulici: demokrati so skušali s svojimi vprašanji od Clarkea potegniti le potrdilo, da so demokrati - hja, Clintonova administracija - v boju proti terorizmu naredili vse, kar je bilo treba storiti, pasivnost Busheve administracije pa so namakali zelo diskretno (hej, pred sabo so imeli ultimativno "kronsko pričo"!), medtem ko so skušali republikanci zrušiti Clarkeovo kredibilnost, razkrinkati "protislovnost" njegovih izjav in namočiti Clintona. Nič, to je bil le blagi predvolilni clinch. Drugič, Condoleezza Rice, svetovalka za nacionalno varnost, ki je po 11. septembru najbolj odločno zagotavljala, da niso imeli pojma, kaj se pripravlja, in da niso niti slutili, da bi lahko teroristi Ameriko napadli z ugrabljenimi potniškimi letali, verjetno še vedno ne bi hotela - javno in pod prisego! - pričati pred komisijo (češ da ni običaj, da bi svetovalci za nacionalno varnost pričali pred kongresnimi komisijami), če je ne bi Clarke tako hudo in tako mastno namočil, da bo zdaj - na zahtevo javnosti - v to prisiljena: jasno, njeno dosedanje izogibanje javnemu pričanju pred komisijo, ki je po dveh mesecih obstoja za izvršnega direktorja dobila Philipa Zelikowa, Bushevega človeka (!), člana njegove tranzicijske ekipe in tesnega prijatelja Condi Rice (!), je popolna metafora arogance, ki jo Busheva administracija že ves čas kaže do te "neodvisne" komisije, v kateri sedi tudi Fred Fielding, osumljen, da je bil v času afere Watergate "globoko grlo". Da je bila Bela hiša proti ustanovitvi te komisije, je znano (Bush je na ustanovitev komisije pristal šele, ko so pristali, da lahko sam določi predsedujočega), prav tako pa je znano, da tudi Bush in podpredsednik Cheney zavračata javno pričanje pred komisijo. Zdaj si rečete: hej, če je pod Clarkeovimi obtožbami - in teženjem javnosti - popustila Condi Rice, bo morda popustil tudi Bush. Ni nujno. Bolje rečeno, morda mu sploh ne bo treba javno pričati. Zakaj? Ker je de facto že pričal. In to javno: odpreti je treba le knjigo Bush v vojni (Bush at War), v kateri Bush avtorju, Bobu Woodwardu, pove, da pred 11. septembrom ni imel občutka, da je Osama bin Laden nekaj "urgentnega". Ha!

In tretjič, Bela hiša že ves čas "skrivnostno" ovira in blokira delo komisije, specifično - Bela hiša noče razkriti, kaj je Bush pred 11. septembrom vedel oz. katere obveščevalne podatke o al-Kajdi je videl. Da je bilo pred 11. septembrom na voljo dovolj "koristnih in pomembnih informacij", ki so kazale na to, da al-Kajda pripravlja napad na Ameriko, je znano, navsezadnje, to je lani potrdilo tudi 800-stransko poročilo združene komisije obeh kongresnih domov, ki je preiskovala, zakaj so varnostno-obveščevalne službe zatajile, in dokazala, da je bil napad na Ameriko predvidljiv. Vprašanje je kakopak, kaj od vsega tega je pred 11. septembrom vedel in videl Bush, kaj je torej prišlo do njega - teh informacij in teh dokumentov pa Bela hiša noče razkriti. Za nobeno ceno. Zakaj ne? Bela hiša pravi, da bi to lahko ogrozilo nacionalno varnost.

Kar je blef. Samo pomislite: kaj bi se zgodilo, če bi se izkazalo, da je Bush pred 11. septembrom dejansko videl tudi bolj dramatične obveščevalne informacije, ki jih v svojem poročilu navaja združena komisija, recimo da Osama bin Laden pripravlja "spektakularen" napad na Ameriko, da ima v Ameriki svoje celice, da utegne uporabiti potniška letala in da bo do napada prišlo "brez opozorila"? Še toliko bolj, ker naj bi bilo vse to - vse te štiri informacije - zapisano v rednem obveščevalnem memorandumu (President's Daily Brief), ki ga je Bush na mizo dobil 6. avgusta 2001. Jasno, Bela hiša ni do sedaj še nobeni komisiji dovolila vpogleda v ta memorandum. Condi Rice je maja 2002 rekla, da v tem memorandumu ni bilo nobenih specifičnih svaril, a po drugi strani - ta ista Condi je tega istega maja 2002 rekla tudi: "Menim, da ni mogel nihče predvidevati, da bodo ti ljudje ugrabili letalo in z njim treščili v Svetovni trgovinski center, da bodo ugrabili še enega in z njim treščili v Pentagon, da bodo torej letalo uporabili kot raketo."

povezava