Laičnost

Ali je današnji svet, in še zlasti mladi v njem, bolj strpen in laičen od včerajšnjega? Odgovori na takšna vprašanja so v različnih državah različni glede na to, kakšno mesto ima vera v posameznih družbah v Evropi in Sredozemlju.

Pojma strpnost in laičnost v naših jezikih nimata enakih pomenov. Strpnost Johna Locka in Voltaira in tista, ki sodi po besedah katoliškega pesnika Paula Claudela v "hišo strpnosti" - to pomeni v javno hišo -, se zelo razlikujeta. Kar pa zadeva laičnost, je tudi tu prihajalo do dvoumnosti in nesporazumov. Beseda je grškega izvora (laos = ljudstvo), sprejela jo je srednjeveška latinščina in z njo označevala tiste, ki sicer niso pripadniki verskih redov, vendar opravljajo priložnostna dela v cerkvah in samostanih. Razsvetljenstvo jo je prevzelo in spremenilo njen pomen. Voltaire omenja "laične misijonarje" in mednje uvršča tudi samega sebe. Na ta izraz le redko naletimo v govorih francoske revolucije, ki je po svoje gojila kult "Vrhovnega bitja" s svojim panteonom, obredi in mučenci. Ne najdemo ga niti v deklaraciji o človekovih in državljanskih pravicah. Z laičnim duhom je bil prežet sloviti zakon 1905, ki ga je pripravila politika Julesa Ferryja in ki je zanetil spor s klerikalizmom ter botroval dramatičnemu izidu afere Dreyfus.

Francoskemu zakonu, ki je prvič v Evropi razglasil "ločitev cerkve od države", je temelje postavila cela vrsta drugih posvetnih ukrepov: priznanje ločitve zakonske zveze (1884), dovoljenje za pokop na pokopališčih državljanom vseh veroizpovedi (1881), odprava obveznega počitka ob nedeljah (1879), brezplačno šolstvo (1881), prepoved verouka v državnih šolah (1880). Pomemben del intelektualcev - "velika dioceza emancipiranih duhov", kot jih je poimenoval Sainte-Beuve - je z navdušenjem pričakal te spremembe v družbenem in kulturnem življenju. Verske podobe v javnih šolah so v mnogih departmajih odstranili že pred letom 1905. "Šola ni kapela, ni tribuna, ni gledališče," je poudaril Jules Ferry. Leon Gambetta si je predstavljal šolo kot "seminar prihodnosti". Aristide Briand je dal takšnim zamislim tudi praktično podlago. Ustava iz leta 1946 je opredelila Francijo za "laično republiko".

Ta "francoska izjema", kot bi jo poimenovali danes, je še zlasti v katoliških državah botrovala včasih tudi neprijetnim in hudim odporom. Belgija jo je sprejela hitreje in upoštevala bolj dosledno od večine drugih držav, pri čemer se ni mogla izogniti polemikam s škofijami. V protestantskih deželah, kjer je katekizem v vsakdanjem življenju navzoč na bolj posveten način, te napetosti niso bile tako močne. V Združenih državah Amerike skorajda nihče ni pomislil na to - tako poudarjajo zgodovinarji -, "da bi v branju Svetega pisma videl konfesionalno dejanje". Bog in Sveta trojica sta omenjena v ustavah Velike Britanije in Nemčije, še zlasti pa Grčije in Irske. Primerjalna analiza takšnih razlik bi morda pospešila dialog zgodovine in spomina.

Z večjimi ali manjšimi zadržki ali ugovori pogosto poudarjajo, da so "laičnost, ki izhaja iz francoske zgodovinske izkušnje, v drugih državah dojeli bolj za negativno kot pa za pozitivno nevtralnost do vere". Vsekakor je treba razlikovati laičnost v odnosu do kulta od laičnosti kulture, čeprav sta medsebojno povezani. To zadnjo pogosto povezujejo s sekularnostjo. V vsakdanjem življenju se soočajo gledišča vernikov s tistimi, ki ne verujejo. Kljub vsemu pa je narobe omejevati laičnega duha zgolj na agnosticizem in ateizem.

Ko sem se pred desetimi leti preselil v Italijo, sem opazil, da ima tam laičnost drugačen pomen kot v Franciji. Podnaslov znane revije - Rivista per il dialogo fra credenti e laici (Revija za dialog med verniki in laiki) - postavlja vernike nasproti laikom. Ali bi kljub vsemu lahko domnevali laičnost vere ali vero laikov? Danes je to zagotovo laže, kot je bilo nekdaj. Nikola Berdjajev, krščanski mislec, ki ga je ruska pravoslavna cerkev izobčila, Sovjetska zveza pa izgnala, je poudarjal razliko med vero kot kolektivnim pojavom in vero kot personaliziranim dejanjem. Izkušnje krščanskega personalizma in kako je ta medsebojno zbližal verski in laični postulat, si zaslužijo posebno pozornost.

Razprava o laičnosti nas postavlja pred različna vprašanja - metafizična, moralna, teološka in ideološka, psihološka in vrsto drugih. Dotika se človekovih pravic in svobode izražanja. Spodbuja k posredovanju med veroizpovedmi. Tako imenovani "borbeni laičnosti" (laicite de combat), ki ji niso tuje različne oblike "integralizma", v zadnjem času nasprotujejo prizadevanja po "laiciranju laičnosti". Žal je v državah, v katerih se nacionalizem povezuje s klerikalizmom, laičnost najpogosteje potisnjena na rob. (Imeli smo priložnost opazovati odnose med pravoslavnimi in katoliškimi kristjani na Balkanu, na območju, ki ga zaznamuje tisočletna shizma: cerkvi sta ob različnih priložnostih dajali očitno podporo nacionalizmom ali pa sta skupaj spodbujali k nestrpnosti do muslimanov.) Stalinistični besednjak je med izvajanjem neusmiljene "antireligiozne kampanje" pometel s pojmom laičnosti, saj ga je imel za "buržoazni ostanek".

Na laičnost se navezuje veliko vprašanj, ki presegajo družbeno-verske okvire: odnosi med posameznikom in državo, ločevanje javne in zasebne sfere, svoboda misli in vesti, spoštovanje prava in dolžnosti državljanov, boj proti diskriminaciji (enako proti verski ali konfesionalni kot proti etnični, nacionalni ali spolni), včasih pa tudi obračunavanje med levico in desnico ali pa ene in druge s centrom, iskanje univerzalnega ali skupnega prostora za dialog, potrditev državljanskega načela, ideali strpnosti in bratstva med ljudmi in naposled zahteve sodobne vzgoje. Sodobna liberalistična dogma, ki jo najdemo v praksi nekaterih izmed najbolj razvitih držav, se le stežka uskladi z laičnimi vrednotami.

Laičnost lahko pomaga religiji, da se osvobodi prozelitizma in izključevalnosti. Z drugim vatikanskim koncilom naj bi se bilo katolištvo rešilo antisemitske predstave o "deicidnem narodu" in odstranilo anatemo z vzhodne cerkve, ki je katoliško tudi sama anatemizirala. Janez Pavel II. je pred kratkim presenetil veliko vernikov, ko je v govoru urbi et orbi sprejel "pravilno laičnosti" (una giusta laicit) in odvrgel "laicizem". Poigravanje z besedami ne pripomore vedno k jasnosti razprave. Kakorkoli že, sodobna laičnost si na svoj račun jemlje med drugim pravico do prekinitve nosečnosti in kontracepcije, kot je včeraj zahtevala pravico do ločitve in pokopa. V prizadevanju, da v ustavi Evropske unije ne bi omenjali "krščanskih korenin", je namreč tudi laični pristop, drugačen od tistega, ki ga zagovarja sveti oče.

Spori, za katere smo menili, da sodijo v preteklost, od časa do časa spet pridejo na površje - na primer tisti o verouku v javnih šolah ali pa v zvezi s poudarjanjem verskih simbolov. Francoski tip laičnosti poskuša takšna vprašanja rešiti z zakonskimi določili ali administrativnimi napotki. V drugih državah poudarjajo veljavno prakso v odnosih z vero ali pa posegajo po ukrepih, ki so manj zavezujoči. Leta 1995 je Nemčija doživela "spor o razpelu" na nacionalni ravni, zatem ko je sodišče v Karlsruheju razglasilo za protiustavno odločitev bavarske deželne vlade, da je razpelo v učilnicah obvezno. Tudi Italijo je pred kratkim presenetila razsodba, po kateri naj bi odstranili križ iz mestne šole v Chietiju - višja sodna instanca je to odločitev nemudoma razveljavila. Videti je, da zakonskih določil iz let 1924 in 1928, po katerih je bila postavitev razpela in slike kralja v šolskih ustanovah obvezna, niso nikoli eksplicitno odpravili, čeprav italijanske monarhije že dolgo ni več. Po nedavni zamenjavi vlade v Španiji, s katero so prišli na oblast socialdemokrati, so napovedali odpravo verouka v državnih šolah. Zemlja pa se kljub temu še vedno vrti. Galileja so rehabilitirali pred dvajsetimi leti.

Navzočnost islama, ki je postal druga vera v Evropi, je sprožila veliko vprašanj, pri katerih pa laičnost ni najbolj v ospredju. Nekatere analogije z zgodovino krščanskih in muslimanskih opredelitev lahko prispevajo k razpravi, ne da bi pri tem postavljali eno vero proti drugi. "Modernizirati islam ali islamizirati modernost" - takšno alternativo je ponudil mislec v izgnanstvu, muslimanski vernik, ki ne želi biti imenovan. Evropi ni uspelo pokristjaniti modernosti, ker se je temu uprlo razsvetljenstvo, je pa precej modernizirala krščanstvo. Modernost se ne pusti islamizirati, tako kakor se ni pustila pokristjaniti. "V Knjigo se ne sme posegati," odgovarjajo na to muslimanski verski poglavarji. V Svetem pismu ni bilo nič spremenjenega, ko so odpravili indeks prepovedanih knjig, inkvizicijo, grmade, mučenje krivovercev in še nekatere zablode naših cerkva. Sodobna zgodovina - v njej je kolonializem pustil globoke sledi - večini islamskih držav ni dovolila, da bi doživele svoje "stoletje razsvetljenstva" in njegov laični vpliv. Nahda in Trazimat, pa tudi drugi podobni reformistični poskusi niso imeli možnosti, da bi uresničili tisto, kar so hoteli. Ali se da posodobiti prebiranje Korana, ne da bi se spreminjala prerokova beseda? Samo muslimanski svet in njegova razsvetljena inteligenca lahko odgovorita na to vprašanje. Imata namreč dobre razloge, da ne zaupata drugim. Mi bi jima morda lahko priskočili na pomoč, če bi se pred tem sami rešili nekaterih površinskih in napačnih sodb: islam in islamizem nista isto, islamizem in islamski integralizem se razlikujeta, integralizma in fundamentalizma prav tako ne moremo enačiti, v samem fundamentalizmu so na eni strani mistični in nenasilni pogledi, na drugi pa fanatični in nasilni - šele ti izvajajo nasilje in sejejo smrt. Takšno razlikovanje bi lahko pripomoglo k temu, da se krivda ne bi zvračala na večino muslimanov in bi se olajšalo življenje tistim, ki živijo z nami v Evropi.

Naši arabski prijatelji so včasih začudeni, ker Evropejci - tisti, ki niso obremenjeni z nacionalizmom in antisemitizmom - namenjajo posebno pozornost "židovskemu vprašanju". Toda temu vprašanju smo sami botrovali in zanj nosimo del krivde: pogromi na vzhodu Evrope in plinske celice na njenem zahodu, geti, holokavst ... Tu ni pristranosti, temveč odgovornost. Del Evrope si je želel, da bi se židovska diaspora vrnila v Palestino, da bi se je tako znebil. To pa seveda ne dopušča zanemarjanja tragedije, ki jo preživlja palestinski narod, in okrutnosti, ki ji je izpostavljen.

Kar pa zadeva nošenje "vidnih verskih oznak", kot je na primer ruta, s katero si islamska dekleta prekrivajo lase - h kateri dodajajo zaradi pomiritve vesti tudi židovsko kipo -, ne vem, kaj bi še lahko dodal, kar še ni bilo povedano. Pierre Bourdieu, ki nas je pred kratkim zapustil, je pravilno opazil: "Vidno vprašanje je ruta, tisto prikrito pa naše zavračanje emigrantov."

Z združevanjem Evrope je treba misliti na to, kako v njej vzgojiti Evropejke in Evropejce. Bilo bi narobe, če bi iskali enotna in enoznačna stališča, ki bi bila obvezna za vse in vsakogar. Pluralna laičnost še najbolj ustreza pluralistični Evropi - v času, ko se današnja Evropska unija spaja z včerajšnjo "drugo Evropo". Želimo si Evrope, ki ne bi bila preveč evrocentrična.

(Uvodno predavanje na javni razpravi o "Veri, strpnosti in laičnosti", ki jo je pred kratkim pripravila Evropska komisija v Bruslju.)