Zadnji pogreb 20. stoletja

Če je šel te dni kdo na pot, je bila velika verjetnost, da gre v Rim. Ne brez razloga - Rim je te dni izgledal kot mesto, v katerem se bodo odvrteli zadnji dnevi. Zelo milenijsko. Zdelo se je, kot da je umrlo 20. stoletje. V Rim, na pokop papeža Janeza Pavla II, so se zgrinjale milijonske množice. Z letali, vlaki, avtomobili, avtobusi. Na železniški postaji je bil kaos. Na letališču tudi. Ceste so obstale. Hoteli so pokali po šivih. Metro se je šibil. Telefonske linije so crknile. Na obrobju Rima so zrasli kampi. Ljudje so hodili drug po drugem. Prebijali so barikade. Peli, igrali, jokali, molili, mahali z zastavami, prižigali sveče. Prihajali so od povsod. Puščali službe. V baziliko Sv. Petra, v kateri so bili na ogled papeževi posmrtni ostanki, se je vila neskončna vrsta. Najprej je bila dolga dva kilometra, potem se je le še daljšala. Na ogled - na zadnje salutiranje - je bilo treba čakati najprej 5... pa potem 8... pa 12... in na koncu 15 ur. A tudi pri tem ni ostalo dolgo. Na uro si je papeža ogledalo več kot 10.000 ljudi. V petek, na dan pogreba, se je vse skupaj le še stopnjevalo. Šole so zaprli. Avtomobili niso smeli na ulice. TV mreže so kar tekmovale, katera bo bolj “tam”. Veter je listal evangelij na krsti. Rim so prepredli z orjaškimi ekrani, toda ko so kamere ujele Busha, so ga mnogi izžvižgali. Naj gre na pogrebe svojih vojakov! Ne, naslednji papež zanesljivo ne bo Američan. Na pogreb je prišlo 4 milijone ljudi. Morda celo več. Štetje je postalo na določeni točki nepotrebno. Slika je bila dovolj prepričljiva, poanta jasna. Verski turizem v Evropi še ni doživel tako infarktne zgostitve. Take intenzivnosti. Take urgentnosti. Ko je papež obiskal Filipine, se je zbralo približno toliko ljudi (nekaj milijonov, morda celo pet), toda niti v Meko - v času hadža - ne pride toliko vernikov. Letos jih je prišlo dobra dva milijona in pol, kar je obenem tudi rekord.

Okej, kristjani in muslimani bodo resda težko ujeli Kumbh, najbolj sveto hindujsko fešto, ki je leta 2001 skupaj potegnila okrog 32 milijonov vernikov, toda to je bila fešta brez dodane vrednosti, bolje rečeno - te fešte s svojo prezenco niso ozaljšali svetovni voditelji. Papežev pogreb je ozaljšalo okrog 70 svetovnih liderjev, bodisi predsednikov ali premjejev, štirje kralji in pet kraljic. Plus: 14 nekatoliških verskih voditeljev. Total: 138 državnih delegacij. Drži, taka zvezdniška ekipa se na istem mestu zbere le redko. Zelo redko. Prvič, le na summitih Združenih narodov - leta 2000 se je na milenijskem summitu v New Yorku zbralo okrog 150 svetovnih voditeljev, kar je rekord. In drugič, le na pogrebih velikih državnikov. Na pogrebu umorjenega izraelskega liderja Yitzhaka Rabina se je leta 1995 zbralo okrog 40 svetovnih liderjev, na pogrebu Ronalda Reagana, nekdanjega ameriškega liderja, se jih je lani zbralo 25, na pogrebu umorjenega ameriškega predsednika John F. Kennedyja pa se jih je leta 1963 zbralo le 18. Tudi Winston Churchill, Charles De Gaulle in Leonid Brežnjev so odšli spektakularno - na pogreb prvega je svoje delegacije poslalo 110 držav, na pogreb drugega 80 držav, na pogreb tretjega, ki je bil tik pred smrtjo že tako bolan, da je ob neki priložnosti 7 minut bral napačen govor, pa okrog 60 držav, toda vseh delegacij niso vodili predsedniki ali pa premjeji teh držav. Daleč od tega. Papež je šel čez vse. Jasno, tudi čez Tita, čigar pogreb si je leta 1980 ogledalo 48 svetovnih liderjev - 38 šefov držav in 10 premjejev. Ostale izmed delegacij, ki jih je v Beograd poslalo kar 122 držav (po drugem štetju 127), so vodili kralji, princi, podpredsedniki, predsedniki parlamentov in zunanji ministri. Prišli so mnogi “dosmrtni” vladarji, recimo Sadam Husein, Kim Il Sung, Nicolae Ceausescu, Todor Živkov, Erich Honecker in Leonid Brežnjev, ki so si verjetno rekli: Evo - tak pogreb hočem!

To, da je Tita prekosil šele papež, je več kot le ironično. Samo pomislite: Slovenija je po volilnem obratu na desno sredi konzervativne revolucije, ki skuša očistiti ostanke komunistične preteklosti, po drugi strani pa, sredi te iste Slovenije, ponovno vstaja kult Tita, kar potrjujejo tudi javnomnenjske ankete - praktično 80% Slovencev meni, da je bil Tito pozitivna osebnost. In zanesljivo bi približno toliko Slovencev reklo tudi, da je bil papež pozitivna osebnost. Te dni sploh. Kar seveda pomeni, da znaten del Slovencev, ki je leta 1980 žaloval za Titom, danes žaluje za papežem. Ko je odšel Tito, so prešaltali na papeža. Papež je zapolnil praznino, ki je ostala za Titom. Papež Janez Pavel II, ki je to postal leta 1978, potemtakem tik pred Titovo smrtjo, je v nekem absurdnem smislu zamenjal Tita. Tako kot je Tito prej zamenjal Franca Jožefa. Papež in Tito sta za Slovence simbolno bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled. In politiki, ki Slovenijo obrača na desno, se je te dni verjetno zazdelo, da se ji je vendarle izpolnila velika, če ne kar največja želja - da bi papežev pogreb zasenčil in nadkrilil Titovega. Da bi torej papežev kult zasenčil in dokončno pokopal Titovega. Za slovenske hardlinerje je ni čez grozljivko, v kateri papež in Tito ne moreta narazen. Toda ironija se tu še ne konča. Papež Janez Pavel II je prišel v času globalnega obrata na desno - v času, ko sta Reagan in Margaret Thatcher intonirala in forsirala veliko konzervativno revolucijo. Karol Wojtyla je kakopak fural svojo verzijo konzervativne revolucije. Reagan in Thatcherjeva sta bila hardlinerja, rigidna ortodoksa, človeka doktrine. Tudi papež je bil hardliner, rigidni ortodoks, človek doktrine. In seveda - ne da je bil Tito kaj drugega kot hardliner, rigidni ortodoks, človek doktrine. In kot veste, te dni so stalno ponavljali: “Papež je bil sicer hardliner, toda zavzemal se je za mir.” Mar niso to isto govorili tudi za Tita? Bil je sicer hardliner, toda zavzemal se je za mir.

Hecno? Ja, hecno je, kako med “velikimi osebnostmi”, pa četudi ideološko diametralno nasprotnimi, vedno obstaja kopica paralel. Recimo:

* Tito je bil na oblasti zelo dolgo - 35 let. Papež tudi - skoraj 27 let.

* Tito je bil kult - ljudje so imeli občutek, da imajo z njim “oseben” odnos. Tudi papež je bil kult - in tudi papež je slovel po “osebnem” odnosu do vernikov. V živo ga je videlo na milijone ljudi. Mnogih se je tudi dotaknil. Kot Tito.

* Tito se je boril proti nacizmu, obenem pa je slovel kot človek, ki se je uprl Stalinu in sovjetskemu komunizmu. Papež se je prav tako boril proti nacizmu in proti sovjetskemu komunizmu (hja, že do Fidela Castra je imel bolj spravljiv odnos).

* Tita so imeli na začetku le za sovjetskega agenta. Tudi papeža so imeli

konzervativni cerkveni krogi najprej za sovjetskega agenta.

* Tito je imel rad množice. Papež tudi - množice so bile njegov prepoznavni znak.

* Tito je zelo rad potoval. Papež tudi - v času svojega pontifikata je obiskal 120 dežel.

* Tito je imel dan mladosti. Tudi papež je imel svoje dneve mladosti, svoja množična druženja z mladimi. Eno se je odvrtelo tudi pri nas, v Postojni.

* Titu sta se upirala laissez-faire kapitalizem in popolna deregulacija trga. Papežu tudi (spomnite se le njegovega govora v Havani).

* Tito je bil zelo bogat, toda dedičem ni zapustil nobenega premoženja. Tudi papež je bil zelo bogat, toda dedičem ni zapustil nobenega premoženja.

* Tito je vodil partijo, ki je živela le za indoktrinacijo. Tudi papež je vodil organizacijo, ki je v času njegovega pontifikata dajala prednost indoktrinaciji.

* Tito je slabo prenašal disidente - na vse mogoče načine jih je umikal. Tudi papež je slabo prenašal disidente - in ja, preveč liberalne klerike, preveč progresivne nune in latino-ameriške teologe osvoboditve, ki so preveč koketirali z zatiranimi, brezpravnimi kmečkimi množicami, je na vse mogoče načine discipliniral in umikal. Na položaje so se prebili le tisti, ki so bili na njegovi liniji.

* Tito je svoje vrste stalno čistil. Tudi papež je stalno čistil progresivne redove (jezuiti, frančiškani).

* Tito je zelo rad delil odlikovanja. Papež je zelo rad delil beatifikacije.

* Titovo umiranje smo spremljali v živo. Kamere so ždele pred ljubljansko bolnišnico in kazale okno sobe, v kateri je pešal in razpadal, vsakodnevna poročila zdravniškega konzilija pa so to dramatično, ritualno stopnjevala. Tudi papeževo umiranje smo spremljali v živo.

* Tito je bil še posebej naklonjen Sloveniji. Papež tudi.

Papež Janez Pavel II je bil tipični otrok stoletja, v katerem so ljudi fascinirale “velike osebnosti” z neomejenimi mandati, “karizmatične osebnosti”, ki vladajo do smrti, in v katerem so “velike”, “karizmatične”, “kultne” osebnosti svojo “veličino”, “karizmatičnost” in “kultnost” vedno dosegale z istimi sredstvi. Zdaj z bolj trdo, zdaj z bolj mehko verzijo teh sredstev. S smrtjo papeža Janeza Pavla II je konec 20. stoletja. Končno. Točno, 20. stoletje je bilo stoletje “velikih osebnosti”, “karizmatičnih osebnosti”, “kultnih osebnosti”. Rekli boste - tudi prejšnja stoletja so bila stoletja “velikih osebnosti”. Vsekakor, toda razlika je v tem, da so bile “velike osebnosti” 20. stoletja “velike osebnosti” z dodano vrednostjo. Ali natančneje, “velike osebnosti” 20. stoletja so se šlepale na vse velike izume 20. stoletja - na medije, na filmsko sliko, na televizijo, na propagando, na marketing, na kulturo slave, na popkulturo in na evangelij imidža, potemtakem na vsa orodja, ki so bila ustvarjena za glorifikacijo. “Velike osebnosti” 20. stoletja so izkoristile dejstvo, da jih je bilo mogoče zapakirati, distribuirati in prodajati kot produkte, kot podobe. In bolj ko je šlo stoletje h koncu, bolj efektna in bolj čudežna so bila ta orodja. Še posebej televizija je delala čudeže. Zato ne čudi, da je bil papež Janez Pavel II prvi TV papež. Premalo je reči, da je živel pred TV kamerami - papež je televizijo potreboval, da bi sploh izgledal kot papež. Živel je pač v času, ko je TV postala močnejša od njega in močnejša od vere - v času, ko je TV zamenjala vero.

Še več, TV je delala take čudeže, da je papež izgledal kot promotor demokracije, pa četudi je rekel ne kondomom, kontracepciji, abortusu, homoseksualnosti, posvetitvi redovnic, umetni odploditvi, masturbaciji in katoliškemu disidentstvu. Zdaj pa pomislite: bi živeli v državi, v kateri bi bili prepovedani kondomi, kontracepcija, abortus, homoseksualnost, ženska emancipacija, umetna oploditev, masturbacija in disidentstvo? Jasno - ne bi! Toda prav tako “državo” je promoviral papež. Če ni bilo več nobene potrebe, da bi še živeli v Titovi državi, tudi ni nobene potrebe, da bi živeli v papeževi državi.