Sudeti spet na dnevnem redu

Kot trdi bavarski premier Edmund Stoiber, največje etnično čiščenje v 20. stoletju ni bil holokavst, ampak izgon sudetskih Nemcev, največji "etnični" zločinec prejšnjega stoletja pa naj bi bil človek, ki je sudetske Nemce pregnal iz Češke, Edvard Beneš. Kancler Gerhard Schroder kot da na te trditve odgovarja z "odpusti jim, Oče, saj ne vedo, kaj govorijo," ko ugotavlja, da je bil izgon sudetskih Nemcev posledica vseh grozot, ki jih je bila med vojno zagrešila Nemčija.

"Pomešali so vzroke in posledice," je te dni v Pragi opravičujoče dejal nemški kancler Schroder, ko je spregovoril o protestih bavarskih politikov zaradi postavitve spomenika drugemu češkoslovaškemu predsedniku Edvardu Benešu, ki ga ima bavarski premier Edmund Stoiber za pobudnika največjega etničnega čiščenja v 20. stoletju. To Bavarec Benešu očita zaradi t. i. Beneševih dekretov, na podlagi katerih so se morali trije milijoni nemških državljanov po mednarodnih sklepih, sprejetih v Potsdamu, pred šestdesetimi leti izseliti iz zahodnega dela Češkoslovaške, ki se je ravno osvobodila izpod nacističnega jarma.

Stoiber je, ves razvnet, v želji, da bi se prikupil svojim volilcem, članom združenja Landsmanschaft, v katerem so zbrani pregnanci iz Sudetov, izgon Nemcev iz Češkoslovaške razglasil za največji zločin v z zločini sicer bogatem 20. stoletju, čeprav je šlo za izgon njegovih sonarodnjakov, ki so med okupacijo podpirali Hitlerja. Na Češkem menijo, da je to vnovično uvajanje nacističnega besednjaka šest desetletij po tem, ko je bil nacizem zbrisan z obličja zemlje ...

Edmund Stoiber bi očitno rad potisnil v pozabo tudi dogodek, ki je bil, kot pravi Gerhard Schroder, vzrok vseh vzrokov - dogodek iz bavarske prestolnice leta 1938, kjer so prestrašeni, nemočni in naivni voditelji na munchenski konferenci pretečemu Hitlerju ponudili del Češkoslovaške za rešitev sudetskega vprašanja v upanju, da bodo tako udobrovoljili vzpenjajočega se velikega vodjo in ga odvrnili od morebitnih teženj, usmerjenih v kako drugo, manj zaželeno smer ...

To tragično odločitev na podlagi tragične zablode so sporočili zdaj že bronastemu Edvardu Benešu, ki je pred vrati salona v razkošnem munchenskem hotelu Štirje letni časi (Vier Jahrenzeiten) v strahu več ur čakal, kako se bodo velikani z Zahoda odločili glede Hitlerjeve zahteve, kajti njega, malega državnika male državice, v tistih zgodovinskih trenutkih v hotelski salon sploh niso spustili!

Ogorčen in osramočen se je vrnil v Prago in svojemu ljudstvu, posebno ljudem na zahodu Češkoslovaške, sporočil, da se pripravlja najhujše ...

Na izseljevanje, preseljevanje, poboje in zapiranje ni bilo treba dolgo čakati. Niti na navdušeno ploskanje tistih, ki so zmagoslavno vkorakanje vodje rajha težko pričakovali in ves čas okupacije po vseh Sudetih, temeljito očiščenih Čehov, z vsem srcem in brez omahovanja sodelovali pri vzpostavitvi češkoslovaškega protektorata, saj se je kmalu izkazalo, da Sudeti niso bili edina želja in edini pogoj, da je bila to najprej vsa Češkoslovaška, potem pa, se razume, ves svet. Čehi svojemu predsedniku, enemu od ustanoviteljev češkoslovaške države in Masarykovemu prvemu soborcu, njegove nemoči niso zamerili, niso mu zamerili tega diplomatskega poraza tam, kjer o diplomaciji pravzaprav sploh ni bilo govora, kjer je šlo za Hitlerjevo izsiljevanje, ki so ga pogajalci "gladko" sprejeli, saj niso reševali svoje kože. V Munchnu so češkega predsednika močnejši od njega na tem salonskem sestanku pustili na cedilu in se po dogovoru s firerjem zmagoslavno vrnili domov ter samovšečno ugotavljali, da so na teh "zahtevnih" pogajanjih dobili veliko (preprečili so vojno) in pri tem žrtvovali zelo malo (malo Češkoslovaško). Zato so jim, resda z večdesetletno zamudo, Čehi te dni postavili omenjeni spomenik. Čeprav ne bi smeli, nikakor ne bi smeli, menijo Stoiber in njegovi najzvestejši volilci. Beneš je po njihovem mnenju največji preganjalec 20. stoletja (kot kaže, niti Hitler ni bil tako surov).

Stoiberjeva prizadevanja, da bi preprečil simbolno in dokaj zapoznelo izkazovanje spoštovanja nekega naroda svojemu v marsičem tragičnemu, vendar tudi zaslužnemu predsedniku, ki je na podlagi potsdamskega sporazuma leta 1945 podpisal dekret o izgonu treh milijonov Nemcev iz krajev, ki jih je Hitler v Munchnu dobil v dar, so Čehi označili za prekrojevanje zgodovine ob uporabi nacistične retorike.

Vodilni češki demokrščanski politik (enake politične usmeritve je tudi bavarski premier) Miroslav Kalousek je na trditve Edmunda Stoiberja, izrečene na srečanju potomcev izgnanih Nemcev v Augsburgu, odgovoril z enim samim stavkom: "Kolikor vem, je bilo največje etnično čiščenje doslej holokavst. Zelo mi je žal, da so nekateri to pozabili."

"Ton je bil tak in tudi besede so bile take, kakršne smo nekoč na Češkem že poslušali, in sicer leta 1938," je pripomnil predsednik zunanjepolitičnega odbora češkega parlamenta, socialdemokrat Vladimir Laštuvka.

Drugi opozarjajo, da "oživljeno" vprašanje izgona ni toliko čustveno-nacionalne kot materialne narave, saj se še živeči pregnanci in njihovi potomci, ki so se v matici že dodobra udomačili, ne nameravajo vrniti v še vedno občutno revnejšo Češko, vztrajno in odločno pa zahtevajo vrnitev imetja in drugih gmotnih dobrin, ki so jim jih pred izgonom na podlagi že omenjenih Beneševih dekretov odvzeli. Zahteve po vrnitvi premoženja so postale še odločnejše po padcu komunističnega režima, ko so oblasti začele češkim državljanom vračati imetje, ki ga je prejšnji režim nacionaliziral. Čehi so takoj po žametni revoluciji sprejeli zakone, po katerih so vsi državljani, katerih nepremičnine so nasilno prešle v družbeno last, lastnino po kratkem postopku dobili nazaj. Nemci, zbrani v Landsmanschaftu, pa menijo, da bi zakon moral biti za vse enak ...

In v resnici je enak za vse češke državljane, kakor v njem "lepo piše". Kandidati za vrnitev imetja z druge strani meje pa niso bili nikoli češki državljani oziroma to niso več ... Zanimivo je, da je glavni argument sodišč, ki odločajo o več tisoč zahtevah po vrnitvi nemške lastnine, da pregnancem ob izgonu (Čehi raje uporabljajo izraz izselitev, kot da bi bil manj boleč) češko oziroma češkoslovaško državljanstvo ni bilo nasilno odvzeto ...

Vsi (ali skoraj vsi, kajti tistih drugih je bilo zgolj peščica) so se slovesno in teatralno na javnih in manj javnih zborovanjih med prav tako čustvenim "hajlanjem" odrekali češkoslovaškemu državljanstvu in sprejemali državljanstvo "svojega", tretjega rajha, ki jim ga je velikodušno ponudil njihov veliki vodja ...

Čeprav si še tako želijo spet pridobiti češko državljanstvo, zdaj na svojo žalost ne izpolnjujejo pogojev za vpisa v državljanske knjige nove članice Evropske unije. To pa zato, ker nekdanji državljani zdaj "ne stanujejo več tukaj" (kje pa naj bi stanovali?), ne delajo tukaj (Čehi imajo že tako ali tako dovolj brezposelnih), ne govorijo jezika svoje nekdanje domovine, v kateri so njihovi predniki ali oni sami, če so bili ob izgonu še otroci, živeli do Hitlerjevega zloma ... Vse to pa so pogoji za pridobitev češkega državljanstva.

S tem je krog sklenjen, toda protesti z nemškega juga ne ponehajo, čeprav sta parlamenta obeh držav pred skoraj desetletjem (leta 1997) podpisala deklaracijo o spravi, s katero sta se obe strani zaradi dobrih sosedskih odnosov zavezali, da se ne bosta več ukvarjali z bolečimi vprašanji, da bosta pozabili mučne izkušnje iz druge svetovne vojne in vstopili v novo obdobje evropskega sožitja. Še več, ustanovljen je bil celo skupni sklad, v katerega je Nemčija prispevala precej več sredstev in iz katerega se že leta izplačuje odškodnina in zagotavlja materialna pomoč žrtvam nacizma in članom njihovih družin. A z nemškega juga sporočajo, da je ta deklaracija stvar Berlina, njihova posestva pa so njihova stvar. In to svojo stvar vlečejo iz deklaracijske pozabe ob vsaki priložnosti. Najprej so grozili, da bodo, če bodo v času sprejemanja Češke v EU na oblasti njihovi politiki, kot pogoj za vstop zahtevali preklic Beneševih dekretov (Čehi so imeli srečo, da njihovi politiki takrat niso bili na oblasti in še zmeraj niso). Tokrat so protestirali, ker je suveren narod v suvereni državi postavil spomenik svojemu državotvornemu predsedniku, kar so landsmanschaftovci, ne da bi trenili, razglasili za izzivanje!

"Ne morem verjeti, da bi kaj takega trdili predstavniki bavarske države. Najbrž so besede iztrgane iz konteksta," se je začudeno in pomirjujoče odzval češki premier Jiri Paroubek, ki so mu celo priporočili, naj se slovesnosti ob odkritju spomenika ne udeleži, da ne bi pokvaril dobrih odnosov med državama. Občila, ki so objavila izjave bavarskega premiera, trdijo, da njegovih besed niso izkrivljala.

Da se zaradi izzivalnega spomenika predsedniku Benešu odnosi med sosedama niso poslabšali, je dan po odkritju spomenika dokazal nemški kancler Gerhard Schroder, ki je ob vrnitvi s sestanka Sveta Evrope obiskal Prago in položil cvetje k spomeniku umrlim v nacističnem koncentracijskem taborišču Terezin.

"Pri nas, posebej na jugu, živijo samozvani preroki, ki se vzpenjajo na gore, da bi z njih širili lažne nauke. A to je treba ustaviti," je dejal Schroder. "Sam spadam med tiste, ki so neomajno prepričani, da vzrokov in posledic ni mogoče zamenjevati. Vzrok sta bili zasedba in vojna, oboje pa je zagrešila Nemčija." Nato je dodal, da so odnosi med Berlinom in Prago odlični in da državi ne smeta dovoliti, da bi jih kdor koli poslabšal.

Munchnu dobil v dar, so Čehi označili za prekrojevanje zgodovine ob uporabi nacistične retorike.