Z referendumom nad sosedo

V petek je na Brionih potekala prva meddržavna seja slovenske vlade, seja, ki jo je po zgledu francosko-nemških poskusov premagovanja razlik in prijateljskega približevanja že lani predlagal dr. Dimitrij Rupel, takrat še zunanji minister v vladi LDS.

Pa je ta seja res kaj zgodovinskega in odločilnega? Niti ne. Kar zadeva hrvaško-slovenske odnose, se te dni zagotovo ne dogaja prav nič zgodovinskega in še manj odločilnega. Če kot zgodovinsko in odločilno ne štejemo zgolj to, da je slovenska vlada odpotovala na sejo na otoke, ki so v zgodovini nekdanje države sloveli po skrivnostnih seansah, ki so pomembno vplivale na življenje v takratni državi. Česa takega tokrat vsekakor ne moremo pričakovati.

Za večino navadnih državljank in državljanov na obeh straneh hrvaško-slovenske meje prinaša tokratni "brionski plenum" bore malo pomembnega. Za vsakdanje življenje bo daleč najpomembnejše posledice imel sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčenju med Hrvaško in Slovenijo, saj bo zlasti hrvaškim državljanom, ki so si pokojnino prislužili v Sloveniji, omogočil, da se jim bo ponovno izplačevala v skoraj za tretjino višjem znesku. Toliko jim je bilo namreč odvzeto s spremembo slovenske davčne zakonodaje 1. januarja letos. Posredno bi utegnila prinesti nekaj miru v Piranski zaliv - s tem pa tudi v hrvaško in slovensko javnost - izjava o izogibanju incidentom, ki bo nadomestila prej veljavni sporazum. Že sam naziv opozarja, da gre za "izjavo", za pravno nekoliko nižje vrednoten dokument, kot je bil doslej veljavni "sporazum". Tako sta se vladi želeli izogniti preverjanju in potrjevanju dokumenta v parlamentih obeh držav.

Bistvo pa seveda ni v pravni relevantnosti dokumenta, katerega zavezujočnosti in s tem možnemu prejudiciranju razmejitve med državama na morju se skušata izogniti obe vladi. Zato je v izjavi tudi za obe strani nemara ključna navedba, da "nič iz te izjave ne prejeducira končne rešitve vprašanja meje med državama". Bistvo je v sprejetju kakršnega koli dokumenta, na katerem bi vladi lahko utemeljili udejanjanje svoje politične volje, da takšnih ali drugačnih bližnjih srečanj v Piranskem zalivu ne bi bilo več. Bistvo izjave je, da vladi prevzemata odgovornost in bosta v resnici poskrbeli, da v bodoče vse do uzakonitve razmejitve na morju med državama ne bo incidentov, torej sta odločeni, da jih bosta preprečili. Dobri nameni, ki prevevajo celoten dokument, pa so bistveno zamejeni z opredelitvijo, da je njegovo izhodišče stanje na dan osamosvojitve obeh držav 25. junija 1991, brez natančnega opisa, kaj to konkretno pomeni. Možne samovoljne interpretacije utegnejo resno ogroziti izvajanje sprejete izjave, saj je znano, da v Zagrebu na to stanje, konkretno v Piranskem zalivu, in na pristojnosti ene in druge države gledajo bistveno drugače kot v Ljubljani. Konkretno, morebitna hrvaška razlaga, naj bi bilo stanje v Piranskem zalivu na dan 25. junija 1991 sredinska črta, je za Slovenijo povsem nesprejemljiva. Zdaj in v prihodnosti. Možnost samovoljne interpretacije torej lahko spodbudi ne le nove in ponovne incidente, ampak zaradi nje postane vprašljiva tudi želja po izogibanju in preprečevanju incidentov na obeh straneh.

Referendum o Hrvaški

S tem imata obe strani nekajletne slabe izkušnje. To zlasti velja za čas po parafiranju, ne pa tudi ratifikaciji sporazuma o določitvi meje, bolj znanega kot sporazum Račan-Drnovšek. V minulih letih se je hrvaška stran brez dvoma pokazala kot izrazito nekredibilen partner v dogovorih o izogibanju incidentom v Piranskem zalivu, konkretno hrvaška vlada - resnici na ljubo bolj prejšnja Račanova in manj sedanja Sanaderjeva vlada -, ki je v meddržavnih stikih pač odgovorna za, recimo, plovbo hrvaških državljanov po Piranskem zalivu, da o policijskih čolnih niti ne govorimo. Slovenska stran je v tej piranski nadaljevanki sodelovala z akcijami posameznih politikov. Še vedno se spominjamo izletniških sprehodov nekaterih slovenskih parlamentarcev, ki so se sredi 90. let odločali za zelo nenavadne obiske državljanov v nekaterih obmejnih zaselkih.

Zadnje pomembnejše takšno obmejno izletništvo posameznih slovenskih politikov je bilo znano predvolilno izzivanje s "sajenjem lipe". O krajevnem posebnežu in enem od glavnih akterjev te hortikulturne akcije, ki mu je potem na volitvah uspelo zbrati 195 glasov, pač ne kaže izgubljati besed. Prav tako jih ne bi kazalo izgubljati o človeku, ki je, čeprav predsednik SLS, na volitvah dobil le nekaj glasov več, če ta možak pozneje ne bi postal član zmagovite vladne koalicije.

In prav v SLS se je zgolj nekaj dni pred skupno sejo vlad na Brionih porodila zamisel o referendumu glede slovenskega soglasja z vstopom Hrvaške v EU. O vstopu Hrvaške v EU naj bi odločali po tem, ko bo Hrvaška po pogajanjih - med katerimi bo morala, mimogrede, obdelati 36 poglavij v primerjavi s slovenskimi 31 poglavji in bodo zagotovo dovolj podrobna in zahtevna - izpolnila pogoje in zahteve ne le Evropske komisije v Bruslju, pač pa tudi same Slovenije, ki bo kot članica EU pri pogajanjih neposredno udeležena. Takega referenduma za Hrvaško ne predvideva in seveda tudi ne načrtuje nobena izmed članic EU.

Referenduma so se tik pred brionsko hrvaško-slovensko seanso povsem po naključju domislili v stranki, ki je sicer na obrobju slovenskega političnega prostora, a te dni v središču zanimanja zaradi suma korupcije pri preprodaji kmetijskih zemljišč. Zamisel o referendumu v zvezi s Hrvaško je še posebej neprijetna za predsednika vlade, ki ob takšnih prebliskih članic vladne koalicije težko deluje kredibilno doma in v svetu, tokrat zlasti na Hrvaškem. Še posebej neprijetno pa je, da sta zamisel podprli nič manj politično marginalni, a za delovanje vladne koalicije enako pomembni stranki Desus in NSi.

Težave ostajajo

Med "večnimi" nerešenimi vprašanji v odnosih med Hrvaško in Slovenijo sta vprašanji Jedrske elektrarne Krško in dolgov Ljubljanske banke/Nove Ljubljanske banke, poleg teh pa seveda vprašanje razmejitve med državama na morju in s tem tudi vprašanje neposrednega izhoda na odprto morje. Razmejitev na morju v Piranskem zalivu in neposreden izhod na odprto morje je za vsako vlado več kot "vroč krompir" in vse vlade zgolj čakajo, da se ohladi. Vsaka na svoj način. Janševa se je odločila, da bo "kupovala čas" z oblikovanjem hrvaško-slovenske komisije, ki se je prvič sestala prav na Brionih. O sestavi te komisije lahko rečemo zgolj, da je Hrvaška vanjo imenovala kar tri izvedence za Istro, za vodjo pa človeka, ki je bil uradni partijski zgodovinar, osebno prijateljstvo s Tuđmanom, ki se je začelo že v 50. letih, pa je v 90. letih nadgradil s strokovnim osmišljanjem Tuđmanovih pogovorov z Miloševićem o "novih, pravičnih mejah" med Srbijo in Hrvaško. Slovenija je za vodjo svojega dela komisije postavila človeka, ki mu strokovnosti načeloma ne gre odrekati, vprašljivo pa je njegovo poznavanje Hrvaške. V soočenju na slovenski nacionalni televiziji pred nekaj leti sta namreč dr. Letica in dr. Klemenčić deklasirala dr. Prunka. No, k sreči ugotovitve omenjene komisije ne bodo domala v ničemer relevantne, njena naloga naj bi bila zgolj umirjanje razmer in depolitizacija spornih vprašanj, predvsem pa pridobivanje časa v obdobju, v katerem naj bi se Hrvaška čim bolj približala vstopu v EU.

Potem naj bi prišel čas za arbitražo. A nekaj je mogoče reči že danes. Slovenija bo dobila večji del Piranskega zaliva, zanesljivo pa ne bo dobila vsega, ker je to preprosto nemogoče. Mednarodna praksa pomorskega prava ne pozna primera, da bi država, ki ima obalo, ne imela niti metra dostopa do morja pred svojo obalo, kot bi bilo to v Piranskem zalivu ob obali Savudrijskega polotoka, če bi zaliv v celoti pripadel Sloveniji. Zahteve bodo morali omiliti ne le marginalni politiki in radikalni hujskači, pač pa tudi državni zbor, ki je v enem svojih dokumentov zapisal zahtevo po "celovitosti in nedeljivosti Piranskega zaliva". Za povrh je z 99-odstotno zanesljivostjo mogoče predvideti, da Slovenija ne bo dobila samostojnega neposrednega izhoda na odprto morje. "Dimnik" iz sporazuma Račan-Drnovšek se zdi vse manj verjeten, vse bolj verjeten pa je prehod v skupnem hrvaško-slovenskem upravljanju.

Ironija je, da je zelo verjetno zdaj veljavni režim v Piranskem zalivu glede izhoda na odprto morje za Slovenijo ugodnejši od tistega, ki je veljal pred tem, in tistega, ki bo najverjetneje veljal enkrat v prihodnosti. Sicer pa ekscentrični politični avanturisti v parlamentu ali zunaj njega, v vladi ali zunaj nje vsekakor niso jamstvo za rešitev vprašanja meje "na morju", niti vprašanja dolgov Ljubljanske banke. Prvo je očitno pomembnejše za Slovenijo, drugo za Hrvaško. In realno je pričakovati, da bodo pritiski na obeh straneh popustili šele z rešitvijo obeh.

A do takrat bo najbrž potrebnih še veliko vladnih sej na obeh straneh meje. K rešitvi težav pa gotovo ne bodo prispevale akcije, ki jih občasno v obeh državah uprizarjajo radikalci.