Šakalov dan

Kot veste, se ima Bush za največjega borca proti ultimativnemu Zlu - terorizmu. Lansiral je izraz "os zla" - in "vojno proti terorju". Njegov pregon Osame bin Ladna je že legendaren. To vemo. Njegov lov na al-Zarkavija tudi. In ko pride do terorizma, je Bush res nepopustljiv. Ne, s teroristi ni kompromisov. Niti pogajanj. Za vsakega, ki ga je prijel, smo izvedeli. Ni čudno - prijel ga je na ves glas. Vedno je pač skušal ustvariti vtis, da je prijel največjega terorista na svetu, absolutno Zlo: samo še bin Ladna primem, pa imam vse! V vseh teh letih ni niti za hip puščal dvoma, da je lov na teroriste najpomembnejša stvar na svetu - in obenem tudi stvar, po kateri si bomo zapomnili njega samega, malega Busha. Vsekakor, prijel je več teroristov, kot jih je. To do sedaj ni uspelo še nikomur. Pogosto se je sicer izkazalo, da prijeti teroristi v resnici sploh niso teroristi, toda hej - v tem čudnem času, ko je sovražnik brez obraza, je najbolje, da najprej streljaš in šele potem zastavljaš vprašanja. Bush je iz tega doktoriral. In seveda - z božjo pomočjo je doktoriral tudi iz vztrajnosti. Za druge je izgubljen dan brez seksa - ali pa dan brez nogometa. Za Busha je izgubljen dan brez prijetega, obtoženega in obsojenega - ali pa izvensodno justificiranega - terorista. Kar tudi stalno dokazuje - iz dneva v dan.

Ne pozabite namreč, da so začeli 6. junija na Floridi soditi štirim Palestincem, ki jih bremenijo sponzoriranja palestinske "teroristične" organizacije Islamski džihad. Če vprašate Busha, gre za velike ribe, med drugim tudi za floridskega univerzitetnega profesorja Samija Al-Ariana, znanega kritika izraelske politike, ki da je v Ameriki zbiral denar za džihadsko-teroristične operacije v Izraelu, Gazi in na Zahodnem bregu. Ni pa recimo direktno ogrožal Amerike - tega mu ne očitajo. To pa očitajo pakistanskemu sladoledarju in njegovemu 23-letnemu sinu, Hamidu Hayatu, ki so ju dramatično prijeli 5. junija, dan pred začetkom sojenja floridskim Palestincem, ker da sta v direktni povezavi z al-Kajdo, s katero naj bi v Ameriki načrtovala serijo terorističnih napadov. Vsaj tako se je govorilo in pisalo. No, potem se je nepričakovano izkazalo, da ju sodišče bremeni le laganja o tem, kaj je Hamid leta 2003 počel v Pakistanu - v resnici naj bi obiskoval neko islamsko šolo, ki jo vodi njegov ded, tesni sodelavec Maulane Fazlurja Rehmana, šefa fundamentalistične stranke MMA. Bušiji in mediji so sicer ustvarili vtis, da je Rehman mali Osama bin Laden, toda če pogledate na zemljevid pakistanskih političnih koalicij, zlahka ugotovite, da je Rehman prijatelj in zaveznik pakistanskega despota Perveza Mušarafa, Bushevega velikega prijatelja in zaveznika. Nič, terorista, ki naj bi bila v direktni povezavi z al-Kajdo, sta očitno v direktni povezavi z Bushem. A kot rečeno, Bush najprej strelja in šele potem vpraša: kdo ste?

Glede na vse to več kot preseneča, da Bush noče prijeti pravih in preverjenih teroristov, ki jih gosti Amerika, recimo Luisa Posade Carrilesa, čigar izročitev zdaj ponovno zahteva Venezuela. Carriles, anticastrovski Kubanec, državljan Venezuele in nekdanji član venezuelske tajne policije, po poklicu pediater, specializiran za torturo, je 6. oktobra 1976 sodeloval pri teroristični razstrelitvi kubanskega potniškega letala, ki je potem strmoglavilo pri Barbadosu - umrlo je 73 ljudi, pretežno Kubancev in Gvajancev, vključno s kompletno kubansko zlato sabljaško reprezentanco, ki se je vračala s prvenstva v Caracasu. Po besedah dveh neposredno vpletenih teroristov, Hermana Ricarda in Freddyja Luga, sicer agentov venezuelske tajne policije, velike zaveznice anticastrovskih Kubancev, ki so ju venezuelske oblasti prijele, obsodile in zaprle, je bil prav Carriles mastermind tega terorističnega atentata, jasno, v spregi z Orlandom Boschem, drugim razvpitim anticastrovskim Kubancem, v šestdesetih članom "Operacije 40", tajnega likvidatorskega oddelka CIE, ki danes povsem mirno živi in dela na Floridi. Boscha so resda prijeli, tako da je potem sedel 11 let, bolje rečeno, 11 let je v priporu čakal na sojenje in ponovno sojenje, do katerega pa zaradi labirintnega, tedaj hudo motenega in skorumpiranega venezulskega pravosodnega sistema, ni prišlo. Ob koncu osemdesetih so ga po bučnem lobiranju floridskih republikancev in na "zahtevo" Otta Reicha - ameriškega, miamijskega hardlinerja kubanskega rodu, tedanjega ameriškega ambasadorja v Venezueli in sedanjega visokega oficiala zunanjega ministrstva, zadolženega za "zahodno hemisfero" - izpustili. Brez sojenja. Brez obsodbe. Ko se je vrnil v Ameriko, ga je pravosodno ministrstvo razglasilo za "nereformiranega terorista" in "advokata terorističnega nasilja", ki ga je treba deportirati, toda Bush starejši ga je leta 1990 - kljub izrecnemu nasprotovanju pravosodnega ministrstva! - pomilostil, kar ga je kakopak prelevilo tudi v ameriškega rezidenta. Ha. Toda Bosch, čigar izročitev že lep čas zahteva Kuba in čigar največji lobist je bil Jeb Bush, Bushev sin in sedanji guverner Floride, ni imel na grbi le tega terorističnega napada, ampak tudi številne druge: recimo, organiziral naj bi serijo terorističnih atentatov na konzulate, poslovna predstavništva, diplomate, kulturne centre in turistične agencije dežel, ki so trgovale s Kubo (Španija, VB, Japonska, Kanada, SZ, Mehika, Venezuela itd.), leta 1968 pa je v Miamiju z bazuko streljal na neko poljsko tovorno ladjo, zaradi česar so mu v Ameriki sodili in ga obsodili na 10 let zapora. Sedel je le 4 leta, potem pa mrknil v Venezuelo. Ko je Bill Clinton ob odhodu iz Bele hiše pomilostil pobeglega "finančnika" Marca Richa, je rekel: "Na vprašanja o Marcu Richu ne bom odgovarjal toliko časa, dokler Bush ne odgovori na vprašanja o Orlandu Boschu."

Tudi Carriles je v venezuelskem zaporu čakal na sojenje, a je leta 1985 pobegnil - prav tako z ameriško pomočjo. Specifično: s pomočjo CIE in anticastrovske "miamijske mafije", ki sta podkupili ravnatelja zaporov. Ne brez razloga, heh: CIA naj bi ga za potrebe svojih tajnih operacij in tajnih vojn rekrutirala že davnega leta 1961, zato je grozil, da Ameriko čaka novi Watergate, če ga ne rešijo. In Carriles the Jackal je bil pravi stahanovec - imel bi kaj povedati: rolal je poskuse atentata na Fidela Castra (npr. v Čilu, Panami), teroristične napade na Kubi (npr. bombardiranje hotelov v Havani), vsemogoče protikubanske operacije (npr. atentati na kubanske diplomate), ki jih je koordiniral sedanji direktor CIE Porter Goss, miniranje "levih", demokratično izvoljenih vlad, ki ga je v Srednji Ameriki koordiniral John Negroponte, sedanji ameriški ambasador v Iraku, in seveda - 21. septembra 1976 je v Washingtonu zrežiral bombni atentat na Orlanda Letelierja, bivšega čilskega zunanjega ministra in nasprotnika Pinochetovega režima, ki je padel v okviru tajne "Operacije Kondor", s katero so latino-ameriške hunte v spregi s CIO "čistile" svojo opozicijo. V tem bombnem atentatu pa ni umrl le Letelier, ampak tudi njegova sodelavka, Ronnie Moffitt - Američanka. Kot so rekli tedaj: To je do sedaj največji teroristični napad na ameriškem ozemlju! Ja, tudi za ta napad naj bi Busheva CIA vnaprej vedela. Ni ga preprečila. Še več, menda ga je celo blagoslovila - hotela je pač ustreči čilskemu diktatorju Avgustu Pinochetu, svojemu prijatelju in zavezniku.

In pomislite, tega fanatika, Carrilesa the Jackala, "latino-ameriškega Osamo bin Ladna", ki je leta 1976 zagrešil največji teroristični napad na ameriškem ozemlju, zdaj Bush noče izročiti Venezueli, pa četudi je venezuelska vlada predložila kar 700 strani dokaznega materiala. Še več, ko je Venezuela vložila zahtevo po izročitvi, so bušiji oznanili, da ni jasno, ali je Carriles sploh v Ameriki. Pa je kar sam sklical tiskovno konferenco in jim pomahal: ku-ku! Zoprno, huh: kot so namreč pokazali tajni dokumenti, ki jih je nedavno razkril Arhiv za nacionalno varnost, je CIA leta 1976 vnaprej vedela, da Carriles in Bosch pripravljata bombni atentat na kubansko potniško letalo. In kdo je bil tedaj direktor CIE? Točno, Bush starejši! In da bi bilo vse skupaj še bolj dramatično, je bil tudi njegov sin, Jeb Bush, leta 1976 parkiran v Venezueli: delal je za teksaško Commerce Bank, katere lastnik je bil James Baker, kasneje - pod Bushem starejšim - zunanji minister, ki je leta 2000 s pakiranjem "floridskega puča" pripomogel k izvolitvi malega Busha. A to še ni vse: ko je Carriles pobegnil iz zapora, ga je CIA skrila, ali bolj rečeno, ni ga pripeljala v Ameriko, ampak ga je poslala v Salvador, kjer je vodil oskrbovanje in oboroževanje Contrasov, ki so rušili demokratično izvoljeno vlado Nikaragve. Kdo ga je inštaliral v Salvador? Felix Rodriguez, operativec CIE, ki je pogosto v prvi osebi poročal tedanjemu ameriškemu podpredsedniku, Bushu starejšemu. Hja, marsikdo bi rekel: Bushi so povezani z latino-ameriškim Osamo bin Ladnom.

Zato nas ne bi smelo presenetiti, če bi bušiji Carrilesa, ki hoče nič več in nič manj kot politični azil, zdaj postavili pred sodišče, češ da je v Ameriko prišel ilegalno - saj veste, samo da jim ga ne bi bilo treba izročiti Venezueli, ki bi lahko malemu Bushu zakuhala novi Watergate. Da Bush ni fan Venezuele, je znano. Znano pa je tudi, da so Carrilesovi največji fani floridski Kubanci, ki obenem predstavljajo borbeno jedro Busheve floridske volilne baze. Bush jih noče jeziti. Potrebuje jih. S Florido že tradicionalno stoji in pade. In njegov brat Jeb tudi. Ko so Boschu leta 1983 sodili v Venezueli, so v Miamiju na koledar vrgli nov praznik - Dan Orlanda Boscha. Zdaj bodo morda na koledar vrgli Dan Luisa Posade Carrilesa.

Bush gre na jug

Ratingi rekordno nizko

Bushu so ratingi padli - in to rekordno nizko. Kot kažejo sondaže, ga podpira le še 42 Američanov. Tako nizko ni bil še nikoli. Niti po 11. septembru. Niti pred njim. In da se razumemo - tako nizko ni zato, ker ni premagal Michaela Jacksona, ampak zato, ker izgublja v Iraku. V prvi polovici junija je padlo več kot 40 ameriških vojakov. Do sedaj jih je padlo že več kot 1.700. In seveda - več kot 12.000 je bilo ranjenih. Bolj ali manj hudo. Ostali so brez nog in rok, brez vida in sluha, nekateri tudi brez erekcije. Ameriški vojaki so se začeli pobijati med sabo - neki narednik je nedavno v Tikritu ubil dva nadrejena oficirja. Med vietnamsko vojno so temu rekli fragging. V Vodu smrti tudi. Ni kaj, Irak postaja Bushev Vietnam. Samo poglejte, kaj po novem sondaže pravijo o iraški vojni:

* 58 Američanov meni, da je bila ta vojna nesmiselna,
* 58 jih meni, da jo Bush vodi slabo,
* 73 jih meni, da je število žrtev nesprejemljivo,
* 52 jih meni, da zaradi te vojne Amerika dolgoročno ni nič bolj varna,
* 65 jih meni, da je Amerika obtičala v Iraku,
* 65 jih meni, da Bush nima jasnega načrta za umik iz Iraka,
* 59 jih meni, da bi se morala ameriška vojska umakniti iz Iraka,
* 51 jih meni, da Amerika ne bi smela napasti Iraka.

Vse to je za Busha slabo. Rekordno slabo. In seveda - vojno odobrava le še 37 Američanov. Kar je spet rekordno slabo. Še nikoli ni iraške vojne odobravalo tako malo Američanov. In še nikoli ni toliko Američanov reklo, da Amerika ne bi smela napasti Iraka. Bush izgublja večino. In stik z nacijo, ki ima te klavnice očitno dovolj. Trupla, ki umirajo daleč od svojih grobov, za sabo puščajo dolgo sled. In kot kaže, je dolgo sled pustil tudi sloviti dokument, ki je pred časom pricurljal z Downing Streeta 10 - namreč dokument, v katerem so britanski oficiali vlado opozarjali, da so v Beli hiši "obveščevalne podatke in dejstva" o Iraku "priredili", to pa zato, da bi lažje upravičili vojno. Nič, ta memo je tudi uradno potrdil, da sta se obe strani, Bela hiša in Downing Street, zavedali ilegalnosti svojega podjetja. Kar je kongresnika Johna Conyersa tako podžgalo, da je v obtok poslal peticijo, ki jo je podpisalo 500.000 Američanov - peticijo, ki zahteva, da Bush odgovori na obtožbe o "prirejenosti obveščevalnih podatkov in dejstev", ki so Ameriko potegnili v vojno. Zato ne čudi, da je v kongresu vse več uradnih pozivov, da naj Bush predstavi načrt za umik ameriške vojske iz Iraka - nazadnje, 14. junija, je tako resolucijo lansiral senator Russ Feingold. Vse večji odpor do vojne se čuti povsod, tudi pri rekrutiranju, ali bolje rečeno - ameriški vojski ne uspe več rekrutirati zadostnega števila potencialnih vojakov. Recimo: aprila bi jih morali rekrutirati 6.600, toda rekrutirali so jih le 3.300. V Seattlu in okolici so jih letos rekrutirali le 94! Ob tem ritmu bo ameriški vojski do konca leta manjkala cela divizija. Iz obupa so v vojski celo znižali standarde - vojakov, ki so odvisni od alkohola ali mamil, ne vržejo več na cesto. Le zakaj? Ko vojne ni mogoče dobiti, pridejo vsi prav. Še huje, rekruterje in druge vojaške skavte, ki po šolah mamijo potencialne rekrute (ne bodo vas poslali na Bližnji vzhod, po končanem roku boste dobili štipendije in dobre službe), odganjajo - tudi fizično. In če vse to seštejete, lažje razumete, zakaj je demokratska stranka Wisconsina kongres nedavno pozvala, naj proti Bushu sproži postopek o odpoklicu. Impeachment. Irak utegne postati Bushev Watergate.