Nujna življenjska potrebščina

Vse kaže, da bo pri spremembah, ki jih bo v prihodnosti doživela sodobna civilizacija, vloga nafte zelo pomembna. Za zdaj je nafta glavni vir energije za svetovno gospodarstvo. Po predvidevanjih nekaterih je je preostalo za 40 do 60 let, če bi začeli izkoriščati nafto, skrito pod peskom in na dnu globokih morij, pa še za nekaj desetletij več. Pri tem se pogosto pozabi omeniti, da bodo, če bo povpraševanje večje od ponudbe, cene začele naraščati, to pa bo povzročilo spremembe v gospodarskem in družbenem sistemu. Kmetijstvo, ki temelji na nafti, je odgovorno za svetovno eksplozijo prebivalstva; to je z milijarde na začetku prejšnjega stoletja naraslo na 6,3 milijarde na začetku 21. stoletja. Nafta je omogočila izdelavo mineralnih gnojil, pesticidov, uporabo traktorjev, sistemov za shranjevanje živil, kot so hladilniki, in transport živil. Nafta je odgovorna tudi za razvoj medicine in farmacije v zadnjih 150 letih, saj je poskrbela za vse od fitofarmacevtskih sredstev do bolnišnične infrastrukture. A potreba po hrani/nafti še vedno raste, naša zmožnost proizvesti jo pa začenja upadati. Tako se bo 7 milijard ljudi znašlo brez glavnega pogonskega sredstva. Živimo v času velikih sprememb, zaradi katerih bo človeštvo prisiljeno spremeniti družbene navade.

Prelom naj bi se po optimističnem scenariju zgodil do leta 2020, po mnenju nekaterih pa poteka že zdaj oziroma je leto 2005 zadnje leto, ko je nafta še poceni. Najverjetneje pa bo prelomno leto 2007. To bo povzročilo izrazito pomanjkanje nafte po vsem svetu v obdobju od leta 2008 do 2012. Vsekakor poraba narašča hitreje, kot odkrivajo nova najdišča; danes porabimo 4 do 5 sodov nafte v času, ki ga potrebujemo za odkritje enega samega soda nafte. Pred nekaj generacijami smo porabili sod nafte za vrtanje, črpanje in distribucijo sto sodov načrpane nafte, danes je to razmerje že ena proti manj kot deset. Po najbolj optimističnih predvidevanjih naj bi bil svetovni maksimum pri črpanju nafte samo 1 do 3 odstotke večji od sedanje porabe. V preteklosti se je že večkrat pokazalo, da cene bistveno narastejo, ko se svetovna dnevna proizvodnja nafte približa dnevni porabi. Ni treba, da zmanjka nafte v celoti, dovolj bo že primanjkljaj 10 do 15 odstotkov nafte, kolikor je potrebuje gospodarstvo, pa se bo gospodarski sistem zrušil. Vendar že manjši primanjkljaji (5 odstotkov) povzročijo nekajkratno zvišanje cen, kar se je dogajalo v 70. letih, v obdobju naftne krize.

Hubbertov prelom

V 40. letih prejšnjega stoletja je naftni geolog M. K. Hubbert opazoval potek črpanja nafte na naftnem polju. Opazil je, da dnevna proizvodnja nafte v odvisnosti od časa poteka po zvončasti krivulji. Črpanje nafte iz najdišča poteka po zvončasti krivulji, to pomeni, da nekaj let po tem, ko se črpanje na naftnem polju začne, celotna vsakodnevna proizvodnja raste, ker je izvrtanih vedno več vrtin. Ko je načrpana približno polovica nafte na najdišču, začne proizvodnja upadati. Ne glede na to, koliko vrtin še izvrtamo. Pri tem se povečujejo stroški črpanja nafte, energetska učinkovitost pa se zmanjša. Ko je na naftnem polju že zelo malo nafte, je treba za črpanje v vrtine vbrizgavati vodo ali dušik ali pa nafto segrevati, da postane bolj tekoča. Temu pravimo Hubbertov prelom. Ko je Hubbert leta 1955 objavil izsledke svoje raziskave, so se mu večinoma posmehovali. Misel, da bi nafte lahko zmanjkalo, je bila v nasprotju z zgodovinsko usmeritvijo: od časa, ko je bila izvrtana prva vrtina, je v ZDA in preostalem svetu proizvodnja nafte stalno naraščala. Leta 1956 je napovedal, kdaj se bo v ZDA zgodil prelom v črpanju nafte, napovedal ga je za 14 let kasneje in takrat se je tudi zgodil. Danes je proizvodnja nafte v ZDA 40 odstotkov manjša, kot je bila na prelomni točki leta 1970.

Ko bomo doživeli Hubbertov prelom na svetovni ravni, bo to pomenilo, da bo vsak dan na voljo manj nafte in bo vsak načrpan sod dražji od prejšnjega, čeprav bo v zemlji še polovica zalog. Po napovedih naj bi se, ko bomo dosegli najvišjo točko proizvodnje, začela količina načrpane nafte zmanjševati za 3 do 6 odstotkov na leto, poraba pa bo še naprej naraščala za 1 do 4 odstotke. Temu bo sledil prehod, kot nekateri pravijo, v "postindustrijsko kameno dobo".

Vedno več strokovnjakov, naftnih geologov, se strinja, da smo odkrili več kot 95 odstotkov vseh zalog nafte. Zato lahko z veliko gotovostjo določimo količino, ki nam je na voljo. Porabili smo približno polovico nafte, ki je dostopna, in nadaljujemo s porabo 75 milijonov sodov na dan. Od leta 1981 porabimo več nafte, kot je najdemo, in razlika med količino porabljene in na novo najdene nafte se veča. Po več kot 50 letih raziskav in analiz je sedaj postalo jasno, da se stopnja, po kateri lahko črpajo svetovni proizvajalci nafte, bliža maksimumu (oil peak). Z veliko truda in z velikimi stroški lahko sedanjo proizvodnjo vzdržujemo nekaj let, potem pa se bo proizvodnja, to bo posledica fizikalnih (ne ekonomskih) zakonov, začela nepovratno zmanjševati. Več kot 50 držav proizvajalk nafte je že na stopnji trajnega upadanja proizvodnje: Libija (1969), Egipt (1993), Kolumbija (1999), Iran (1973), Brunej (1979), Venezuela (1971), Kitajska (2000?), Velika Britanija (1999), Norveška (2001). V nekaterih državah je proizvodnja upadla celo za 5 odstotkov na leto! Države na Bližnjem vzhodu so tradicionalno lahko preprečevale pomanjkanje na trgu, vendar je samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi same doživele prelom, če ga morda že niso.

Nekateri optimistični pisci omenjajo, da obstaja nekaj “nekonvencionalnih" virov nafte, ki jih lahko štejemo za rezervo. Omenjajo, da je na milijarde sodov nafte v Kanadi, težkega olja v Venezueli in drugod. Morda se bo nekega dne ekonomsko res izplačalo izkoriščati to nafto, vendar ne v energetske namene. Kajti raziskave so pokazale, da se za črpanje in rudarjenje te nafte porabi več energije, kot je pridobljena nafta vsebuje. Zato je malo verjetno, da bodo nekonvencionalni viri nafte kadarkoli izkoriščeni.

Busheva administracija se nedvomno zaveda preloma pri porabi nafte. Leta 1999 je Dick Cheney dejal: „Po nekaterih predvidevanjih bo v prihodnosti poraba nafte vsako leto narasla za 2 odstotka, proizvodnja iz sedaj znanih zalog pa bo za 3 odstotke manjša. To pomeni, da bomo do leta 2010 potrebovali dodatnih 50 milijonov sodov nafte na dan več, kot je bo na voljo, če se poraba in upad proizvodnje ne bosta zmanjšala.” Rast porabe pa je sedaj dvakrat večja od napovedane. Eden izmed Bushevih svetovalcev za energijo, Matthew Simmon, je govoril o prihajajoči krizi. Avgusta 2003 je na vprašanje, ali obstaja rešitev za energetsko krizo, odgovoril: "Mislim, da rešitve ni. Rešitev je, da molimo. V najboljših razmerah, če bodo molitve uslišane, krize še dve leti ne bo. Potem bo zagotovo." Simmon je še razložil, da bi morala biti cena nafte, če bi hoteli porabo omejiti, 182 ameriških dolarjev na sod. OPEC je februarja letos sporočil, da se bo na naftnem trgu proti koncu letošnjega leta začela kriza. Zaradi zmanjševanja proizvodnje v Rusiji bodo dosežene skrajne zmogljivosti črpanja, da bi zadostili potrebam Kitajske. David O'Reilly, direktor družbe Chevron Texaco Corporation, je 15. februarja 2005 dejal: "Preprosto povedano, obdobja enostavno dobavljive energije je konec. Delno tudi zaradi vzajemnih učinkov geoloških ovir in geopolitične nestabilnosti. Začenja se vojna med Vzhodom in Zahodom za naftne vire na Bližnjem vzhodu."

Prehod skozi Hubbertov prelom bo trajal mesece. Vendar lahko zaradi človeške narave, predvsem zaradi strahu, stvari potekajo hitreje. Po najbolj črnem scenariju lahko na borzi zavlada preplah in bodo vse cene v nekaj dneh narasle. Ker ne bo mogoče dobaviti 80 milijonov sodov nafte na dan, bo trg ohromljen, kolesje gospodarstva se bo ustavilo in v "razvitih družbah" bodo postale vprašljive tudi vsakdanje življenjske potrebščine, kakršni sta hrana in voda. Eden izmed dejavnikov, od katerih bo odvisen prehod skozi prelomno točko, je gospodarski položaj; če bo gospodarstvo doživelo depresijo, se bo poraba nafte toliko zmanjšala, da bo prelomna točka nižja in bo trajala dalj časa. Če pa se bo ekonomski sistem pregreval (to se dogaja zaradi Kitajske), se bomo na prelomni točki znašli veliko prej in tudi padec bo naglejši.

Zatišje

Ko se je poleti 2004 cena nafte zviševala, je bilo večkrat slišati, da to ne bo vplivalo na naše življenje, ker je delež nafte v BDP majhen. Vendar smo danes resnično zelo odvisni od nafte. Potrebujemo jo za delovanje celotnega ustroja družbe. Nafta je gorivo, ki je omogočilo rast sodobne civilizacije, in vse industrijske države so zelo odvisne od nje. Je vir 40 odstotkov primarne energije in 90 odstotkov energije, ki jo porabimo pri prevozu. Fizikalna in kemijska mnogostranskost nafte v povezavi z energijsko gostoto, višjo kot pri kateremkoli drugem znanem viru energije, so dejavniki, zaradi katerih je nafta težko zamenljiva z alternativnimi viri energije. Pri tem se moramo zavedati, kakšna je energijska gostota nafte; sod nafte vsebuje za 25 tisoč ur človeškega dela energije, tj. 12 let dela (osem ur na dan pet dni na teden). Prebivalec ZDA pa zdaj porabi (posredno in neposredno) več kot 20 sodov nafte na leto, torej za 240 let fizičnega dela energije v obliki nafte. Povedano drugače: za vsakega ameriškega državljana dela 240 sužnjev v obliki nafte.

Zaradi gledanja na svet skozi ekonomska očala se o prihajajoči krizi ne govori prav naglas. Naftne družbe ne želijo, da bi se razvedelo, kakšno je dejansko pomanjkanje nafte. Avgusta lani je Shell plačal 150 milijonov dolarjev kazni, ker je napihnil svoje zaloge za 4,5 milijarde soda. Shell je tretja največja naftna družba na svetu in njeni predstavniki so lagali o petini zalog, vse zaradi cen delnic te družbe na borzi.

Ob upoštevanju zakonov klasične ekonomije se proizvodnja posamezne dobrine poveča, ko se zviša cena te dobrine na trgu. Tako nekateri menijo, da bodo višje cene nafte povzročile povečanje črpanja, hkrati pa bo viša cena zmanjšala porabo in vzpostavilo se bo ravnovesje. A ko začne dobrine primanjkovati, proizvodnja upošteva le še geološke in nič več ekonomskih zakonov. Večina ljudi se ni pripravljena sprijazniti z resnico, da imata današnja gospodarska rast in način življenja tudi omejitve in da smo porabili polovico svetovnih zalog nafte v času enega človeškega življenja.