Tri leta kasneje

Pred tremi leti je Bush - v spregi s "koalicijo dobre volje", v kateri nas ni bilo, preden smo v njej bili - napadel Irak. Bush je rekel: skozi Irak se bomo sprehodili! Ne bo bolelo! Malce bomo zaropotali, iraška garda se bo razbežala, odkorakali bomo do Bagdada, vrgli Sadama Huseina, zaplenili orožje za množično uničevanje, pregnali al-Kajdo, odprli zapore, porušili mučilnice, zasadili drevo svobode in postali kralji iraških src. Tri leta kasneje še vedno boli. Irak izgleda kot pacient, ki so ga dali pod narkozo, ga povsem odprli in ga potem - tako odprtega - prebudili. Tri leta po invaziji se še vedno zbuja kriče.

In kako veste, da je te dni minevala tretja obletnica napada na Irak? Po tem, da je Bush krenil na turnejo po Ameriki, kjer je navdušeno promoviral "naš progres v Iraku". Hja, Bush je sklenil, da bo tretjo obletnico napada na Irak - tretjo obletnico začetka shock & awe klavnice - praznoval. Saj veste, obšel je nekaj mest, imel govore in celo odgovarjal na vprašanja publike. Mediji so hitro poudarili: Bush je odgovarjal na vprašanja publike, ki je ni izbrala Bela hiša. Točno, ni je izbrala Bela hiša - izbral jo je organizator teh srečanj in druženj z Bushem. Kar je kakopak ena in ista stvar. Mediji so kljub temu hiteli poudarjati, da so bila vprašanja te publike unscripted - da Bush torej ni vnaprej vedel, kaj ga bo kdo vprašal. Vau! In kako so se glasila ta spontana, nepričakovana, nepredvidljiva vprašanja. Recimo: "Gospod predsednik, kako vam lahko pomagamo pri širjenju demokracije in svobode?" Jasno, Bush vprašanja ni mogel prehvaliti. Hej, spraševalec je bil unscripted - in Bush tudi. Vse skupaj je bila le predstava, s katero so skušali ustvariti vtis, da gre za novega, prerojenega, sproščenega Busha... za samozavestnega, odločnega Busha... za Busha, ki ga ni strah... za Busha, ki situacijo obvladuje... za Busha, ki enkrat za spremembo ve odgovore. Sporočilo predstave ob tretji obletnici napada na Irak se je glasilo: glejte, Bushu gre na bolje! Še več, Bush je v tej predstavi nastopal kot personifikacija Iraka: ker gre Bushu na bolje, gre na bolje tudi Iraku! Zato ne preseneča, da je Bush stalno ponavljal besedo progress: "naš progres v Iraku"... "naš izjemen progres"... "progres mi je v veliko vzpodbudo".

Kako izgleda "progres" v Iraku, vemo:

* Umrlo je ogromno iraških civilistov - po nekaterih štetjih 37.000, po nekaterih 100.000, po nekaterih 180.000, po nekaterih pa celo 500.000.

* Padlo je že več kot 2.300 ameriških vojakov, več kot 17.000 je bilo hudo ranjenih (mnogi so ostali brez nog, rok, obrazov), 2.5 % vseh iraških veteranov pa muči "posttravmatični stres", tako da Ameriko čaka "kultura travme".

* Lani je bilo v Iraku 34.000 gverilskih napadov, od tega jih je 80 % ciljalo ameriško vojsko - 30 % več kot leto prej (samo lani decembra je bilo 2.500 "nasilnih kontrontacij", potemtakem 80 na dan!).

* Lani je bilo v Iraku 411 avtomobilskih samomorilskih napadov (leto prej jih je bilo le 133).

* Od invazije pa do danes je bilo umorjenih več kot 300 profesorjev, znanstvenikov in intelektualcev.

* Človekove pravice so kršene s hitrostjo racij, patrulj, checkpointov in vojaških operacij.

* V ameriško-britanskih vojaških zaporih je več kot 15.000 Iračanov.

* V revščini živi več kot 2 milijona Iračanov.

* Brezposelnost je večja kot pred invazijo.

* Podhranjenost otrok se je po invaziji podvojila.

* Irak ima bistveno manj elektrike kot pred invazijo.

* Irak ima bistveno manj pitne vode kot pred invazijo.

* Bistveno manj Iračanov ima svoje sanitarije povezane s kanalizacijo kot pred invazijo.

* Irak načrpa bistveno manj nafte kot pred invazijo, vrste za bencin so dolge 8 ur.

* Kriminala je bistveno več kot pred invazijo.

* Korupcija ruši svetovne rekorde.

* Zdravstveni sistem je zlomljen.

* Velika večina Iračanov ima Američane za okupatorje, ne pa za osvoboditelje - in velika večina jih je za takojšnjo prekinitev okupacije.

* Polovica Iračanov podpira oborožene napade na ameriško vojsko.

* Le 1 % Iračanov meni, da se je s prihodom koalicijskih sil varnost v Iraku povečala.

* 72 % ameriških vojakov, baziranih v Iraku, je za takojšnji umik ameriške vojske.

* V Iraku rastejo nova množična grobišča.

* Izrazi "svoboda", "suverenost", "volitve", "vlada" in drugi "mejniki", ki prihajajo iz ameriških ust, zvenijo tako fiktivno in tako za lase privlečeno kot tedaj, ko so prihajali iz ust Sadama Huseina.

* Iračane terorizirajo in masakrirajo etnični "oddelki smrti".

* V iraških mrtvašnicah na mesec pristane 1.000 trupel - mučenih, iznakaženih, zaklanih, ustreljenih, žrtev naglih eksekucij.

* Vsaka izmed strank, ki hoče na političnem trgu preživeti, mora imeti svojo zasebno milico.

* Vse več je etničnih frakcij, ki pozivajo k odcepitvi.

* Irak še vedno nima resne, kredibilne vlade.

* In seveda - Irak je sredi državljanske vojne.

Kar seveda pomeni, da se je izpolnilo vse, kar so napovedovali tisti, ki so svarili pred napadom na Irak - napovedovali so namreč, da se bo napad na Irak na koncu prelevil v državljansko vojno (šiiti vs. suniti). Jasno, Bush je na svoji turneji zanikal, da je Irak sredi državljanske vojne. Spet zanika to, kar je očitno - in spet si je za to, kar zanika, izmislil bolj "sprejemljiv" izraz: sectarian violence. Sektaško nasilje. A po drugi strani, sektaško nasilje (šiitske milice vs. sunitske milice) je tu dejansko le sinonim za etnično nasilje/čiščenje (šiiti vs. suniti), ki pa spet ni nič drugega kot sinonim za državljansko vojno (hja, šiiti vs. suniti). Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je število tistih, ki so umrli v "sektaških" in "etničnih" spopadih, že preseglo število tistih, ki so umrli v spopadih med ameriško vojsko in iraškimi uporniki. To pa je definicija državljanske vojne. Prej je Bush zagotavljal: zmagali bomo! Dobili bomo vojno z iraškimi uporniki! In to je na svoji promocijski turneji spet zagotovil. Kar vas zdaj, po treh letih, pripelje do vprašanja: hej, če ni mogel dobiti vojne z iraškimi uporniki, kako bo potem dobil šele iraško državljansko vojno? Je mogoče državljansko vojno sploh "dobiti"? Ali bolje rečeno: zakaj Bush misli, da lahko dobi iraško državljansko vojno? Ker mu državljanska vojna ustreza - ker se bodo Iračani pobijali med sabo, ne bodo pobijali Američanov!

In v to Bushevo norost je po treh letih slovenska vlada odpeljala slovensko vojsko - in Slovenijo. Toda norost se tu še ne konča. Prej narobe, norost se tu šele začne. Če jo hočete izmeriti, se morate najprej vprašati: kdo v Iraku je Busha pred invazijo najbolj motil? Točno, Sadamovi suniti. In kdo ga je v Iraku najbolj motil po invaziji? Točno, suniti. Suniti so bili tisti, ki so se okupaciji najbolj divje upirali. In kaj v tej situaciji naredi Bush? Z vojno začne groziti Iranu. In kaj so Iranci? Točno, pretežno šiiti. Še natančneje: bratje iraških šitov. In čigavi bratje so še iranski šiiti? Točno, bratje Hezbolaha v Libanonu - in Hamasa v Palestini. Kaj to pomeni, veste: Bush je sprožil verigo šiitskega bratstva & enotnosti, ki bo regijo vrgla s tečajev. In spet smo na tem, da se izpolni to, kar so napovedali tisti, ki so svarili pred napadom na Irak - da bo napad na Irak na koncu povsem destabiliziral regijo. Vsaka nova Busheva norost je hujša in večja od prejšnje - in v to, da je treba Iran "stisniti" ali pa "udariti", je prepričal celo tiste članice EU, ki so bile proti napadu na Irak. Norost? Vsekakor. A po drugi strani, evropske "velesile" orjaških naftnih rezerv, ki jih kontrolirajo šiiti (iraški in iranski), očitno nočejo prepustiti Bushu. Vsaj ne vseh. Ker pa je svojo vojsko v Irak poslala tudi slovenska vlada, bi utegnil eno naftno platformo dobiti tudi Petrol. S tem se bo kakopak le še enkrat potrdilo to, kar so napovedovali tisti, ki so svarili pred napadom na Irak - da bo to v resnici naftna vojna. In ta vojna je rasistična: tako kot Iračani niso dovolj "razviti", da bi razumeli svobodo in demokracijo (ko pa gredo na volitve, izvolijo "napačne" ljudi), Iranci niso dovolj "razviti", da bi posedovali tako "razvito" reč, kot je jedrska energija.

In da bi Bush lažje dobil to državljansko vojno, kani v Iraku spremeniti strategijo - ameriške vojske ne čaka umik (to bi okrepilo upornike! to bi v Irak privabilo nove jate teroristov! to bi situacijo le še poslabšalo!), ampak redeployment. Kar pomeni troje: prvič, da se bo ameriška vojska umaknila iz mest, da bo potemtakem "tla" prepustila iraškim silam, drugič, da bo okrepila letalske napade, in tretjič, da bo na "tleh" sodelovala le še pri hitrih, specialnih operacijah, pa še tedaj v spregi z iraškimi silami, ki bodo v prvih vrstah. (Heh, demonstracijo te nove strategije je predstavljala že nedavna "operacija Swarmer", ki je potekala v Samari in ki je bila v resnici le TV show, le pokaži-kaj-znaš iraških sil.) Kakšen bo rezultat, lahko že slutite: ker se bodo med seboj pobijali le še Iračani, bodo tudi umirali v glavnem le še Iračani. Za iraško klavnico bodo tako krivi le še sami Iračani. In ker bo žrtev na ameriški strani manj kot prej, bo Bush lahko rekel: glejte, v Iraku zmagujemo! Državljansko vojno dobivamo! Mission accomplished! V! Okej: W! No, slej ko prej - pa magari čez 10 let - se bodo Američani morali umakniti iz Iraka, toda na vsak način pred happy endom. Če ne bodo prej inštalirali kakega "Sadama Huseina", ki bo vladal s trdo roko - kot njegov model.

Kje je protivojno gibanje?

Če ne bi bilo Busheve evforične turneje, sploh ne bi opazili, da mineva tretje leto od napada na Irak. Rekli boste: pa saj so ob tretji obletnici širom sveta potekale protivojne demonstracije! Šur, toda to niso bile več množične, bučne demonstracije - v glavnem se jih je udeležilo le po nekaj tisoč protestnikov. Ali pa po nekaj sto. Odvisno od države. Največ se jih je kakopak zbralo v deželah, ki imajo vojsko v Iraku. V Ameriki, Britaniji, Italiji. Kaj nam to pove? Tole: da je protivojno gibanje od vojne tako utrujeno kot Irak. In tako kot ameriška vojska... ee, "koalicija dobre volje". Zakaj je protivojno gibanje utrujeno, izčrpano, dehidrirano? Iz več razlogov.

* Prvič, ker nima kondicije - če hočeš demonstrirati proti taki mamutski korporaciji, kakršna je Busheva Bela hiša, potem moraš imeti bajno kondicijo, ali bolje rečeno, tudi sam moraš delovati kot korporacija, kot vojska, kot globalna hobotnica. Ameriška vlada je tako masivna korporacija (naftna korporacija), da ji protivojno gibanje težko sledi. Ko so v času alžirskega boja za neodvisnost nekega liderja tega boja vprašali, zakaj uporniki bombe skrivajo v otroških vozičkih, je odgovoril: "Če nam Francozi prepustijo svoja letala, jim mi z veseljem prepustimo otroške vozičke." Protivojno gibanje se je naveličalo otroškega vozička, ker pač ve, da bi potrebovalo letala. Z eno besedo, če bi hotelo protivojno gibanje slediti Bushu, potem bi moralo biti kolekcija profijev, ne pa entuziastov - protivojno gibanje bi se moralo profesionalizirati. Odgovor na Busha in njegove vojne bi bilo le poklicno protivojno gibanje. Zato niti ne preseneča, da se je protivojno gibanje z ulice preselilo na internet, kjer lahko ljudje protestirajo vsak dan, ne da bi se premaknili in utrudili.

* Drugič, ker Bush goni strategijo izčrpavanja - stalno ga moraš loviti. Zdaj napade Irak - zdaj prisluškuje Američanom. Zdaj muči iraške zapornike - zdaj grozi Iranu. Zdaj pred svojimi vrati ignorira mater vojaka, ki je umrl v Iraku - zdaj ignorira žrtve hurikana Katrina. In tako dalje. Stalno se "seli". In trik je v tem, da vsi ti njegovi ekscesi samo iraško vojno relativizirajo. Najprej napade Irak, potem pa prisluškuje Američanom - in ameriški antibušist ne ve, kaj je huje. Okej, reče si: vojna je hujša od prisluškovanja, toda vojna je v Iraku, prisluškovanje pa je v Ameriki - in za nameček še spodkopava temelje demokracije. Bushevo prisluškovanje je napad na Ameriko. Kaj je za ameriškega protestnika huje - napad na Irak ali napad na Ameriko? Vseeno - kajti če Američane ne moreš prepričati, da bi šli na cesto zaradi Bushevega prisluškovanja, zaradi direktnega poseganja v njihovo zasebnost, v njihove svoboščine, potem jih boš težko prepričal, da bodo šli na cesto zaradi vojne v Iraku. In tako Bushev overkill - Bushevo skakanje iz ekscesa v eksces, iz norosti v norost, ki preglasi prejšnjo - ubije psihologijo protesta in klasičnega pacifizma. Protivojno gibanje bi bilo učinkovito le, če bi organiziralo množične demonstracije proti vsakemu Bushevemu ekscesu, proti vsaki Bushevi norosti. Navsezadnje, vsi Bushevi ekscesi so povezani z Irakom, z "vojno proti terorju", z globalizacijo strategije napetosti in zastraševanja - vsi njegovi ekscesi so le alegorije tega. Le diverzije, le nadaljevanja iraške vojne z drugimi sredstvi, ki bi jih moralo protivojno gibanje jemati tako resno kot vojno. Še bolj resno.

* In tretjič, ker je frustrirajoče, da se kljub protestom nič ne spremeni... da se je vojna začela, pa četudi so se pred napadom na Irak odvrtele največje protivojne demonstracije v zgodovini sveta... da so bili ljudje širom sveta - tudi Slovenci - odločno proti vojni in da so se njihove vlade kljub temu solidarizirale z Bushem (bodisi s podpisom Vilenske deklaracije ali pa z včlanitvijo v "koalicijo dobre volje")... da so ameriški demokrati s svojo provojno držo, "patriotsko" pasivnostjo in nesposobnostjo politične konfrontacije Bushu le širili manevrski prostor in hkrati zapirali prostor kakršnikoli politični alternativi (kot da bi čakali, da se bo lepega dne preprosto samouničil!)... in da so se tiste vlade, ki se z Bushem pri Iranu niso solidarizirale, zdaj z njim zlizale in družno grozijo Iranu. In kar je za ameriškega antibušista najhuje: Bush, ki se je o vsem zmotil in ki je Halliburtonu nedavno odobril 385 milijonov dolarjev za izgradnjo prvega koncentracijskega taborišča v Ameriki ("program za pridržanje in deportacijo"), nima več nobene kredibilnosti, njegovi ratingi so obupno nizki, podpira ga le še 33 % Američanov (Pew Research Center), toda še vedno melje naprej, kot da se ni nič zgodilo. Busha nihče več ne podpira, toda to se nikjer ne pozna. Je kaj bolj frustrirajočega? Je kaj bolj absurdnega? Je kaj bolj srhljivega? Kvečjemu spoznanje, da vojna ni več razlog, zaradi katerega bi padale vlade. Vojna je pač biznis s preveč delničarji. A po drugi strani, protivojno gibanje bi to lahko pričakovalo - Richard Nixon ni padel zaradi vietnamske vojne, ampak zaradi prisluškovanja.