Za besedo gre. In te ni od nikoder.

Potem ko je prvič v zgodovini neka država tožila drugo državo, je Mednarodno sodišče pravice v Haagu (ICJ) v ponedeljek, 26. februarja, ugotovilo, da Srbija in Črna gora vendarle nista storili genocida v Bosni in Hercegovini, da nista sodelovali v zaroti ali bili neposredni udeleženki vojne. Sta pa Srbija in Črna gora prekršili mednarodno dolžnost, da bi preprečili ta genocid ter kaznovali storilce zločina, za kar sta krivi, je presodil ICJ, s čimer sta Srbija in Črna gora kršili konvencijo o preprečevanju in kaznovanju genocida. Skupina šestnajstih mednarodnih sodnikov, ki ji je predsedovala Britanka Rosalyn Higgins, edina ženska v tej veliki skupini, je sporočila, da je bil samo v Srebrenici nedvomno storjen genocid nad Bošnjaki, bosanskimi muslimani, in da so ga storili pretežno pripadniki vojske Republike srbske, ki ji je poveljeval današnji haaški begunec general Ratko Mladić. Kako razumeti sporočilo sodišča?

Beograd mora precej bolj sodelovati s Haagom

Tožba je bila vložena leta 1993, med bosansko vojno. Veliko časa je minilo in šele zadnja leta so v Bosni in Hercegovini začeli ugibati, s kakšnim denarnim zneskom bi se Srbija in Črna gora lahko odkupili že za genocid v Srebrenici, ki se je zgodil julija leta 1995 in kakršnega svet ne pomni od Auschwitza naprej. V nekaj dneh je bilo ubitih okrog 8.000 bošnjaških moških in mladoletnikov. V Bosni in Hercegovini naj bi med letoma 1992 in 1995 sicer umrlo okrog 250.000 Bošnjakov, Srbov, Hrvatov in drugih.

Ko se je približeval dan sodbe, so presoje o denarni odškodnini Srbije in Črne gore Bosni in Hercegovini variirale, od podcenjevalnih do nerealno visokih zneskov. Najuglednješi regionalni politični analitiki, neodvisni intelektualci ali univerzitetni predavatelji prava so se v glavnem izogibali številkam. Menili so, da se bo odškodnina izplačevala več let in da bo delno izplačana med sukcesijo skupnega premoženja držav nekdanje Jugoslavije. Nekdo pa je v tej delitvi vendarle videl korist, ne glede na to, kdaj se bo zgodila. Nematerialisti so bili prepričani, da je sama sodba v korist Bosne in Hercegovine največja satisfakcija in da bi bilo treba odškodnino samo celo zavrniti.

A mednarodna skupina sodnikov najvišje svetovne pravne inštance je presodila, da Srbija in Črna gora nista dolžni plačati odškodnine Bosni in Hercegovini, je pa njuna naloga precej izboljšati sodelovanje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu ter čimprejšnja izročitev vseh haaških obtožencev, najprej seveda Radovana Karadžića in Ratka Mladića.

Glavna tožilka haaškega sodišča (ICTY) Carla del Ponte je izjavila, da je zadovoljna s sodbo ICJ-ja, predvsem zato, ker je sodniška skupina izrecno poudarila, da je bil množični poboj v zaščiteni coni Srebrenice genocid. Tožilkina predstavnica za stike z javnostmi Olga Kavran: "Čestitamo zaradi odločitve, da se poboj v Srebrenici uradno označi kot genocid. Zadovoljni smo, da je poboj 8.000 moških in otrok, pod zaščito pripadnikov Modrih čelad Združenih narodov, imenovan za genocid. Veseli smo, da ICJ bremeni uradni Beograd, ker ni v celoti sodeloval z nami, in da od njega zahteva izročitev beguncev. Srbija je prekršila svoje dolžnosti, ko ni izročila Ratka Mladića."

Sodba s pomanjkljivostmi?

Bosansko-hercegovski, pa tudi hrvaški pravni strokovnjaki so že med izrekanjem sodbe v njej našli vrsto kontradiktornosti. Pripombe imajo predvsem na to, da sodišče Združenih narodov pri odločanju o sodbi ni v zadostni meri razlikovalo med pojmoma "genocid" in "etnično čiščenje". Takšno je stališče tako Phona van den Biesna kot Sakiba Softića in prof. dr. Kasima Trnke, pravosodnih strokovnjakov, ki so v različnih fazah tega zapletenega procesa zastopali Bosno in Hercegovino. Vendar niti oni niso povsem nezadovoljni s sodbo, predvsem zato, ker je bilo poudarjeno stališče ICJ-ja o tem, da je tako množičen zločin v Srebrenici genocid, in zaradi dejstva, da sta Srbija in Črna gora obtoženi nespoštovanja konvencije o preprečevanju in kaznovanju genocida.

"Sodišče je potrdilo, da Beograd ni preprečil agresije, to pa je ena od točk konvencije o preprečevanju in kaznovanju genocida. Ta sodba je bila odziv za politično dogajanje v Srbiji," je takoj po izreku sodbe izjavil vodja bosansko-hercegovske skupine na ICJ-ju, amsterdamski odvetnik Van den Biesen. A bosansko-hercegovska skupina je od ICJ-ja pričakovala več, predvsem glede obsodbe drugih množičnih zločinov po vsej Bosni in Hercegovini. Srebrenica je resda največ pretrpela, vendar še zdaleč ni edina. Vendar je nekaj dejstvo: ICJ je v Srebrenici uradno potrdil genocid zato, ker so ključni vojni zločinci, ki so med 12. in 16. julijem 1995 pustošili po srebreniški enklavi, že obsojeni. Najbrž bi bilo tako tudi z drugimi deli Bosne in Hercegovine, če bi ICTY pravočasno obravnaval haaške obtožence.

Kot pomanjkljivost procesa pa je izpostavljeno dejstvo, da je utemeljen na minimalnem terenskem, preiskovalnem oziroma forenzičnem delu ter da so se pravne zadeve kot zveličavne neusmiljeno prevzemale od ICTY. "Sodišče prepisuje." V tem vidi skupina Van den Biesna napako te svetovne pravne ustanove. Očitno so pričakovali preveč.

Največ pozornosti je namenjeno predpostavki, kaj bi bilo, če bi Slobodan Milošević obsojen dočakal to sodbo. Lokalna neodvisna intelektualna elita verjame, da bi to dalo bolj verodostojno podobo procesu. Četudi Bošnjaki niso zadovoljni z rezultatom, je sodišče potrdilo, da je med vojno obstajala namera, da se Bošnjake uniči. Sodišče je torej potrdilo etnično čiščenje po vsej Bosni in Hercegovini. Uradno Sarajevo pa težko sprejema blagost sodbe ICJ-ja, ker je bila potrjena neposredna in vojaška pomoč Srbije in Črne gore njuni pastorki Republiki srbski. To sodišče sicer priznava, vendar ne kaznuje, njegova presoja je, da to ne zadostuje, da bi Srbijo in Črno goro imenovalo za krivi. Vendar ni tako preprosto: nenazadnje je na zadnjih mirovnih pogajanjih glede končanja vojne v Bosni in Hercegovini novembra leta 1995 v ameriškem mestu Dayton bosanske Srbe zastopal Slobodan Milošević, ne pa kateri od lokalnih voditeljev tedaj nelegalne Republike srbske s središčem na Palah, predvojnem vikendaškem naselju. Spregled tega dejstva boli prebivalce Srebrenice in žali resnične Bosance in Hercegovce, ne glede na njihovo vero.

Srebrenica še vedno ihti

Predstavnice združenja Matere enklav Srebrenica in Žepa so na izrek sodbe čakale pred jekleno ograjo ICJ-ja. S solznimi očmi, transparenti v rokah in upanjem so pričakovale dobre novicr iz sodne dvorane. Deževalo je. Soočenje s sodbo je bilo težko. Ko so zagledale direktorja sarajevskega Inštituta za vojne zločine, prof. dr. Smaila Čekića, ki je med hojo trgal papir s sodbo, so se počutile kakor da preživljajo dodatne srebreniške muke. Jasno jim je bilo, kakšna je njena vsebina. Na epilog štirinajstletnega sodnega spora so na močnem vetru pred sodiščem v Haagu več ur čakali tudi vojni taboriščniki, predstavniki nekaterih združenj žrtev vojne, borci za človekove pravice.

Matere enklav Srebrenica in Žepa so v šoku in solzah sprejele sodbo. Pravijo, da so pripravljale izgrede pred sodno palačo, vendar jim je to namero onemogočila nizozemska specialna policija, ki je varovala sodišče. Predstavnice tega združenja za padec Srebrenice in sodelovanje v zločinih sicer obsojajo tudi vojake nizozemskih mirovnih čet, ki so bile poleti 1995 pristojne za to zaščiteno območje Združenih narodov.

"Torture, ki smo jih bili deležni od Rdečih baretk in Škorpijonov, so se za vedno vrezale v naša življenja," je ihtela neka prebivalka Srebrenice.

Rdeče baretke in Škorpijone je ICJ v procesu obravnaval. Sodišče ve, da gre za posebne paravojaške skupine, ki so jih poslali iz Beograda kot pomoč vojski Republike srbske, vendar je stališče ICJ-ja, da v tem primeru ni nič de jure. Vodja bosansko-hercegovskega urada Društva za ogrožene narode Fadila Memišević je tudi pričakovala strožjo sodbo: "Name je sodba delovala šokantno, glede na to odločitev se je v Bosni in Hercegovini zgodila državljanska vojna, ne pa agresija. To je politična, ne pa pravna sodba. Bila sem otroško naivna, ko sem pričakovala drugačno sodbo."

Protesti Srebreničanov so se nadaljevali tudi v Sarajevu. Bosansko-hercegovska prestolnica je polepljena s plakati Svetovna sramora, Ubijalci!, Zmaga nepravičnosti ...

Grenkoba in razkol po sodbi

Tožba z enako težo obremenjuje Srbijo in Črno goro. Morda se zdi slednja po osamosvojitvi lani spomladi laikom skoraj simpatično nedolžna. V Črni gori se uveljavlja stališče, da so Črnogorci v času vojne preprosto morali tako ravnati, kajti njihovo glavno mesto je bilo takrat Beograd in bojda so vsi ukazi prihajali ravno iz Beograda. Je bila Podgorica res pod srednjeveškim absolutizmom Beograda, kot pravno urejena pa je brezpogojno morala upoštevati, kar je rekel Milošević v Beogradu?

Tričlansko bosansko-hercegovsko predsedstvo, ki ga sestavljajo predstavniki treh enakopravnih narodov, Željko Komšić, Nebojša Radmanović in dr. Haris Silajdžić, se do neke mere strinja, da se lahko sodba in konec dolgega pravnega procesa pojmujeta tudi kot uspeh. Predsedstvo tako veseli, ker je ICJ po dolgem procesu poslal močno sporočilo Srbiji in Črni gori, da morata dejavno sodelovati z ICTY-jem ter da morata nujno izročiti haaške obtožence s svojega državnega teritorija. Predsedujoči predsedstvu, predstavnik srbskega naroda, Radmanović, meni, da je sodbo treba sprejeti brez poviševanja napetosti: "Prenagljeno podajanje ocen, tako razočaranih kakor zmagoslavnih, čeprav menim, da slednjih ni, ne bo prineslo nič dobrega. Na tem prostoru moramo živeti skupaj."

Bošnjaški član predsedstva, dr. Silajdžić, je nad sodbo razočaran: "Odločitev sodišča je zmaga sil zla, ki so na nesrbskih prebivalcih izvajale genocid, kakršnega svet ni videl od 2. svetovne vojne naprej." Hrvaškemu članu predsedstva, Željku Komšiću, je jasno, da je to odločitev treba spoštovati. "Jaz osebno najbolje vem, kaj bom učil svojega otroka," je negodovaje komentiral Komšić.

Diplomatski zbor in mednarodna skupnost v Bosni in Hercegovini pozdravljata sodbo ICJ-ja, vendar opozarjata, da je zaradi vojne podoba Bosne in Hercegovine v svetu že precej pokvarjena ter da se je morebiti najbolje ustaviti na tej točki, kajti z dodatnimi bosansko-hercegovskimi zahtevami do Srbije in Črne gore ter s terjanjem naknadne pravice bi se lahko ustvarilo samo še slabše ozračje v regiji. Diplomati so prepričani, da je katerikoli genocid izredno težko dokazati - tudi ob njim jasnemu dejstvu, da je bil v Bosni in Hercegovini dejansko tudi storjen.

Obstaja zdravilo?

Zdravila v resnici ni. To je karcinom, ki v tem trenutku miruje. In tako bo najbrž tako dolgo, dokler ne bodo umrle generacije, ki so doživele Srebrenico '95, dokler ne bodo prišle nove, ki je k sreči niso doživele.

Res je, da ni vsak Beograjčan kriv za tisto, kar se je zgodilo v Srebrenici, in ga ni treba biti sram, da je prebivalec današnje Srbije, ki tako kot BiH vztrajno teži k evroatlanstkim povezavam. A v resnici ne gre ne za denar ne za sodbo. Manjka nekaj drugega: neko vljudno, iskreno sosedsko opravičilo, ki je pogosto pomembnejše od kakršnihkoli denarnih odškodnin. Tudi kadar vas neznanec v gneči ali mimogrede slučajno dregne s komolcem, reče sorry, četudi vas ne boli. In te besede, ki jo je moč kar naprej slišati na evropskih ulicah, ni od nikoder.