17. 6. 2007 | Mladina 23 | Svet
Novi demon vzhoda
Najnovejše podobe Vladimirja Putina spominjajo na ruske negativce, zoper katere se bori agent 007
© Tomo Lavrič
Svetovne televizije v zadnjih mesecih prinašajo nove podobe ruskega voditelja. Doslej so nas oskrbovale s pozitivnim likom, ki se je z nasmehom srečeval z zahodnimi kolegi, se v judo opravi pojavil v telovadni areni ali pa v smučarski zavijugal po smučišču. Skratka, državni voditelj, ki nastopa v medijih na identičen način kot ameriški in evropski predsedniki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 6. 2007 | Mladina 23 | Svet
© Tomo Lavrič
Svetovne televizije v zadnjih mesecih prinašajo nove podobe ruskega voditelja. Doslej so nas oskrbovale s pozitivnim likom, ki se je z nasmehom srečeval z zahodnimi kolegi, se v judo opravi pojavil v telovadni areni ali pa v smučarski zavijugal po smučišču. Skratka, državni voditelj, ki nastopa v medijih na identičen način kot ameriški in evropski predsedniki.
Naenkrat pa je Putinov lik začel spominjati na kremeljske voditelje, kot so bili Brežnjev, Andropov ali Gromiko. Mediji na prvih straneh prinašajo podobe ruskih specialcev, ki pretepajo politične protestnike, kot glavna vest se pojavi prepoved shoda homoseksualcev v Moskvi, izpostavlja se Putinov nadzor nad mediji, poroča o policijskem pridržanju opozicijskega politika Garija Kasparova, ki so ga s protestov odpeljali v marici, krožijo grozljive slike zastrupljenega agenta Litvinenka, opozarja na nepojasnjeni umor novinarke Politkovske, odmeva Putinova grožnja, da bo proti Evropi naperil jedrske rakete.
Kaj se je torej zgodilo v Rusiji, da se je prezident iz demokrata spremenil v mračnega avtokrata, ki začenja novo hladno vojno? Zakaj se je po Moskvi začela širiti netoleranca do gejev, zakaj ubijajo novinarje, zakaj mlatijo demonstrante, zakaj so nadeli nagobčnike medijem, zakaj se predsednik zadovoljno slika skupaj z generali po demonstrativni izstrelitvi rakete dolgega dometa?
Vrnimo se v leto 2001, ko sta se na svetovno presenečenje na Brdu sešla ameriški predsednik Bush, jr., in ruski voditelj Vladimir Putin. A kaj poleg sproščenosti in tovariškega razpoloženja ostaja v spominu? Predsednik Bush je izgovoril prelomne besede: "Pogledal sem ga v oči in takoj sem vedel, da mu lahko zaupam." Šest let kasneje je isti Bush zaskrbljen, da se je znašel razvoj demokracije in gospodarskih reform v Rusiji v slepi ulici. Predsednik Bush se je postavil na vzvišeni položaj učitelja, ki kara učenca Putina, ker slabo opravlja domačo nalogo. Simbolna vojna napoved? Ali pa, ko mu Bush ponudi, da bi Rusija in ameriški zavezniki skupaj zgradili jedrski ščit? Bush dobesedno brije norca iz Putina! Si predstavljate, da bi Hrvaška začela graditi obrambni zid pred Slovenijo, potem pa bi nejevoljnega premiera Janšo hrvaški premier Sanader povabil, da obrambni ščit Hrvaške proti Sloveniji zgradita skupaj?
S stališča zdravega razuma je graditev protijedrskega ščita dejanje, ki simbolno deklarira Rusijo kot Evropi nevarno državo. A kaj so razlogi za ta novi strah pred vzhodnim medvedom? Ali je Kremelj grozil z oboroženim napadom na Poljsko, Češko in pribaltske dežele? Ali je mar od njih zahteval posebne gospodarske in politične koncesije? Nak, razlogov, zakaj nenadoma graditev tega ščita, ne Bush ne njegovi zavezniki niso pojasnili. A tudi na ravni demokracije je Bushev projekt absolutističen. Je morebiti vrh EU razglabljal in glasoval, ali naj ščit postavijo? Je o tem odločal evropski parlament? Nikakor, ameriški predsednik je konflikt z ruskim vodstvom prestavil na pleča vzhodne Evrope! Ameriška politika do avtoritarnih in nedemokratičnih režimov je seveda stabilna: kadar režimi sodelujejo z ameriško administracijo, jih ne bodo obtoževali zaradi kršenja človekovih pravic in svobode govora, toda kadar pridejo z njimi v konflikt, postanejo demoni, kot zadnji primer iraškega Sadama. S stališča demokratičnih vrednot lahko sicer ameriškim predsednikom očitamo dvoličnost, težko pa oporekamo njihovim nasprotovanjem nedemokratičnim vladavinam.
Če se torej vrnemo k Putinovi Rusiji, se lahko samo strinjamo z Bushem, da Putinova oblast onemogoča politične nasprotnike in svobodo govora. Toda ali lahko sodimo Rusijo samo po Bushevih vzorcih razmišljanja? Kakšna je dejansko ruska demokracija? Na novo onemogoča geje? Konec devetdesetih je moskovski župan prepovedal gejevsko parado, samo da takrat to ni bila prime news za zahodne medije. V Rusiji je namreč vladal Jelcin, ki so ga zahodnjaki povsem podpirali. Pobija novinarje? Novinarko Politkovsko so pred časom ustrelili sredi Moskve. Že leta je pisala do Putina kritične članke. In zdaj se Putin zagovarja pred svetovnimi mediji, da ni povezan z umorom. Leta 1994 je bil v Moskvi ubit novinar Holodov, ki je pred tem napisal serijo tekstov, v katerih je obtoževal korupcije obrambnega ministra Gračova. Njegova smrt je bila peklenska: v uredništvu ga je ubil peklenski stroj, ki so mu ga nastavili v poštni paket. Kdo je ubil novinarja? General Gračov je pred tem v eni televizijskih oddaj izjavil, da je njegov sovražnik št. 1 novinar Holodov. In reakcije sveta? So svetovni mediji javljali, da Jelcin obračunava z novinarji? Ne, a tudi Jelcina ni nihče obtoževal in zasliševal pred kamerami. Onemogoča in prepoveduje medije, ki niso Putinu naklonjeni? Brez dvoma, vendar tega ne počne šele letos, ampak od konca devetdesetih, ko je ubila ukinjena neodvisna televizijska postaja NTV. Grdo ravna s političnimi protestniki, ki podpirajo Kasparova? To pa so krokodilje solze licemerja. Ko so Jelcinovi specialci "omonovci" mlatili po dolgem in povprek komunistične protestnike in njegovi tanki tolkli po parlamentu, so zahodni mediji spopade opisovali kot Jelcinovo borbo za demokracijo zoper temne sile komunizma.
A da ne bomo segali le v preteklost, poglejmo v sedanjost. Kdo je največja stranka, ki tekmuje s Putinom? To ni blok okoli Garija Kasparova, ampak komunistična partija, ki jo vodi Genadij Zjuganov, potem liberalna stranka Vladimirja Žirinovskega in liberalci iz Jabolka Grigorija Javlinskega. Stranke, ki se že 15 let borijo za sedeže v dumi in naskakujejo predsedniški položaj. In kaj njihovi voditelji pripovedujejo o svobodi tiska? Komunisti se vseskozi pritožujejo, da v državi vladajo ukrepi, ki omejuje njihove medije. In kdaj zahodni mediji odkrijejo resno opozicijo Putinu? Ko je Kasparov napovedal tekmo za Kremelj, je to postala svetovna vest. Ko pa je komunistični vodja Zjuganov napovedal udeležbo na predsedniških volitvah, to ni bila vest, pa četudi ima za seboj drugo najmočnejšo stranko in vsaj 30 % volilcev.
Skratka, današnja Putinova Rusija ni nič drugačna, kot je bila leta 2000 ali pa kot je bila pod Jelcinom. Kajpak v smislu politike in medijev. Pač pa se je dramatično spremenila na ravni države. Predsednik Putin je ustavil privatizacijo največjih podjetij, ki so danes bolj ali manj pod kontrolo države, Putin je Rusijo spet naredil za vojaško velesilo, pod Putinom ruski športni klubi postajajo eni najbogatejših, košarkarji CSKA so tako lani po več kot 30 letih spet postali evropski klubski prvaki, Rusija postaja kot država s prodajo plina, nafte, orožja in surovin spet izzivalni svetovni velikan.
Je to apologija Putinu? Nikakor, že leta 1999 sem ob njegovem stampedu v politiki pisal o njegovi kagebejevski mentaliteti. Toda ruske demokracije in bivanja ne gre ocenjevati po zahodnih standardih, ampak primerjalno glede na čase Jelcina, Gorbačova in Brežnjeva. Nikakor pa ne skozi oči interesov ameriških predsednikov.