64 let pozneje

Vzdušje na partizanskem avtobusu je spominjalo na navijaško razpoloženje. Slovenska delegacija s podporo tovarišev iz zamejstva se je odpravila na pomembno gostovanje.

Ko je zunaj še zeval mrak, so namesto budnice zavrteli CD z venčkom najbolj večno rdečih partizanskih songov, ki so ga kljub zgodnji jutranji uri tovariško spremljala vsa prisotna grla. Predelane dobrote iz primorskih sadovnjakov so vlivale dodaten pogum. Med postankom na avtocesti Bratstva in enotnosti, že precej globoko v bratski Hrvaški, so se na obcestnem počivališču, tako kot se za najzvestejše navijače spodobi, prvič pokazale trobojnice, ki so jih ponosno razprostrli za prvo gasilsko fotografijo. Še pol poti je slovenske delegate ločilo od "stoletnega mesta", kjer naj bi se ob dnevu republike skupaj s tovariši in tovarišicami iz bratskih republik poklonili spominu na revolucionarne čase rojstva države naše komunistične preteklosti, ki je nastala, ko je pred 64 leti 250 delegatov Avnoja sprejelo temelje pozneje krvavo razpadle Titove socialistične Jugoslavije.

Ker po poti avtobusa slovenskih delegatov nista pretirano hitela, so ti na prizorišče zamujali. Čas so porabili za partizanske spomine na zaledenelo reko, ki jo je bilo treba leta 1943 prečkati skoraj bosonog, spominjali so se leta 1977, ko je nekaj udeležencev tokratnega izleta v Jajce skupaj s sedanjim premierom Janezom Janšo peš prehodilo znamenito avnojsko pot. Klasično socialistično komemoracijo pred spomenikom "našim padlim borcem in osvoboditeljem" so tako zamudili. A po ogledu posnetkov celotne ceremonije, ki so si jih že zmontirane na avtobusu predvajali prihodnji dan, na poti domov, niso zamudili veliko. Slavnostno korakanje in polaganje rdeče-belih cvetlic je spremljalo kakšnih petsto precej ostarelih postav, vse dokler ni k množici prikorakala stotnija Slovencev. "Kje so meje, pregrade za slovenske brigade? Ne, za nas ni pregrad in ne mej ...," so začeli peti v lepo oblikovani vrsti, ki so jo na čelu krasile tri zastave z rdečim peterokrakim "hudičem", "aktualne" zastave, kot so imenovali zastave s Triglavom, so bile ob tej priložnosti pomaknjene v drugo vrsto. Med prenašalci Titovega izročila namreč trobojnica s peterokrakim "hudičem" in pripadajoči rajnki simboli uživajo status nedotakljive dediščine, katere simbolna vrednost na tem svetu ni izmerljiva. Udarni prvoborec Darko Zadnik, član 1. prekomorske brigade, ki je leta 1943 korakal po hribovju okoli Jajca in ki z agilnostjo skrbno skriva svoje deveto desetletje, je bil na avtobusu deležen ovacij, ko so se spominjali njegovih peterokrakih dosežkov. Na nedavni proslavi na Kredarici mu je bilo v časih sproščene Slovenije ukazano odnesti rdečega peterokrakega "hudiča" iz uradne vrste praporjev. A se partizan Darko ni dal. Z zastavo se je sam umaknil na sosednji klanec, kjer so se mu kasneje pridružili še drugi tovariši. Še večjih ovacij za to pogumno dejanje kot na Kredarici je bil partizan Darko deležen od sopotnikov v Jajce. Ne le da je bila slovenska delegacija drugače od navzoče raje razpoložena žurersko, pozdrave in nasmeške bratskega odobravanja so podalpski partizani poželi tudi zaradi svoje številnosti, saj so bili z dvema avtobusoma v debelem vodstvu. Slovenska odprava je bila plod zavzetosti dveh zaljubljencev v "tekovine" NOB Franka Pleška in Stojana Kureta, ki sta po lanski dobri izkušnji ob obletnici dneva Titove republike, ko so Jajce obiskali samo trije slovenski delegati, tokrat zavihala rokave in zbobnala zavidanja vredno število udeležencev. Ti so se odlično odrezali na generalki za 65. obletnico prihodnje leto, ko naj bi se spomin počastil s še bolj rdečim slavjem.

Po komemoraciji, ki je dolgočasila s formo samoupravnih delegatskih govorov, je prišla na vrsto glavna jed, slavnostna proslava z govori predstavnikov vseh republik nekdanje države. Napotili smo se k nekdanjemu Sokolskem domu, ki je bil v času svobodnega Jajca v šestdesetih dneh predelan v Dom kulture in mu je pripadla zgodovinska čast, da je bila ravno v njem 29. novembra 1943 na drugem zasedanju Avnoja utemeljena država delavskih narodov bratske Jugoslavije. "Poglej ga, kaj je rekel?" je z začudenjem odvrnil predsednik banjaluškega Društva Josip Broz Tito Mirko Raca, ko ga je zbodla pripomba o aktualnosti njegove uniforme. Skupaj z mlajšim tovarišem in tovarišico srednjih let si je Titov fen iz Republike srbske ob tej priložnosti navlekel uniformo JLA, na cinične pripombe pa je odgovarjal s primeri "švedskega tipa socializma". "Ne pozabite na leto 1941, ko je narod tukaj ostal brez vladarja. In prav Tito je bil tisti, ki je narod povedel v osvoboditev od fašizma," je dodal in se z vizitko pohvalil, da ne predseduje le Titovemu društvu, ampak tudi Zvezi komunistov Bosne in Hercegovine. "Iščemo organizacijo iz Slovenije, s katero bi se povezali na ideoloških temeljih. Bili smo v stiku z vašim Marekom (Marek Lenardič, ki je pred leti ustanovil Komunistično partijo Slovenije-op.p.), vendar z njim ne moremo sodelovati," je potarnal prvi med preživelimi bosanskimi komunisti.

Dvorana, kjer je potekalo famozno drugo zasedanje, ni velika, tako da jo je nekaj sto prisotnih zlahka napolnilo. In 64 let pozneje je, sodeč po drugih, razpadajočih hišah v središču Jajca, videti povsem okej. Levičarji iz Jajca zadnja leta oživljajo (resda bolj počasi kot udarniki med vojno) nekdaj slavni Muzej Avnoja, ki mu vojna vihra v devetdesetih letih ni prizanesla. Slike muzeja tik po vojni vihri kažejo, kakšne so bile posledice srbskega obstreljevanja Jajca leta 1992. Ko je mesto pozneje doživelo eksodus hrvaškega in muslimanskega življa, je muzej postal tarča roparjev in tem je uspelo odnesti velik del komunistične kulturne dediščine. Nekoč so bili v bogatem muzejskem fundusu poleg fotografij in dokumentov še jubilejni zlatniki in srebrniki, trofejno orožje, knjižnica z deset tisoč knjigami ter zbirka več kot 800 del takratnih slikarjev in kiparjev, ki so bili med vojno zbrani v "400 dni svobodnem" Jajcu. Sedaj vodstvo muzeja že nekaj let s kandidiranjem na različnih razpisih skrbno pripravlja projekt reinkarnacije Doma kulture (4000 evrov je k obnovi za sedaj pristavila slovenska borčevska organizacija). "Manjka Titov portret Božidarja Jakca, nekaj umetnin smo sicer dobili od Muzeja moderne umetnosti iz Banja Luke, vendar vsega ne bomo mogli dobiti nazaj. Vedeti morate, da je Jakac doniral muzeju 300 svojih del," je povedal šef Muzeja Avnoja dr. Enes Milak in pokazal na delo, ki ga morajo še opraviti. "Tu je visela še zastava ZDA z 48 zvezdicami. Ameriško veleposlaništvo nam je obljubilo zastavo, vendar očitno ne morejo najti takšne z 48 zvezdicami. Napisi po dvorani so avtentični, le na odru je stal kovinski napis Smrt fašizmu, svoboda narodu. Tudi to bomo do prihodnjega leta popravili," je zatrdil in pokazal na nekaj avtentičnih spominkov, ki jim je uspelo preživeti zadnjo vojno vihro. Tam je bil stol, na katerem je med drugim zasedanjem počival od vojne utrujeni maršal, avtentičen je Marxov portret, ki visi v istem vogalu dvorane. Avtentične so peči, ki so grele osvoboditelje, replicirati pa je bilo treba mizo na odru, zapisničarske mize, grb SFRJ, zastave na odru ... Kakorkoli že, manko številnih izvirnih predmetov, ki jih je pojedel bratomorni razpad avnojskih sklepov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ni motil navzočih v dvorani. "Tudi tukaj imamo takšne, ki obsojajo Tita. Toda oni promovirajo fašizem, oni ne govorijo o enakopravnosti narodov," je nekaj trenutkov pred začetkom proslave povedal 65-letni Sulejman Popaja, ki je v gvantu še iz "tistih" časov čakal na začetek letošnjega spominskega protokola. "Prav pri srcu me je stisnilo, ko sem videl tako številno slovensko delegacijo. V Sloveniji sem živel 23 let in vedno jo bom spoštoval, saj imam prelepe spomine na čas bratstva in enotnosti," je dodal njegov vrstnik Ilias Čelalić in opisal, kako je danes z bratstvom v tem s slapovi ozaljšanem mestu. "Pri nas so ljudje povsem razdeljeni. Točno se ve, kateri kafič je muslimanski in kateri hrvaški. Pri nas ni mešanih ljubezenskih zvezi in pri nas otroci hodijo v muslimanske ali v hrvaške šole," je dejal in namignil na sodobnost njihovih vrednot. Čeprav je bila celotna dvorana z napisi "Živijo drug Staljin!" in "Življeli naši saveznici SSSR, Engleska i Amerika!" videti kot izgubljena v času globalnega kapitalizma, zbrano ljudstvo pa je s svojo delavsko kostumografijo dajalo vtis barvne fotografije s konca 70. let, so bila na neki točki njegova sporočila popolnoma v koraku s časom. Jajce namreč danes diha s povsem ločenima pljučnima kriloma. Z enim muslimanskim in drugim hrvaškim. Nekoč številnih Srbov je na bregovih Plive in Vrbasa ostalo le še za vzorec. Temelj delitve pa so mladi, zanje je izražanje nacionalne pripadnosti glavna točka identifikacije. "Pred dnevi sem slišala starše, kako so nadrli otroka, ker se je igral z Balijami," je potarnala ena izmed starejših ženičk, ki so se ob vprašanju o aktualnosti socialistične parade postavile v krog. Gospe so začele udrihati po nacionalističnih politikah, besedno so se znesle nad pokojnim Franjem, nič prijaznejše niso bile do njegovega naslednika Iva. "Nekoč smo imeli vsi pravice, danes teh pravic ni več. Sedaj se pravice delijo na podlagi nacionalne pripadnosti. En narod ima pravice, drugi ne," je dodal 70-letni rojeni Jajčan Sejfedin Spahije.

V tem duhu se je začela tudi slovesnost. Tako kot pred 64 leti se je vse skupaj začelo s himno Hej, Slaveni, ob kateri so vsi navzoči ponosno vstali in zapeli. Naglas v en glas. Ob zadnjem verzu "proklet bio izdajica svoje domovine" se je glasnost petja samodejno zvišala, po himni pa je že kar evforično razpoloženje pripeljalo do spontanega glasnega skandiranja: "Mi smo Titovi, Tito je naš!" Ob verzu o izdajalcih naroda je bilo upravičeno pri nas zadnje čase tako pomembno vprašanje o povojnih pobojih več tisoč nesrečnikov. "O tem vam govorijo ustaši, ki so se sedaj vrnili. Tudi mi imamo takšne, ki so se drugače od Tita uklonili okupatorju," je povedala Ivanka, ki ni skrivala jeze nad vsem, kar je nacionalističnega. "Sprašujete popolnoma narobe. Morali bi vprašati, zakaj je škof Rožman takrat bežal, če ni bil kriv. Zakaj so bežali, če niso bili krivi? Zakaj so jih Angleži poslali nazaj?" je z vprašanji o prikritih grobiščih na hitro opravil slovenski partizan. "To pa zagotovo ni res, ker partizani ob usmrtitvah za seboj niso puščali živih," je povedal drug partizan, ko je beseda nanesla na ubožce, ki so se še živi znašli v globokih grobnicah kočevskih gozdov. Še odločnejši je bil 82-letni partizan s posebnimi zaslugami Maksim Prele, ki je na poizvedovanje o povojnih partizanskih grehih kratko malo zabrusil, da so "izdajalci sami pobijali svoje družine samo zato, da bi pokazali, da so za to krivi partizani". Na večkratno preverjanje resnosti takšne izjave je upokojeni partizan vztrajal in ponosno zatrjeval: "Kar napišite tako, tako je tudi res."

Potem ko so se na glavnem govorniškem odru zvrstili govorci iz vseh republik nekdanje države, je bil na vrsti glasbeni del prireditve. Večina prisotne mladine je takrat stala na odru. Mladih namreč v množici s starostnim povprečjem nad Abrahamovimi leti ni bilo veliko. "Njegov stari je v organizacijskem odboru prireditve, pa sva prišla malo pogledat. Drugače naju ne bi bilo," sta povedala najstnika Tomislav in Denis, ki do izročil Titovega samoupravnega socializma ne čutita skoraj ničesar. "Lepo je, da je bilo Jajce del velikih zgodovinskih dogodkov," je bilo vse, kar sta oba skupaj lahko povedala o svojem odnosu do zgodovine svojih staršev. In takšnih je večina Jajčanov. Ko je po prireditvi partizanska raja nazdravila ob kotlu pasulja, mladina v kafičih na drugi strani reke niti ni dobro vedela, kaj se dogaja nekaj metrov stran. To je tudi ni zanimalo. "Mi sovražimo rdečo zvezdo. Ko so nas med vojno izganjali iz naših domov, so bile na njihovih vozilih rdeče zvezde. Rdečo zvezdo sovražimo," je ob šanku povedala peterica mladih in ponosno dodala, da sedi v hrvaškem lokalu, kjer ob koncu tedna igra Srb. "Vendar poje Thompsona," so ponosno pristavili mladci.

Ob odhodu razpoloženje v avtobusu ni bilo več navijaško. Koračnice se niso več pele. Bitka je bila dobljena. Slovenska delegacija je svojo nalogo opravila udarniško. Vojna se bo nadaljevala prihodnje leto, ko naj bi se v Jajce odpravilo še več še udarnejših podalpskih partizanov.