"Spolno nasilje nad otroki ostaja tabu"

Kot mi je znano, oseba, ki jo omenjate, ni zgolj sklicala tiskovne konference, marveč na svojih spletnih straneh še naprej zlorablja zaupne podatke o mladoletnih osebah in razkriva njihovo identiteto. To je še eden v škandaloznem nizu primerov, pri katerih so po mojem zatajili prav vsi, s pravosodnim ministrstvom, socialnimi službami, organi pregona in tudi varuhinjo človekovih pravic vred. Pa ne gre zgolj za luknje v naši zakonodaji, ki naj bi varovala spolno nedotakljivost otrok, predvsem gre za pasivnost in neučinkovitost celotnega sistema. Drugi, nič manj grozljiv primer je nehumano ravnanje grosupeljskega centra za socialno delo, ki je otroka, žrtvi družinske tragedije, malodane ugrabil od pouka in odvedel neznano kam.

Kaj bi lahko v teh primeru storila varuhinja človekovih pravic?

Institut varuhinje človekovih pravic je instančni organ, ravna se po črki zakona, ni zastopnik in ni zagovornik otrok. Za to bi potrebovali varuha otrokovih pravic, ki bi bil zavezan k spoštovanju mednarodne konvencije o pravicah otrok, domače zakonodaje, skrbi za implementacijo pozitivnih rešitev in prakse v slovenski pravni red ter bi deloval medresorsko.

Zakaj potem še nimamo varuha otrokovih pravic?

Težko odgovorim na to vprašanje. V okviru svojega dela se tri leta intenzivno ukvarjam s preventivo in pomočjo osebam, ki so bile žrtve spolnih zlorab, in v vsem tem času smo kot družba naredili tako neznatne premike, da bi se včasih najraje razjokala.

Predlagali ste zakon o spremembah in dopolnitvah kazenske zakonodaje na področju spolnih zlorab otrok. Kakšni so bili odzivi na vaše pobude?

Javnost je po mojih izkušnjah zelo naklonjena spremembam kazenskega zakonika, ki grejo v smeri strožje zakonodaje za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost otrok. Prevladuje mnenje, ki je tudi posledica sodne prakse, da so po sedanji zakonodaji mladoletne žrtve premalo zavarovane in neprimerno obravnavane, kazni za storilce pa so odločno premile. Po mojem prepričanju je nedopustno, da storilec kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost otroka dobi zgolj pogojno kazen. Spolna zloraba ni dejanje, ki bi se zgodilo po nesreči.

Kaj bi bilo treba tu najprej spremeniti?

Problematične niso zgolj najvišje zagrožene kazni za spolne zlorabe otrok, predvsem so težava najnižje zagrožene kazni; te bi morali zvišati. Praksa naših sodišč namreč kaže na izrekanje kazni, ki so na spodnji meji predpisanih kazni. Dvig teh mej bi nedvomno pomenil pomemben korak k preventivi.

Kaj pravite o trditvi, da je sedanja zakonodaja na tem področju dobra, težave so le pri izrekanju kazni in izvrševanju teh kazni v izrečeni višini?

Slovenska zakonodaja na tem področju je slaba, nedodelana. Težav je več. Kazni za spolne zlorabe otrok so sramotno nizke, žrtve teh kaznivih dejanj večinoma prepuščene same sebi, storilci pa zavarovani. Višje zagrožene kazni imajo poleg preventive v času odstranitve iz družbe tudi psihološki učinek na storilca ali potencialnega storilca. Psihosocialna rehabilitacija v času prestajanja zaporne kazni se tako rekoč ne izvaja. Kaj je s storilci po prestani kazni? Težava so dolgotrajni sodni postopki, nestrokovna obravnava žrtve v postopku, večkratno vnovično pričanje žrtve, ki mora tako vedno znova podoživljati travmatične trenutke zlorabe. Nedosledna je tudi zakonodaja, kar zadeva politiko zaposlovanja, celo v procesu vzgoje in izobraževanja, saj, denimo, nimamo zakonske podlage, da bi iz vzgojno-izobraževalnega procesa odstranili učitelja, ki spolno zlorablja učenca.

Bolj kot zvišanje zagroženih kazni je zainteresirano javnost razdelil vaš predlog o registru pedofilov. Zakaj?

V zvezi s predlaganimi registri oziroma posebno kazensko evidenco storilcev, obsojenih za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, ki naj bi postala del novega kazenskega zakonika, se je v javnosti ves čas ustvarjal napačen vtis, da gre za seznam "pedofilov" po ameriškem zgledu. To negativno kampanjo so popolnoma neupravičeno zagnali kvazistrokovnjaki pretežno s pravnega področja, zanimivo, da se jim je pridružil tudi prejšnji varuh človekovih pravic. Vrednostne sodbe brez vsebinske podlage pa so slabe za družbo, ki želi narediti korak naprej na nekem področju. Zavedam se, da smo daleč od ameriške družbe in da se z njo ne želimo primerjati. Ko govorimo o človekovih pravicah, pa se moramo najprej vprašati, zakaj so pri zlorabi "morale" biti kršene pravice otroka. Od tod je treba razmišljati in zavarovati najbolj ranljive člane naše družbe. Naj nam bo vsaj enkrat upravičeno zgled Evropa. Tudi Hrvaška nas je prehitela. Slovenija je ena redkih držav, če ne celo edina v tej veliki združbi, ki še nima uzakonjene ničelne stopnje tolerance do nasilja. In ko govorimo o zelo ozkem krogu pedofilov, izkušnje iz tujine, tudi iz Amerike, kažejo pripravljenost teh ljudi na "zdravljenje", kar obsega tudi nadzor nad njimi na prostosti z rednim poligrafskim testiranjem vsakih nekaj mesecev.

Koliko je k napačnemu vtisu pripomogel javni nastop prvaka vaše stranke, med katerim se je, denimo, zavzel za vžiganje črke P v čela pravnomočno obsojenih pedofilov?

Sama osebno sem se vedno zavzemala za široko strokovno razpravo in zakonsko rešitev, ki ne bo posegala v človekove pravice, bo pa zavarovala skupino ljudi, ki to potrebuje. Mnenja pravnikov z ustavnega področja in nekaterih vidnejših strokovnjakov so bila jasno izražena v podporo rešitvi, ki sem jo predlagala. Hkrati verjamem, da marsikomu zaradi togosti sistema in nepripravljenosti bodisi segmenta stroke ali politike za konkretno ukrepanje prekipi. Najslabši odziv je imeti zaprte oči in molčati. Ker je nasilje prisotno danes, tukaj in zdaj, je treba nanj opozoriti. Verjamem, da so ostre besede predramile vsaj peščico ljudi, da je začela razmišljati o razsežnostih vprašanja spolnih zlorab otrok in mladoletnikov, nedvomno pa se je začela razprava, ki bo, kot je slutiti, imela pozitivne učinke. Kdor spremlja moje razprave, moje zavzemanje, pozive in navsezadnje tudi vložene pobude in zakonske predloge, ve, da mislim resno in pošteno, zato me morda toliko bolj razočarajo pavšalna povzemanja, kar ste zlonamerno storili tudi v vašem časopisu.

Predlagate torej, če poenostavimo, da se kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo tudi po prestani kazni ne bi izbrisalo iz kazenske evidence posameznika?

Tako je, ta podatek pa bi moral biti pod določenimi pogoji, ki jih urejajo podzakonski akti, dostopen predvsem institucijam, ki delujejo v vzgoji in izobraževanju. V tistem trenutku, ko je, denimo, oseba, ki deluje v vzgoji in izobraževanju, pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnika, je dolžnost sodišča, da sporoči ta podatek pristojnim ustanovam. Sedanja zakonodaja določa, da se potrdilo o nekaznovanosti predloži, če to zahteva delodajalec. Konkretno predlagamo, da bi bil delodajalec, pri katerem so zaposleni ljudje ali kakorkoli drugače sodeluje z ljudmi, ki so vključeni v učni, vzgojni, varstveni in skrbniški proces, dolžan vsakega izmed njih preveriti v kazenski evidenci, ki bi jo vodilo pristojno ministrstvo.

Ste se pri pripravi tega predloga sprememb in dopolnitev kazenskega zakonika pogovarjali tudi s predstavniki katoliške cerkve?

Zakon o verski svobodi je tudi zaradi financiranja iz državnega proračuna posegel v sfero cerkve, ki bi morala že zato postati del javnega sektorja. A je njeno notranje pravo supremat državnemu. Predstavniki katoliške cerkve na načelni ravni sicer obsojajo dejanja spolnega nasilja, vendar so zavezani svojim "pravilom". Več kot zgovoren je vatikanski "tajni dokument", do katerega se je dokopal BBC. Gre za etična načela, s katerimi se niti po naključju ne morem strinjati.

Bi podprli predlog obveščanja okoliških prebivalcev, da se je v njihovo sosesko priselila oseba, ki je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje spolne zlorabe otroka ali mladoletnika?

To je sicer predmet razprave, osebno pa sem takim ukrepom naklonjena. Moje vodilo pri prizadevanju za spremembe veljavne zakonodaje je varstvo potencialnih žrtev. Spolno nasilje nad otroki ostaja tabu in predvsem je treba narediti premik v glavah ljudi, ki ta kazniva dejanja vse preveč povezujejo zgolj z novicami iz črne kronike.

Kako si razlagate to tabuiziranje?

Kaže, da je v naši družbi preveč zakoreninjeno prepričanje, da so spolne zlorabe otrok nekaj, kar se dogaja drugim, in da se v te stvari ni dobro vmešavati. Pogosto sem naletela na apatičnost uradnih institucij, ki najverjetneje izvira iz strahu pred razsežnostmi te problematike. Žal mi je, da državne institucije ne vodijo evidence o spolnem nasilju nad otroki, po podatkih nevladnih organizacij pa naj bi bil v Sloveniji žrtev spolne zlorabe vsak šesti otrok. Podatek je skrb zbujajoč. Menim, da ne policija ne sodišča, niti socialne službe niso dovolj usposobljeni za pomoč mladoletnim žrtvam spolnih zlorab, predvsem pa ne delujejo kot tim. Zaradi dolgotrajnih, mučnih in nehumanih sodnih postopkov je žrtvam pogosto žal, da so prijavile povzročitelja kaznivega dejanja.

Imate občutek, da se pristojna ministrstva zavedajo vsega tega?

Konec predlanskega leta sem bila na pogovoru z ministrom za pravosodje glede novele kazenskega zakonika, ki je vključevala ta tako imenovani register pedofilov - sama se sicer bolj nagibam k terminu posebna kazenska evidenca. Minister je v neformalnem pogovoru podprl tako rekoč vse moje predloge, ko pa je predlog prišel v obravnavo, je preprosto rekel ne.

Iz nedavnih odzivov z ministrstva za pravosodje je vseeno mogoče razbrati, da naj bi minister že pred letom imenoval delovno skupino za pripravo novega kazenskega zakonika, ki predvideva tudi evidenco oseb, obsojenih za omenjena kazniva dejanja.

Marca 2006 sem v obravnavo predložila novelo kazenskega zakonika. Iz mnenja Vlade Republike Slovenije, ki sem ga aprila prejela kot odgovor na pobudo, je razvidno, da posebni kazenski evidenci niso naklonjeni. Zapisali so, da bi posebna kazenska evidenca pomenila zgolj podvajanje. Po letu dni pa nov predlog kazenskega zakonika, ki ga je minister Šturm pred časom poslal v medresorsko usklajevanje, že vključuje register. Še več, vključuje celo raziskave, do katerih smo se dokopali v SNS in ki so jih do pred kratkim zanemarjali. Glede predloga o podaljšanju zastaralnih rokov pri spolnih zlorabah mladostnikov je vlada sprva menila, da bi to po nepotrebnem zapletlo že tako zapletene postopke s tega občutljivega področja, zdaj pa njen predlog vključuje tudi podaljšanje zastaralnih rokov.

Ministru Šturmu ste postavili vprašanje, kakšni bodo nadaljnji ukrepi njegove delovne skupine in kdaj lahko v parlamentarni proceduri pričakujete ustreznejše spremembe kazenskega zakonika. Vam je že odgovoril?

Do sedaj še nisem dobila nobenega konkretnega odgovora, razen komentarja, da je spodbudno, da različni ljudje sodelujemo pri iskanju najboljših rešitev. Morda bo javno mnenje, ki vladi ni najbolj naklonjeno, pospešilo sprejemanje sprememb. Sicer pa pri posebnih kazenskih evidencah ne gre za Šturmovo dobro voljo, da je po letu dni prisluhnil mojim predlogom, uvedbo skupnega registra spolnih prestopnikov podpira večina poslancev evropskega parlamenta, to pobudo pa so morali sprejeti tudi pravosodni ministri EU.

Po razpoložljivih podatkih se pri nas kar 80 odstotkov spolnih zlorab zgodi v družini, poleg tega pa narašča število zakoncev, ki med ločitvenim postopkom skušajo sodnike pridobiti na svojo stran tako, da drug drugega obkladajo z očitki o domnevnih spolnih zlorabah lastnih otrok.

Prav zato vztrajam pri spremembah zakonodaje, ki bi tudi v tem pogledu prispevale k boljši usposobljenosti in strokovnosti pravosodja. Nimamo družinskih sodišč, ki bi bila posebej usposobljena za reševanje te občutljive problematike, glede na število razvez pa bi jih nujno potrebovali. Že prihodnje leto naj bi stekel pilotni projekt določanja zastopnikov mladoletnih žrtev na sodiščih. Otrokom, ki so doživeli spolno zlorabo, tega ne bo treba več podoživljati med sodnim procesom in bodo lahko pričali prek svojega zastopnika. Poleg tega bi morali biti odgovorni starši bolj pozorni na to, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Tudi v družini. Posebej sem kritična do žensk, ki vedo za nasilno početje svojih partnerjev, pa o tem molčijo, ker se bojijo bodisi za ugled v družbi bodisi za svojo ekonomsko stabilnost. Po drugi strani bo država morala storiti še veliko, da bodo žrtve deležne ustrezne podpore organov, saj ti pri taki prijavi prelagajo odgovornost drug na drugega in pri tem naštevajo, za kaj vse niso pristojni.