Sovjetizacija Rusije?

Po objavi volilnih izidov, po katerih je Putinova Enotna Rusija dobila 64,1 odstotka glasov, v parlament pa so se neposredno uvrstili samo še komunisti Zjuganova (11,6 odstotka), liberalni demokrati Žirinovskega (8,2 odstotka) in prokremeljska Pravična Rusija (7,8 odstotka), na Zahodu prevladujejo trije pogledi: volitve so bile nepoštene, ruski mediji so privilegirali Putinovo stranko in Rusija se vrača v čas sovjetske partijske moči.

Poneverjanje volitev

Volilni izidi so v Čečeniji dosegli neverjetno 99-odstotno podporo Enotni Rusiji, kar je izid, kakršnega dosegajo le diktatorji na volilnih farsah. Toda tovrstna manipulacija ni nova ruska posebnost, v Jelcinovem času so mediji redno poročali o nenavadnem volilnem bazenu zaporov in vojske, od koder je prihajal rezervni milijon glasov za Jelcina. A pomenljivo je, da tudi čečenske medmrežne strani ne problematizirajo te velike podpore. Proputinska oblast je tako ali tako za Putina, separatističnim množicam pa je popolnoma vseeno, kdo v Rusiji zmaga: nihče, ne Putin, ne Zjuganov, ne Žirinovski, ne Kasparov ne podpirajo neodvisne Čečenije.

Pristranskost medijev

Ta je definitivna, toda spomniti se velja, da so leta 2000 z davčnimi in sodnimi postopki onemogočili delovanje neodvisne teve postaje NTV, ki je bila oster kritik druge vojne v Čečeniji in je karikirala lik predsednika Putina, imela pa je več kot sto milijonov gledalcev. S tem dejanjem je bil zadušen najmočnejši vir negativnih podob in zgodb v ruskih medijih. Sedanje razmere so samo posledica tega dejanja. Državni mediji in velik del zasebnih so kajpak protežirali Putinovo stranko, tudi veliko bolj kot na prejšnjih volitvah, vendar razmere niso dosegle dramatične oblike cenzure. V ruskih časopisih še vedno najdete številne kritike predsednika Putina, na forumih ga bralci primerjajo celo s Hitlerjem.

Šokantnost izida

Izid 64,1 odstotka glasov in s tem 315 sedežev od 450 v dumi seveda pomeni dvotretjinsko večino. Toda slika postane jasnejša, če te izide primerjamo z uspehi na volitvah 2003. Danes najmočnejši opozicijski stranki komunistov in nacionalistov imata skupaj 97 (57 + 40) poslancev, doslej sta jih imeli 88 (52 + 36). Do Putina najbolj kritični opozicijski stranki Jabolko in Zveza desnih sil nista prestopili volilnega praga, v prejšnjem sklicu dume sta skupaj šteli sedem poslancev, to pa znese 95 "neputinskih" poslancev. Tako gledano so neputinske stranke na letošnjih volitvah dosegle celo boljši izid kot pred štirimi leti.

Od kod potem ta številčna zmaga Enotne Rusije? Že leta 2003 je imela 223 poslancev proti 88 neputinskim, zraven pa še večino od 150 poslanskih glasov številnih manjših strank, skupno torej okoli 350. Danes ima Enotna Rusija skupaj z zavezniško Pravično Rusijo 353 glasov. Zadnje volitve dejansko niso spremenile Putinove moči v parlamentu, dosegle so samo hegemonizacijo proputinskih strank in z visokim volilnim pragom sedmih odstotkov izločitev ene najstarejših liberalnih strank Jabolka, ki ga vodi Gregorij Javlinski, ter Zveze desnih sil pod vodstvom Borisa Nemcova.

Proputinska propaganda

Ali je ta izid res predvsem proizvod medijske propagande? Predsednik Putin se je na volivce obračal z zastraševalno retoriko, češ, če boste glasovali za Zvezo desnih sil oziroma za Jabolko, boste vrnili Rusijo v sredino devetdesetih let, ko je v deželi vladala revščina. Prav Boris Nemcov je bil tedaj podpredsednik vlade, pod katere ukrepi je Rusija gospodarsko kolabirala, ljudstvo pa je zvečine prestopilo prag revščine. Povprečna plača je leta 1999, pred Putinom, znašala 65 dolarjev, v Putinovi eri se je leta 2007 zvišala na 540 dolarjev. Gospodarski razvoj, ki ga spremlja tudi bistveno uspešnejše pobiranje davkov pri oligarhih, je Putinov eklatanten politični kapital.

K temu gre prišteti še simbolni položaj enega najmočnejših svetovnih politikov. Ko so ZDA z zavezniki sklenile postaviti na mejah Rusije protijedrski ščit, je predsednik Putin z odločnimi besedami, ukrepi in napovedmi graditve protiprotijedrskega ščita dosegel neverjetno. ZDA so objavile, da se bodo začasno odpovedale temu vratolomnemu projektu. Politična zmaga, ki spominja na demonstracijo moči iz časov Hruščova.

Odločna politična in gospodarska prosperiteta Rusije je tesno povezana s Putinom, pod čigar vladavino je tako rekoč izginila tudi v Jelcinovi dobi zastrašujoča mafija. V športu je jasen pohod ruskih moštev, po dobrih treh desetletjih je moskovski CSKA postal evropski klubski prvak v košarki, košarkarska reprezentanca pa je po dolgih letih znova evropski prvak.

Če k temu štejemo še imperatorsko moč, ki jo ruski aparat izkazuje do uporne Čečenije, je Putinova priljubljenost povsem realna kategorija, ki nastaja zadnjih osem let in ni efemerna posledica predvolilne manipulacije.

Fenomen Kasparov

Vodja politične grupacije Druga Rusija, nekdanji šahovski prvak Gari Kasparov, je osrednja figura ruskega oponiranja vladarju Putinu. Njegova politična platforma je nasprotovanje dominantni in vseobsegajoči moči kremeljskega vladarja. Toda kolikšna je njegova politična teža? Na volitvah so mu zaradi volilnega zakona, ki prepoveduje kandidaturo koalicijam strank, prepovedali sodelovanje. Ob posnetkih demonstracij njemu v prid se navajajo številke dva in nekaj tisoč protestnikov. Kasparov je bil lik najbogatejšega šahista, ki je za povrh še židovskega rodu, kar ob latentnem ruskem antisemitizmu ni ravno politični jocker. Šele morebitna udeležba na spomladanskih predsedniških volitvah lahko izmeri njegovo politično težo. Leta 1996 je na predsedniških volitvah tekmoval Mihail Gorbačov, nekoč prvi mož Sovjetske zveze, Nobelov nagrajenec za mir in ljubljenec zahodnih medijev - na volitvah je zbral pol odstotka glasov.

Ogrožene človekove pravice

Teve posnetki prikazujejo, kako policisti s pendreki tolčejo po demonstrantih in kako rinejo v marico politika Kasparova. Nedvomno elementi policijske države. Toda leta 1993 je Jelcin s tanki napadel parlament in po nekajurnem obstreljevanju in vdaji zaprl svoje parlamentarne politične nasprotnike. S tega stališča uteleša Putinov režim korak naprej v razvoju demokracije.

Če so kje v Rusiji zares teptane človekove pravice, so v Čečeniji, to pa se sistematično dogaja že od druge čečenske vojne, od leta 1999. In sedanji predsednik Putin se ne razlikuje od Putina iz leta 2000.

Manko opozicije

Značilnost Putinove vladavine je nepripravljenost na kompromise s političnimi nasprotniki. Namesto dialoga med strankami nastopa vladar - batjuška.

Toda močna polarizacija v ruski politiki nikoli ni bila zaželena. Ko sta leta 1993 stala v odkritem boju predsednik Jelcin in vrhovni sovjet pod vodstvom Hasbulatova, zahodni svet ni poskušal posredovati v sobivanju dveh vej oblasti, ampak je enoglasno podprl Jelcina, ta pa je potem z brutalno močjo izničil komunistično opozicijo, ki bi lahko omejevala njegove poteze. Putin je samo nasledil absolutno moč.

Pogled naprej

Zakaj je Putin pravzaprav potreboval tako odločno nominalno zmago v dumi? Močnejši, kot je zdaj kot predsednik države, tako ali tako ne more biti. A ker se Putinu izteče drugi mandat v Kremlju, bi lahko na vrhovni oblasti ostal kot narodni voditelj, kar je malo verjetno. Leonid Brežnjev tudi ni bil predsednik države ne vlade, a je bil kot šef komunistične partije prvi mož v državi. Toda to je veljalo v sovjetskih časih, ko je bila dovoljena ena sama partija.

Zato morebitni položaj vožda Enotne Rusije Putinu ne daje formalnega mandata narodnega voditelja. Edino prosto mesto vladarja je zatorej premiersko. Toda predsednik vlade je po ustavi podrejen predsedniku države. Položaj premiera bi lahko spremenila sprememba ustave, ki bi mu denimo dodelila večjo moč od predsednikove. Doslej je predsednik izbiral predsednika vlade in izdajal odloke, s katerimi je lahko izničil katerikoli zakon, ki bi ga sprejela duma. Večina v dumi Putinu res omogoča spremembo ustave, ki bi osrednjo politično moč prenesla s predsednika države na predsednika vlade.

V izidih parlamentarnih volitev je zato treba gledati predvsem strategijo, kako obdržati Putina ne čelu države.