Slovenski veteranski boom

Med veterani v Sloveniji skoraj ni več upokojencev, ki jih mora za dober rezultat motivirati publika, ekipa pa mora delati samo zanje. Ne, tisti, o katerih pišemo tokrat, so, kljub letom, mojstri svojega poklica.

Med trmo in genomom

Kariere športnikov so vse daljše. Pred nekaj leti je veljalo, da športniki končujejo svoje kariere pri tridesetih, pozneje petintridesetih. Zdaj se meje premikajo na štirideseta. Vzrokov pa je kakopak več ali najmanj dva. Prvič - denar. Za dobro pogodbo se splača vztrajati še leto ali dve. In drugič - dvigovanje človekove starostne meje in večanje sposobnosti človeškega telesa. Nekoč ste za penzijo delali 40 let, zdaj pa ...

Spremljate morda (ne)dopingirano kariero šprinterke Marlene Ottey ali zgodbo nemškega nogometnega libera Lotharja Matheusa? Smo prišli v čas, v katerem bo mogoče pri štiridesetih s pomočjo inteligentne prehrane in pregovorne gorenjske športne trme nadaljevati fizkulturne kariere v manj eksotičnih športih, kot so streljanje, avtomobilizem, kegljanje in balinanje? Sicer pa, ali ni bilo narobe, da so bili športniki samo tisti od sedemnajstega do petintridesetega leta, vsa ostala populacija pa je tvorila kasto gledalcev? Ni čudno, da huligani na tribunah besnijo in rohnijo. V novem veku bo moralo biti med razlogi za podaljšanje aktivnega športnega življenja tudi razkritje genoma. Če bo človek živel 300 let, bo treba urediti tudi športno življenje, saj kvalitetno bivanje ni posedanje v parku in krmljenje golobov. Kak novi Miro Cerar bi se potem pohvalil s štiridesetimi zlatimi z olimpijski iger v stosedemdesetletni karieri - plavalec Mark Spitz pa, recimo, s sto tridesetimi v dvestošestdesetletni karieri.

Veteran boom

In kaj na dejstvo, da se športniki starajo, pravijo eksperti? Dr. Radoje Milič, ki je predavatelj na fakulteti za šport, poleg tega pa opravlja laboratorijske meritve športnikov in je svetovalec za treninge in prehrano, pa še zdravnik atletske reprezentance Slovenije, odgovarja: "Štiridesetletniki niso več tako redek pojav v športu. Pri vratarjih, kot je, denimo, rokometaš Rolando Pušnik, gre za dolgoletne izkušnje. Če pa človek še dodatno vzdržuje svojo funkcionalnost, je lahko dober kot mladostniki. Tako da ne vidim razloga, da bi športnik prenehal z aktivnim igranjem, če s svojo treniranostjo in izkušnjam še vedno izpolnjuje vse naloge in ima seveda dobro pogodbo. Razen če se seveda vsega ne naveliča." Po Miličevem mnenju se je življenjska doba od začetka stoletja zvišala za okoli 60 do 70 odstotkov, zatorej ni čudno, da se stvari premikajo tudi v športu. Poleg tega ne gre zanemariti večjih vlaganj v fitnes in prehrano športnikov. V ZDA se o populaciji baby boomersov razmišlja kot o konzumentih, ki bodo podaljšali življenje. "Pred časom sem v nekem časopisu prebral članek strokovnjaka, ki se ukvarja s podaljšanjem življenjske dobe, ki pravi, da smo zadnja generacija, ki bo normalno umrla. Ostale naj bi večno živele. Že zdaj se razmišlja o tem, da bomo kmalu živeli 120 let. Tudi v športu je odvisno od zadev, ki se na novo pojavljajo, od prehrane, sistema treningov, optimalizacije forme. Vse to vpliva na podaljšanje dobe športnikov," ugotavlja Milič. Kaj pa zdravstvene težave? Se spominjate anket med mladimi športniki, ki so priznali, da so pripravljeni jemati katerakoli poživila, samo da bi zmagovali, pa tudi če bi takoj po končani karieri - umrli. "Vsem, tudi športnikom, se podaljšuje življenjska doba. Zato ne vidim pravega razloga, da bi se zgodaj pojavile zdravstvene težave. Res pa je, da vrhunski šport ni kdove kako zdrav. Očitno imajo nekateri športniki zelo dobre pogodbe, da z določenimi načini podaljšujejo svojo športno kariero.Tudi njim se to zdi smiselno. Pred tridesetimi in štiridesetimi leti se poklicni športnik sploh ni videl v tem. Pa tudi še pred dvajsetimi leti ne. Mislim, da je preobrat nastal po moskovski olimpijadi. Profesionalizem se je razširil do te meje, da se že od malega opredeljuješ za poklicni šport, selekcioniraš in vzgajaš. Primer je, denimo, Slavko Kotnik, pri katerem se zdi, da je sedaj v najboljših letih. Zakaj bi potem odšel v pokoj? Ali Marlene Ottey. Njej je treba naravnost preprečiti, da ne bi premagovala 20 let mlajših in tržno atraktivnejših atletinj."

Veterani so kot takšni torej zanimivi tudi za določene športne industrije. Podobno kot v rokenrolu - rock za starejše - šport za starejše. A če se Bruceu Springsteenu ali Tomu Jonesu ni treba boriti prsi ob prsi z Britney Spears, mora Slavc Kotnik še vedno v boj z Matjažem Smodišem. V košarki pa ni neodločenih rezultatov. "Grupacije, ki vlagajo v šport, zagotovo gledajo na to, kdo je potencialna nova zvezda. Športnikov okoli 40 let je veliko. Ruski kolesar Andrej Čmil (lani zmagovalec svetovnega pokala) zlahka zmaguje pri 37 letih. Pri triatlonu se transformacijski procesi začnejo pri 25 letih in trajajo več kot desetletje. Navsezadnje lahko govorimo o Igorju Primcu. Nekaterim se zdi,da so 35-letniki prestari za met diska, toda njegov čas šele prihaja. Šele zdaj je obvladal določeno tehniko, ki jo uporabljajo nižji metalci. Določeni testi pri športnikih nad 35 let kažejo, da se kakovost mišic nič ne spreminja," meni Milič. Sicer pa so se treningi spremenili v smeri optimalizacije. Proces treninga je prišel do obsega, ki je bil naravnost enormen. Zato zdaj delajo na intenzivnosti in počitkih. Poklicni trening se lahko razdeli na več treningov na dan. Milič pravi, da je Johnny Weissmueller treniral trikrat na teden, sedaj pa plavalci, tudi naš Mankoč, trenirajo do petkrat na dan.

Ekipni veterani

Če niste videli nikoli igrati Darka Prusnika, potem ne veste, kaj je slovenski hokej na ledu. Če niste videli Darka Prusnika, kako obračunava s sovražnikom, potem ne veste, kako se igra hokej v Šiški. Darko Prusnik se je rodil že leta 1956 in tudi po telesni konstituciji ne bi mogel biti nič drugega kot morda judoist. Ampak za to prave potrebe ni bilo - Darko Prusnik je oče slovenskega juda na ledu.

Šišenski veteran sicer še vedno nastopa pri Olimpiji, vendar je bolj trener. Poleg hokeja je tudi trener mladih košarkarjev Olimpije, predvsem za fizično pripravo, kamor ga je povabil Zmago Sagadin. In zakaj še igra hokej? "Igralsko sem aktiven, ker se mi še vedno zdi, da lahko fizično napredujem, poleg tega pa sem tudi zelo dober motivator. Zelo rad treniram, še posebna motivacija pa so mi mladi igralci, zlasti če sem lahko boljši od njih. Vek hokejistov se je v zadnjem času premaknil tudi za petnajst let, lanski finalisti NHL, Washington, so imeli povprečna starost igralcev 34 let. Važno je, koliko da posameznik od sebe. Tudi drugi naši starejši igralci, Gorenc, Beribak, so še vedno vrhunski. Pri 35 lahko mirno igraš hokej, seveda pa je veliko odvisno tudi od urejenega življenja." V Sloveniji poleg Prusnika še vedno spremljamo tudi tujca Rahmatulina, ki ima 39 let, in Stolbuna, ki ima celo 45 let. Slovenci pa v teh letih vseeno manj drsajo. Po Prusnikovem mnenju so k dvigu starosti veliko pripomogli dobra prehrana, maserji in uravnovešen počitek. "Včasih smo bili samouki, veliko smo trenirali sami. Ko pa sem igral v Italiji, me je glede fizičnega treninga veliko naučil eden izmed trenerjev Milana, ki je skrbel za fizično pripravo nogometašev Milana in pozneje Lazia. Veliko sem odnesel od Krikunova in kanadskih trenerjev," pravi Prusnik, ki naj bi imel še vedno boljše fizične teste od večine mlajših hokejistov. V naslednjih letih bo svoje mesto na ledu vseeno odstopil mlajšim, saj raje vidi, da igrajo oni. Posebej je ponosen na svoje trenersko delo, saj se mu zdi, da so na zadnjem svetovnem prvenstvu B-skupine na Poljskem pokazali zelo veliko ravno tisti, ki jih trenerial sam, čeprav v klubu med sezono niso veliko igrali. Pa še Prusnikovi uspehi: 6-krat državni prvak kot vratar, 4-krat kot igralec in 4-krat kot trener. Med tistimi, ki si svoje stare dni radi popestrijo z udejstvovanjem v ekipnih športih, sta tudi nogometaša. Začeli bomo z Janijem Patetom, petintridesetletnim vezistom iz Ljubljane, ki zadnje sezone, po prihodu iz Grčije, brani rdeče-črne barve Primorja iz Ajdovščine. Tisti, ki se na nogomet bolje spoznajo, se ga bodo spomnili po prostih strelih, ki so, z razliko od Platinijevih ali Mihajlovićevih, sloveli po izjemni hitrosti. Prvopodpisani se spomni Patetovega projektila za Bežigradom, ko je z dvajsetih metrov nastreljal živi zid, vendar pa so ob tem v bolnico odpeljali kar dva nogometaša (!!!) Čelika iz Zenice, ki sta žogo dobila v glavo. Pate razdeljuje svojo dolgo kariero na dve pomembni obdobji. V prvem obdobju naj bi bila ponovna uvrstitev ljubljanske Olimpije v prvo jugoslovansko ligo. V tistem času je v Ljubljani ob njem igrala res vrhunska generacija, Novak, Židan, brata Vrabac, Ubavič ... Trenerski štab je vodil Miloš Šoškić. Olimpija se je uvrstila v prvo ligo, vendar je pozneje izgubila praktično celo ekipo. Pate je v začetku devetdesetih odšel v Grčijo. Tam je igral v prvi in v drugi ligi ter v prvi ligi na Cipru. Po dolgih letih se je vrnil in zdaj na stara leta sodeluje v najhitrejšem napadu v slovenski ligi skupaj z Vincetićem, Starčevičem in Barutom, v povprečju so več kot deset let mlajši od njega. In koliko časa bo še igral? "Ne morem reči. Slovenska liga sploh ni slaba, tako da je treba biti zelo dobro pripravljen. Toda če še dobro čuvaš in dovolj zdravo živiš, potem igranje ni problem. Veliko je odvisno od zdravja. Tu ne gre za igranje zaradi finančne plati, svoje sem že oddelal v tujini, toda vseeno delaš za plačo," pravi Pate, ki naj bi v prihodnosti ob koncu kariere postal trener mlajših nogometašev, saj misli, da ni iz pravega testa za prvoligaškega trenerja.

Drugi nogometaš, ki smo ga izbrali v množici tistih, ki kljub letom še vedno brcajo, je devetintridesetletni Jože Prelogar, ki je svojo kariero začel z devetnajstimi leti, ko je z velenjskim Rudarjem nastopal v takrat izjemno kvalitetni drugi jugoslovanski ligi. Tam ga je opazil Vukašin Višnjevac in ga pripeljal v Olimpijo. Mimogrede, ta isti Višnjevac je opazil tudi do današnjih dni najuspešnejšega slovenskega nogometaša Srečka Katanca. Prelogar je po ljubljanski zgodbi kaj kmalu odšel v Maribor, kjer je dosegel vrhunec kariere. V eni sezoni je zabil 34 golov, od tega 7 na eni sami tekmi. Pozneje je igral v Avstriji, natančneje za celovško Avstrijo, ki je takrat nastopala v prvi zvezni avstrijski ligi. Veteran na stara leta igra v Ivančni Gorici, ki jo je pripeljal iz nižjih tekmovanj do druge slovenske lige, kjer je lani uspešno nastopala. Pri svojih letih je trener in igralec v enem najbolj vaških ekip na tej ravni. Pravi, da vztraja, ker je njegovo telo še vedno navajeno na napore. "Igranje mi pomeni neko notranjo sprostitev, zelo pomembno pa je tudi urejeno družinsko življenje. Včasih so trdili, da so nogometaši okoli 30 let že ostareli, sam pa menim, da so to najbolj zrela nogometaševa leta." Prelogar naj bi ostal v trenerskem poslu, letošnja sezona pa bo najbrž njegova zadnja.

Med športniki, ki se ukvarjajo z aktivnim in vrhunskim športom, je verjetno največja slovenska legenda štiridesetletni Matjaž Tovornik. Mojster za trojke. Nekoč sem v Hali Tivoli videl tekmo celjske Libele, na kateri je Tovornik žogo pripeljal do sredine, jo podal branilcu, ta mu je podal nazaj, Tovornik je vrgel, zgrešil in žogo pobral v skoku. Superman - takrat je imel nekaj več kot dvajset let. Po dvajsetih letih še vedno vztraja. "Vzrok je v tem, da nisem bil nikoli resneje poškodovan. Ob tem pa nikoli nisem imel nobenih problemov s težo. Veliko pa je pripomogla tudi dobra fizična priprava in kvalitetni treningi." Tovornik se je kot "šuter" uvrstil v finale pokala Jugoslavije z Olimpijo. Slovenija se je tudi po njegovi zaslugi uvrščala na evropska prvenstva. Z ekipo Laškega se je uvrstil v prvo ligo, kot največji neuspeh ob koncu kariere pa ga je prizadel izpad "njegovega" Maribora v drugo ligo. To pa Tovornika ni oviralo, da ne bi vseeno postal najboljši strelec prve lige.

In kaj pravi najboljši slovenski strelec o tem, da je najstarejši slovenski košarkar? "Tudi igralci v NBA vztrajajo vse dalj časa, čeprav so napori tam veliko večji. Tudi na splošno igralci vztrajajo dalj in dalj, k čemur sta pripomogla tako prehrana kot načini treninga, ki so povsem drugačni kot v preteklosti." O nadaljevanju košarkarske poti se bo odločil čez dva meseca. "Kar nekako strah me je nehati igrati. Ko enkrat ugasneš mašino, je vsega konec." In morda ravno zaradi tega mašine ni ugasnil neki drug Štajerc - Slavko Kotnik, osemintridesetletni center ljubljanskega Uniona Olimpije. Kotnik je v svoji karieri dosegel marsikateri uspeh, najbolj pa se pohvali s četrtim mestom Olimpije v jugoslovanski ligi v sezoni 86/87, s četrtim mestom v španski prvi ligi leta 95, z nastopi v evroligi in za reprezentanco. "Konec sezone vedno potegnem črto in pretehtam, ali sem še tako v redu ali ne, če še obstaja zanimanje za moje storitve. Za zdaj se pripravljam na konec kariere, kot kaže letos, pa imam za sabo dobro sezono." Slavc vidi izkušenost v sami pripravi na

na tekmo, po drugi strani pa naj bi pri trenerju Sagadinu ne bilo delitve na stare in mlade, ampak na dobre in slabe. In kaj bo počel ob koncu kariere? "Najprej si bom vzel dolg dopust, da si odpočijem od fizičnih in psihičnih naporov. Ne nameravam ostati v košarki, ampak se ukvarjati z drugimi stvarmi. Žena ima ima v BTC-ju trgovino, za katero uvaža blago iz Francije, Španije. Ker sem v Španiji praktično doma in znam špansko, ji bom morda pomagal pri poslovanju," se je odločil Kotnik.

Med slovenskimi košarkaricami je najstarejša še aktivna Zora Malacko, iz zlate generacije Ježice. Z njimi je osvojila jugoslovanski pokal in prišla v polfinale pokala Lilliane Ronchetti.

V Ljubljani je začela igrati že leta 1978 za Olimpijo, ekipa se je naslednje leto preselila na Ježico in tam je vztrajala do leta 1990. Potem je dve sezoni igrala na Nizozemskem, nato v Mariboru in nazadnje za Odejo Marmor iz Škofje Loke, kjer je bila kljub letom med boljšimi.

Košarko je igrala trideset let in z leti ni imela nobenih težav. Po koncu sezone naj bi dokončno zapustila parket, čeprav se je dogovarjala z Jesenicami, kjer je začela košarkarsko pot, vendar niso našli ustrezne rešitve. "Z veseljem bi še igrala v slovenski ligi, a je organizacija zelo slaba in ni denarja. Tudi kvaliteta ženske košarke pri nas je mizerna. Zato so tiste igralke, ki so igrale v bivši jugoligi, v veliki prednosti, saj je bila liga veliko močnejša. Slovenska liga je bolj za rekreacijo." Po končani karieri se bo ukvarjala z delom v svojem podjetju, z računalništvom. Funkcije v košarki je ne zanimajo, poizkušala je biti trenerka, ker bi lahko posredovala precej znanja, vendar se mlade košarkarice ne pustijo učiti.

Med tistimi, ki imajo dolgo športno trajanje, so tudi rokometni vratarji, med Slovenci prednjači Rolando Pušnik, ki je še vedno vrhunski športnik, čeprav je star 39 let. Na svetu je še nekaj vratarjev v istem letniku, pomembna pa sta predvsem Hrvat Mirko Bašić in Rus Lavrov. "Da še vedno vztrajam, so vzrok določene kvalitete. Tudi z zdravjem nimam bistvenih težav, malo me sicer daje križ, toda upam, da bo to kmalu minilo, drugače pa se še vedno počutim zelo dobro. Drug velik motiv je zaupanje trenerjev, saj še vedno izpolnjujem vse dane naloge. Vsaka tekma je novo dokazovanje in zaradi večjega števila mlajših kvalitetnih igralcev nimam nobenih popustov pri treningih. Nasprotno, starejši, ko si, več moraš trenirati." Pušnik je edini od naših veteranov, ki še ne razmišljajo, da bi prenehali z aktivnim igranjem. Uvrstitev naše reprezantance (za katero še vedno brani) na olimpijske igre in svetovno prvenstvo mu pomenita še dodaten motiv, da vrhunsko trenira.

Pušnik je ob tem tudi eden najbolj uspešnih slovenskih športnikov, saj je s slovenskimi in jugoslovanskimi klubi ter obema reprezentancama osvojil praktično vse, kar je v rokometu mogoče. Še letos se je s hrvaškim klubom Jambo iz Metkovića osvojil pokal EHF. Doslej je osvojil že dva evropska naslova. In letos je bil edini Slovenec, ki je igral v finalih evropskih pokalov. "Kar pa se tiče mojih nekdanjih uspehov z Jugoslavijo in drugimi klubi, se na stari slavi pač ne more živeti in novi uspehi so dokaz, da se je treba vseskozi dokazovati," pravi vratar slovenske reprezentance, ki bo v Sydneyju nastopila kot prva naša olimpijska reprezentanca v ekipnih športih.

Posamezniki

Doslej smo govorili o tistih, ki svoje športno znanje prilagajajo kolektivu in ki nastopajo na igriščih skupaj s štirimi, petimi, šestimi ali desetimi igralci. V vsakem trenutku se lahko obrnejo na pomoč sodruga, v vsakem trenutku jih lahko zamenjajo z rezervami s klopi; športniki, ki se bodo predstavljali do konca članka, pa so nezamenljivi. Za plavalce, smučarje, igralce namiznega tenisa ni zamenjav, pa po letih vseeno dosegajo tiste, ki svoje veteranske dni preživljajo v ekipnih športih.

Nataša Bokal je pri 33 letih naša najstarejša in največkrat poškodovana in kljub letom naša najbolj zagrizena smučarka. Že pred desetimi sezonami je na svetovnem prvenstvu dobila srebro, istega leta pa je dosegla edino zmago. Po tako triumfalni sezoni so se za Škofjeločanko začela obdobja poškodb. Sezone brez rezultatov. "Vztrajala sem, ker sem hotela sebi dokazati, da sem sposobna, in to mi je uspelo letos, ko sem osvojila drugo mesto v slalomu v Lienzu," pravi Bokalova, ki bo z vožnjami vsekakor nadaljevala. "Zdaj sem tako visoko, da se mi splača nadaljevati, da nekaj tudi zaslužim - se bolj splača, kot da bi na kaki osnovni šoli učila telovadbo. Če mi bo šlo dobro, bom tekmovala še dve sezoni. Po tem pa bi rada še naprej ostala v smučanju, kot kondicijski trener." In kako kljub letom izdrži? "Z leti ni nič težje, res da potrebuješ kakšen dan več za počitek med tekmami, imaš pa prednost izkušenj, ki so v slalomu zelo pomembne. Slabo se počutim, če nič ne delam, zato že zdaj treniram za naslednjo sezono." Deloholična, športoholična in uspešna Gorenjka, ki je bila na zadnjih občinskih volitvah celo izbrana v občinski svet. Podobno je s štiriintridesetletnim Juretom Bučarjem, ki je vojak. Zaposlen je namreč na ministrstvu za obrambo. Svoj največji uspeh je dosegel s petim mestom na 400 metrov kravl na evropskem prvenstvu. Sicer pa je dvajset let nastopal pri Ljubljani, zdaj pa je že sedem let pri Olimpiji. Dosegel je 16. mesto na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992. Leta 1993 je bil drugi na sredozemskih igrah in tretji na tekmi svetovnega pokala. Sicer pa vse o kvalitetah tega plavalca v slovenskem prostoru pove podatek, da ima kar 43 naslovov državnega prvaka. Bučar pravi, da bo še vztrajal, ker ni imel nobenih poškodb ali bolezni. Bučar bo po koncu svoje kariere plavalni trener ali plavalni delavec.

Za konec naj omenimo še dva igralca namiznega tenisa. Podobno kot v ostalih deželah ravno ti dosegajo največje aktivne starosti. Saj poznate Šurbeka, Karakaševića, Kalinića ali Stipančića? Tako Štefan Kovač kot Bojan Pavič sta stara osemintrideset let. Kovač pravi, da igra "ker ima rad toti šport". Kovač je bil kar šestkrat državni prvak v namiznem tenisu, nazadnje leta 1997, pred tem 1994, ostali naslovi pa so še iz časa Jugoslavije. Nastopil je na petih svetovnih in štirih evropskih prvenstvih. Devet let je igral profesionalno igral v Avstriji za Linz. Za slovensko reprezentanco pa je igral med letoma 1992 in 1998. Trenutno igra za prvoligaško Radgono.

Bojan Pavič, ki je z igranjem namiznega tenisa začel kot osnovnošolec na Koroškem pri Fužinarju, je že v mladosti nastopal za pionirsko in pozneje v mladinsko reprezentanco Jugoslavije.

V sezoni 80/81 je začel igrati za prvoligaša iz Murske Sobote, med služenjem vojaškega roka v Ljubljani pa je prestopil k Olimpiji, s katero so bili v sezoni 1982/83 članski državni prvaki Jugoslavije. Naslednje leto so se uvrstili med osem najboljših klubov v Evropi v pokalu prvakov. Med letoma 1989 in 1993 je igral v Italiji, medtem pa začel delati tudi kot trener pri NTK Vesna Zalog. Za NTK Vesna Zalog je tudi igral po vrnitvi iz Italije, danes pa igra za Radlje ob Dravi. Po tridesetih letih aktivnega igranja je še vedno med boljšimi v Sloveniji, trenutno zaseda sedmo mesto na slovenski lestvici.

Upokojitev veteranov

Ne gre pa seveda pozabiti na nekatere prednosti, ki jih športniki imajo in ki si jih kot "civilni" prebivalci ne morejo privoščiti. Recimo avtomobili, na katerih piše: tega ferarija vozi penzionist, ki je včasih dobro igral fuzbal. Avto lahko dobi le aktivni športnik ali medijska zvezda. Podobno je z zdravniki, kot je nekoč to dobro opisal bivši smučar Tomaž Cerkovnik, za vsako še tako nedolžno bolečinico gredo k zdravniku, kjer jim ni treba čakati niti minute, ko prenehajo, pa se morajo postaviti v vrsto z ostalimi. Postanejo enaki. Iz zvezdnikov se preoblikujejo v ljudi. Sicer pa, kaj je že rekel Matjaž Tovornik - ko ustaviš mašino ... In podobno se dogaja vsem veteranom, ki so prestopili petintrideseto leto starosti. Dolgoprogaši Roman Kejžar, Romeo Živko in Helena Javornik. Nogometaši, drugo- in tretjeligaši, Beširević, Ubavič in Breznikar. Osemintridesetletni vratar Pivovarne Laško Mitja Valenčič. Odbojkarja Bleda in Salonita Aleš Jerala (36) in Mijo Vuković (39). Ragbijaš Mitja Rezar (36) in hokejisti Bojan Zajc (35), Marjan Gorenc (36) in Igor Beribak (36). In ti zadnji verjetno ne tekmujejo zaradi denarja, ker ga v vseh teh športih niti ni več za velike nagrade in bogate prestope - nekateri so od športa enostavno samo še odvisni.