Cenzurirani škof

"Pokoravam se, vendar menim, da je napaka prekiniti dialog. Tako je papež Wojtyla zapravil priložnost, da bi jih razumel. Škoda. Ne bom se udeležil simpozija, vendar sem prepričan, da gre za napako," je razočarano pripovedoval škof Jacques Gaillot. "To bi bila lahko priložnost, da cerkev naveže dialog, ki ga ne bi smela prekinjati. Papež pa se je odločil, da se mu bo ognil, in je zato velel, naj opustim zadevo. Dal mi je razumeti, da bi moja navzočnost na simpoziju o religijah in homoseksualnosti utegnila povzročiti negodovanje in nevšečnosti. Sem in ostajam predvsem človek in zato bom ubogal."

Novica se je v nekaj minutah razširila po Rimu. Predsednica organizacijskega odbora Imma Battaglia ga je pred množico novinarjev skorajda na kolenih prosila: "Spregovorite, lahko zasučete tok zgodovine. Verjamemo v Boga in njegovo poslanico o ljubezni." Škof iz Evreuxa, mesteca v Normandiji, je znan tudi po tem, da so ga leta 1995 suspendirali zaradi njegove dušnopastirske dejavnosti, češ da ni hodila vštric z vatikanskimi direktivami, in tedaj so ga njegove nekonformistične izjave postavile v spor z visokimi političnimi in religioznimi sferami. "S tem, da se pokoravam papežu, služim Bogu in njegovemu sporočilu. Ubogam iz lojalnosti. Poslanstvo cerkve je, da se postavi na stran tistih, ki so v težavah, in v tem primeru so to homoseksualci. Z njimi je treba vzpostaviti dialog, razumeti njihove globlje razloge prav zaradi hudih in ponižujočih žalitev, ki so jih bili deležni. In vsakič, ko ne navežeš možnega dialoga, je to za vernika poraz."

Leta 1995 mu je papež odvzel dušnopastirske dolžnosti zaradi njegove socialne vpreženosti v prid odrinjencev, saj se je odločil, da bi z njimi delil usodo. Vse življenje je bil na strani ponižanih in odrinjenih (homoseksualcev, poročenih duhovnikov, žena, ki so se odločale za duhovništvo).

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Davi (nedelja, 2. 7.) sem dobil telefonski klic. Poklical me je odgovorni cerkveni dostojanstvenik za francosko škofovsko konferenco. Bil sem presenečen in srečen. Kako lepo, sem mu dejal, da me kličeš v nedeljo. On pa: "Ne verjamem, da bo zate vesela vest. Tvoja navzočnost v Rimu je lahko vir nevšečnosti in pohujšanja. No," je pristavil, "papež je zahteval, da se odpoveš svojemu nastopu."

Papež se je osebno zganil zaradi vas?

Povedal mi je, da je sveti oče o tem govoril s kardinalom Sodano in da se ja ta obrnil na italijansko škofovsko konferenco, ta pa je navezala stik s francosko škofovsko konferenco. Jasno mi je bilo, da je šlo za papežev osebni ukaz. Ukaz se je razpredel po vsej hiearhični lestvici, tja do mojega prenosnega telefončka.

In vi boste spoštovali ukaz?

Če ne bi ubogal, bi razočaral mnogo ljudi, ki od mene pričakujejo lojalno ravnanje. Nikoli se nisem pregrešil zoper lojalnost cerkve, čeprav sem v mnogih primerih izpovedal svoje razhajanje. Sicer pa je to prvič, da sem deležen prepovedi govora.

Kljub temu govorite?

Ukazali so mi, naj ne nastopim na simpoziju, ki ga je organiziral World Pride. Midva se pogovarjava v avli rimskega hotela.

Zakaj ste prišli v Rim? Ne menite, da ste s tem morda izzvali papeža, saj se je sveti sedež izrekel proti gejevski manifestaciji?

V Rim sem prišel, da bi evangeljsko pričal pred homoseksualci, saj so kot mnogi drugi družbeno zapostavljeni. Tako kot vse zapostavljene skupine potrebujejo razumevanje, in cerkev v danem trenutku, ko se pojavi žgoč problem, ne bi smela zatajiti.

Kako bi komentirali polemične reakcije cerkve in desničarjev, ki jih je izzvala napoved Gay World Prida?

Razžaloščen sem, ker je prišlo do zlorabe, ki enači vatikansko stališče s stališči politične desnice, ki tradicionalno nasprotuje pravicam manjšin in zahteva, da družba z njimi ravna kot z drugorazrednimi državljani. Cerkev mora biti na strani zatiranih oziroma tistih, ki potrebujejo besedo upanja. Npr. zaporniki v italijanskih zaporih terjajo bivalne razmere, ki bi bile spoštljive do njihovega dostojanstva. Človekove pravice morajo veljati tudi za zapornika. Z veseljem sem sprejel vest, da je papež naslovil žlahtno poslanico vsem vladam po svetu v prid pomilostitev zapornikov in da bo v kratkem obiskal rimski zapor Regina Coeli. Od cerkve, ki je moj dom in družina, sem pričakoval, da ne bo zamudila priložnosti, ki jo ima v tem jubilejnem letu, in končno navezala dialoga z geji. Dejstvo, da tega ni bila sposobna narediti, me je globoko razžalostilo.

Kako bi razložili dejstvo, da cerkev po eni strani pravi, da ne zavrača homoseksualcev, po drugi strani pa z njimi ne vzpostavlja nikakršnega dialoga?

Cerkev se je vedno s težavo soočila s človeškim problemom seksualnosti, kajti to se nanaša na prikrit in skrivnosten del nas samih. Najbolj me skrbi to, da cerkev na tem področju ne mora narediti novih korakov in izključuje dialog, ki je bistven za spoštovanje vseh, tudi homoseksualcev.

Kaj menite o odnosu med cerkvijo in homoseksualci? Tudi mnogi katoličani so javno priznali, da so homoseksualci. Kako se cerkev obnaša do njih?

Name je velik vtis naredila trdna krščanska vera, ki jo čutijo mnogi homoseksualci, kar je precej spremenilo moje stališče do njih. Cerkev se jih ne sme bati, temveč se mora obnašati kot starši, ki odkrijejo, da je njihov otrok homoseksualec, in se po prvem navalu odpora to naučijo sprejeti in imeti svojega otroka še naprej radi. Radi zaradi tistega, kar je, ne da bi ga silili v zavračanje svoje lastne narave in seksualnosti, kot to počne cerkev.

Ali je življenje v homoseksualnem paru združljivo s katoliško vero?

Poznam homoseksualne pare, ki skupaj živijo že zelo dolgo, ki se že zelo dolgo in zelo močno ljubijo. Poleg tega pa čutijo močno vero in veliko ljubezen do cerkve. Zato sem prepričan, da če cerkev ne sprejema homoseksualcev, je to pomanjkljivost cerkve.

Ali je po vašem mnenju dejstvo, da se imata dva človeka rada, ne glede na to, katerega spola sta, za družbo pozitivno?

Menim, da v družbi ne obstaja en sam model para, para moški-ženska. Poznamo družine z enim samim staršem in družine, ki ga sestavljata človeka istega spola. Zato danes družba priznava pluralizem v parih in družinah.

Toda zakaj jih cerkev ne mora sprejeti?

Homoseksualnost obstaja zunaj in znotraj cerkve. Cerkev bi s tem, če bi vzpostavila odnos s homoseksualci, vzpostavila pravzaprav tudi nov odnos s sama sabo. Morda gre tu za veliko težavo, ki ni le teološka, temveč tudi psihološka.

Ali znotraj cerkvene hierarhije obstajajo razhajanja v zvezi s vprašanjem homoseksualnosti?

Opaziti je nelagodja, nekaj vre.Toda molči se zaradi spoštovanja discipline. Slišati je, govorili bomo pozneje, pustimo, da mine jubilej.

Kako ocenjujete odziv cerkve na odločitev organizatorjev, da pripravijo to prireditev v času jubileja?

Zid ob zid nikomur ne pomaga. Cerkev bi se morala predvsem opravičiti homoseksualcem.

Opravičiti se ...

Da, kajti v preteklosti je bila cerkev zelo trda, včasih nemilostna s homoseksualci. Med drugo svetovno vojno ni storila ničesar, ni rekla ničesar, da bi preprečila njihovo deportacijo v koncentracijska taborišča. V svetem letu bi bilo dejanje kesanja s strani cerkve do homoseksualcev nekaj čudovitega.

Se vam zdi sprememba odnosa med cerkvijo in homoseksualci možna?

Spremembe so neizogibne. Družba se hitro razvija. V Franciji so mnoge diskriminacije izginile. Mentaliteta se je odprla. Homoseksualna združenja imamo celo v šolah. Cerkev mora razumeti spremembe, kar pa ne bo lahko. Pomagati in jo spodbuditi k spremembi ji bo morala družba sama. Ker sam osebno poznam mnogo resnih in aktivnih homoseksualcev, se mi ne zdi nemogoče, da bi k odgovornosti spravili tudi cerkev na najvišjih ravneh. Tudi znotraj cerkve so homoseksualci. Vendar hinavščina zahteva, da mladega človeka, polnega vere, ki v semenišču prizna svojo homoseksualnost, naženejo.

Kaj bi homoseksualci morali storiti v prihodnje?

Imeti pogum, da ostanejo v cerkvi in jo imajo radi. Kdor veruje, mora delati zunaj in znotraj cerkve, da bi ji pomagal razumeti in spremeniti

Na kaj ste najprej pomislili po tem, imenujmo ga pozivu k disciplini?

Rekel sem si, da če me je papež pozval, da ne sodelujem, potem se moram podrediti in tako sem tudi storil.

Je po vašem mnenju to cenzura?

Nisem upornik ali revolucionar. Sem škof, ki v duhu nosim mir in upanje. Stojim ob strani ljudem, ki trpijo, izobčencem, zasmehovanim. To je poslanstvo, ki mi ga je zaupal Bog in ki ga bom za vedno opravljal.

Kako se je rodil vaš sloves neprimernega škofa?

Povedal sem, kar mislim, ne le o pravicah priseljencev in brezdomcev, temveč tudi o uporabi kondoma, če se želimo boriti proti aidsu. Moji posegi na družbeno področje so vznemirili notranjega ministra Charlesa Pasquo, ki je podporo poiskal v cerkveni hierarhiji. Januarja 1995 so me poklicali v Rim. Polurni razgovor v Vatikanu - in nisem bil več škof Evreuxa. Danes nadaljujem svoj boj za pravice izključenih. Na internetu sem ustanovil virtualno škofijo, ki se imenuje Partenija. Maja mi je francoska škofovska konferenca potrdila svojo podporo.

Kakšen vtis je naredila ta pot v Rim na vas v jubilejnem letu?

Na žalost grenak. Po ulicah sem videl sprevode simbolov fašizma in nacizma. Demonstranti so zahtevali prepoved World Prida in žalili homoseksualce. Svobodno so demonstrirali, toda hkrati so grozili, da bodo za preprečitev manifestacije homoseksualcev uporabili silo. Bili so maloštevilni, toda obstaja velikansko tveganje, da bi kdo pomešal njihova stališča s cerkvenimi.

Valdeška cerkev

Medtem ko je Vatikan stisnjen med zidovi Rima skorajda nepredušno zaprl svoja vrata za homoseksualce, so druge cerkve v večnem mestu našle sto in eno razlago za odpiranje svojih vrat. Židje npr. na račun skupne usode med drugo svetovno vojno.Tudi rimski protestanti so Gay World Pride izkoristili kot povod, da prek medijev homoseksualce javno povabijo v svoje svete hrame. Valdeška cerkev na trgu Cavur je v dogovoru z drugimi protestanskimi skupnostmi v mestu simbolično pripravila celo nekaj bogoslužij, ki so bila namenjena izključno udeležencem manifestacije homoseksualcev. Pastorka valdeške cerkve na trgu Cavur Monica Michelin Salomon pravi: "Prepričani smo, da v Svetem pismu teče ločnica ne po spolni identiteti, temveč po privrženosti veri." Valdežani so neke vrste protestanski frančiškani. Obisk je bil kljub na stežaj odprtim vratom slab. Menda zato, vsaj tako pravi pastorka, ker "homoseksualci niso verni".

Sveto pismo je eno, toda kar se tiče homoseksualnosti, se zdi, kot da bi jih bilo več.

Kar se spreminja, so interpretacije Biblije. Pri protestantih ni enega splošnega branja. Svetega pisma. Vsi protestanti ne beremo dobesedno. Berejo vrstico za vrstico in v vsaki najdejo eno etiko in eno moralo. Poskuša se brati vrstica v njenem kontekstu in potem v kontekstu, v katerem je bila napisana. V zvezi s homoseksualnostjo, ki jo omenja Pavel, vstavimo verz v kontekst, v katerem Pavel pripoveduje o malikovalstvu in piše Rimljanom, ki so bili malikovalci in so prakticirali ne toliko homoseksualnost kot pederastijo. Ta Pavlov diskurz nato vstavimo v današnji kontekst, v katerem se pokaže, da homoseksualnost, kot jo razumemo danes, torej ljubezen in spoštovanje med odraslima in odgovornima človekoma, ni tista, na katero je mislil Pavel. Pavel je govoril o deviantnih odnosih. Našteval je npr. tudi pijančevanje, pohotnost ... celo vrsto pregreh, ki so bile sestavni del življenja starih Rimljanov. Če torej obsojamo homoseksualnost, o kateri govori Pavel, potem bi morali obsojati tudi vse tisto, kar obsoja za njo.

Homoseksualnost za vas torej ni iztirjenost?

V zvezi s tem vprašanjem v cerkvah ni konsenza, ostaja odprto in težavno. Šele pred kratkim se je začelo z interpretacijo in branjem tekstov, ne dovolj, da bi že imeli enotno vizijo o tej zadevi. Toda nedvomno obstaja dimenzija sprejemanja in neobsojanja. Kajti tisto, kar v resnici šteje, je vera vernikov in ne njihovo seksualno življenje. Težave o njihovem dojemanju sveta in ne toliko o tem, s kom delijo vsakdan.

V zvezi s toleriranjem homoseksualnosti se zdi, kot da so si katoličani in protestanti izmenjali vloge. Včasih je bilo drugače, katoliška cerkev je tako kot danes tolerirala prikrito homoseksualnost, protestanska pa ne. Kdaj in zakaj se je zgodila ta sprememba?

Katoliška doktrina pravi, da ni nič narobe, če je ne prakticiraš. Dokler velja, da je bitje ustvarjeno po božji podobi, da smo vsi pred Bogom sinovi in hčere, torej tudi homoseksualci, to je katoliška doktrina, toda morajo vstati vzdržni, kajti Biblija obsoja seksualni akt. Pri nas ta razdelitev med človekom in dejanji ne obstaja. K temu vprašanju pristopamo celostno in ga ne delimo. Človeka dojemamo globalno. Torej če obstaja odnos med homoseksualci, je sprejemljivo tudi to, da oni aktivno živijo tudi svoje seksualno življenje.

Razprava o homoseksualnosti je živa tudi znotraj evangeličanskih cerkva.

Ta razprava je zelo živa, tudi zato ker tudi med evangeličani nimamo vsi enakih stališč. Prezgodaj je še za konsenz tudi zato, ker je pot, ki jo je treba prehoditi, zelo težka. Najprej je namreč treba odpraviti celo vrsto duhov in predsodkov, ki strašijo vsako diskusijo o homoseksualcih.

Kakšno je stališče evangeličanskih cerkva do slavljenja svetega leta in kaj valdeška cerkev meni o ekumenizmu?

To vprašanje se je postavilo že na samem začetku svetega leta. Januarja imamo namreč vedno ekumenski teden, letos pa je to prav zaradi svetega leta postal problem, kajti znova se je razvnela polemika o odpustkih v delu katoličanstva, ki je dolgo časa molčal. To je zapletlo ekumenske odnose in prav v svetem letu so se mnoge cerkve odločile zaustaviti ekumenske dejavnosti, naša ne.