28. 8. 2000 | Mladina 35 | Družba
Rasizem v vsako vas
Boj proti kiber ksenofobom, rasistom in drugim omejencem
Na Yahoojevih avkcijskih straneh se trenutno prodaja skoraj 1200 nacističnih artiklov.
Širjenje sovraštva in rasizma prek interneta je veliko nevarnejše kot prikazovanje spolnih praks, ki večinoma motijo le konservativneje usmerjene. Ksenofobija, rasizem in podobne reči so lahko tudi zanimivi tržni proizvodi v spletnem trgovanju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
28. 8. 2000 | Mladina 35 | Družba
Na Yahoojevih avkcijskih straneh se trenutno prodaja skoraj 1200 nacističnih artiklov.
Širjenje sovraštva in rasizma prek interneta je veliko nevarnejše kot prikazovanje spolnih praks, ki večinoma motijo le konservativneje usmerjene. Ksenofobija, rasizem in podobne reči so lahko tudi zanimivi tržni proizvodi v spletnem trgovanju.
Prav internet je omogočil lažje širjenje tovrstnih idej po zemeljski obli. Prej je bilo takšno delovanje bolj ali manj omejeno na ilegalo.
Da bodo naredili konec online rasizmu, so se letos spomladi odločili Francozi. Tamkajšnji zakoni prepovedujejo oglaševanje in prodajanje vsega, kar bil lahko bilo vzrok rasne nestrpnosti. Njihovo sodišče se je spravilo kar na enega izmed internetnih velikanov, na Yahoo. Ta bi moral najti način, kako preprečiti Francozom dostop do nacističnih vsebin. Sicer bo kriv za online rasizem. Glavna tarča francoskih sodnih oblasti so bile Yahoojeve avkcijske strani. Tam kar mrgoli najrazličnejših trgovcev z nacističnimi znamenji. Na ameriških dražbenih straneh je ta trenutek malo manj kot 1200 spornih artiklov. Od kopije esesovskih bodal, ki jih lastnik, denimo, ponuja za 120 dolarjev, do činov, nacističnih uniform, knjig, razglednic s Hitlerjevimi slikami do sodobnejših nacističnih spominkov, kot je, denimo, nova hrvaška zastava s kljukastim križem v šahovnici. Francoze pa je sploh zmotil "šaljivec", ki je prodajal napravo za proizvodnjo ciklona B, plina, s katerim so uspešno zaplinjali Žide v taboriščih smrti. Yahoo sta tožili dve pariški organizaciji, Mednarodna liga proti rasizmu in antisemitizmu (LICRA) in Skupnost židovskih študentov (UEJF), francoski sodnik Jean Jacques Gomez pa je salomonsko razsodil, da morata ameriški internetni gigant in njegova francoska podružnica uporabiti vse možne ukrepe, da bi preprečila francoskim uporabnikom interneta, da sodelujejo na omenjenih dražbah. Kar zadeva francoski Yahoo, s tem ne bo težav, toda v ZDA, kjer domuje glavno predstavništvo Yahooja, je svoboda govora zajamčena z ustavo; ta tako pravzaprav varuje številne internetne strani z rasistično in ekstremistično vsebino. Sodnik Gomez je odločil, da je Yahoo užalil francoski "kolektivni spomin na drugo svetovno vojno" in da mora tožnikom plačati odškodnino 360.000 dolarjev na dan, dokler ne bo izpolnil tega, kar je navedeno v razsodbi. S tem je Yahoo postavil pred neskončen zid, v bran internetnega velikana pa so se postavili tudi francoski računalniški strokovnjaki. Po njihovem je nemogoče preprečiti Francozom, da bi deskali po ameriških spletnih straneh, ki jih ščitijo precej manj omejevalni zakoni. Prav strogi zakoni evropskih držav so povzročili, da so ameriški strežniki postali pravo gojišče spornih spletnih strani.
Nemška vdaja
Poleg Francije je pri preganjanju nacističnih spletnih strani najdejavnejša Nemčija, saj se je na svetovnem spletu precej razbohotila propaganda nemških neonacističnih skupin. Pred nedavnim so s svetovnega spleta potegnili naslov www.heil-hitler.de, na katerem je bilo vse polno nacističnih gesel, internet pa nemški neonacisti na veliko uporabljajo tudi za medsebojno usklajevanje. Čeprav je nemška pravosodna ministrica Herta Daubler Gmelin takšne spletne strani označila kot veliko nevarnost za novi nemški družbeni red, so Nemci skoraj uradno podpisali kapitulacijo pred internetom. Brigitta Zypries, vodja vladnega urada za internetno zaščito, je konec julija v nekem intervjuju dejala, da je nemogoče pričakovati, da bi Nemčijo lahko ubranili pred tujimi spletnimi stranmi. Nemčija pač lahko ureja le svoje strežnike. Drugega izhoda, kot je neprestan nadzor spletnih skrajnežev, ni. Dosegli so le, da največje spletne knjigarne ne prodajajo več Hitlerjevega dela Mein Kampf. Toda le največje.
Za drugačen način boja proti desničarskim skrajnežem se je odločila nemška opozicijska CDU. Sprožila je pobudo Net Against Violence (Netz Gegen Gewalt) po zgledu klasičnih internetnih filtrov, ki so v glavnem namenjeni za varovanje nepokvarjenega podmladka pred eksplicitnimi spletnimi vsebinami. Doslej prepovedanim besedam, kot so seks, golota, pornografija ..., naj bi dodali tudi besede, ki so povezane z rasizmom in antisemitizmom. Spletna stran Net Against Violence tudi stalno opozarja vladne tajne službe, ponudnike interneta in razvijalce antinacističnih netovskih filtrov, pod katerimi naslovi se skrivajo spletne strani z nacistično vsebino. Podobno počno nekatere židovske organizacije, na primer Center Simona Wiesenthala. Tudi ta po internetu sledi različnim do Židov sovražnim skupinam. Po njihovih podatkih naj bi bilo spornih okoli 2300 spletnih strani, med katerimi je le okoli 500 evropskih, druge domujejo na ameriških tleh. Prav evropski zakoni, ki so v nasprotju z ameriškimi zelo omejevalni, pa so vzrok za vedno večjo spletno nacipoplavo onstran Atlantika.
Pionir med resnimi spletnimi rasisti je Don Black, nekdanji vodja Ku Klux Klana, ki je računalniško znanje pridobil v zaporu, kjer je presedel osemdeseta leta. Že na začetku devetdesetih let je napravil spletno stran Stormfront.org, ki je postala nekakšna mati vseh rasistično nastrojenih spletnih strani. Black je prvi ugotovil, da je internet veliko učinkovitejše sredstvo kot stara klanovska praksa širjenja letakov, ki dosežejo le nekaj sto ljudi. Internet ima milijonsko občinstvo, stroški pa so neprimerno nižji od tistih za tiskano gradivo. Stormfront.org še vedno ostaja eden glavnih portalov za dostop do najrazličnejše rasistične spletne propagande proti Židom, črncem, zavetje pa so med skrajneži poiskali še nasprotniki splava ali tisti, ki zanikajo, da je holokavst sploh kdaj bil.
Janezi
Prostor pod ekstremističnim spletnim nebom so našli tudi Slovenci. Skorajda ni večje skinheadovske spletne strani, ki ne bi omenjala dejavnosti obritoglavih mladcev v Sloveniji, a je ta za zdaj v primerjavi z uspehi tujih kolegov še precej "borna". Toda pomembna je vsakršna samohvala, tudi če se le koraka po Trubarjevi ali če pretepejo kakšnega črnca. Čeprav so sedanje generacije precej manj razvpite, kot so bile tiste konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, ki so povzročale veliko večje ekscese. Spomnimo se samo metalskega večera na Novem rocku 1989, ko so pretepli kopico navzočih in celo zaklali nekega dolgolasca. Nove generacije slovenskih skinheadov imajo tudi spletno stran (www3.50megs.com/blood/), kjer razlagajo svojo ideologijo, ki je za povprečnega Slovenca dokaj smešna in tuja. Kar 1300-letno kulturo, mešanico keltsko-germanske in slovanske kulture, naj bi bila razbila sionistična vlada, ki hoče vstopiti v EU. Ta uvaža tujo delovno silo iz tretjega sveta, da bi prihranila, namesto da bi svojim delavcem plačevala več ... Takšno vedenje naj bi bilo stoodstotno židovsko. Seveda so na tapeti tudi Neslovenci, bilo naj bi jih 240.000, so pa po večini sodrga in kriminalci. (Čeprav slovenski mladci na eni izmed slik z nacističnim pozdravom stojijo na jugoslovanski zgodbi o uspehu yugu.) Spoštovanja ni niti do starejših kolegov. Slovensko naci-skinheadovstvo se začenja šele leta 1993, starejši brezideološki kolegi so po večini narkomani in sedaj poslušajo "pedrsko" glasbo. Največji idol je general Leon Rupnik, ker je pač sodeloval z nemškim okupatorjem. Poveličevanje Rupnika in njegovega sodelovanja z nacisti pa je ob rehabilitaciji domobranstva vse prej kot tabu tema v poosamosvojitveni Sloveniji.