Dilatingate

E, vedel sem! Vedel sem, da Richard Nixon, edini ameriški predsednik, ki je moral odstopiti, ni bil anahronizem. Da ni bil tako dinozavrsko odtujen svojemu času, šestdesetim in sedemdesetim, kot so mislili. Da je bil pravzaprav otrok svojega časa - otrok šestdesetih. Hja, otrok psihedeličnega transa, otrok cvetja, flower child. Slutil sem, da je hotel biti zraven... da je lovil trenutek... da je hotel sesti na Magic Bus... da je hotel v San Francisco "s cvetjem v laseh"... da je z golimi v sedlu hotel na odprto cesto... da je hotel nastopiti na Woodstocku... in da je mislil na sex, drugs & rock'n'roll. Že z Marsa se je videlo: da je v Beli hiši počel vse tiste čudne, neumne in odbite reči, je moral biti res zadet. Vsekakor, možgane je moral imeti res globoko na jugu, ko je svoje najete roke, znane pod umetniškim imenom "vodovodarji", pred volitvami poslal na nočno špijonsko misijo v Watergate - v poslovne prostore konkurenčne, demokratske stranke. Manjkal je le še manjši info - je bil pod vplivom marihuane, elesdeja, amfetaminov ali česa tretjega?

In lej, no, lej, Anthony Summers, britanski raziskovalni novinar, znan po knjigah Zarota (atentat na Kennedyja) in Boginja (atentat na Marilyn Monroe), je te dni v svoji novi senzaciji, The Arrogance of Power - The Secret World of Richard Nixon (Arogantnost oblasti - tajni svet Richarda Nixona), razkril, da je Nixon užival mamila. Ne kadil, ampak jedel. Specifično, Tricky Dick, zdaj po novem - no, po Summersu - tudi pretepač svoje soproge Pat, je redno konzumiral drogo, dilatin, no, tabletke, ki so mu spreminjale razpoloženje. Kar seveda pomeni, da ga je bilo eno samo spremenjeno stanje. Dilatin je kul, saj ubija strah, skrbi, občutek krivde, paniko, jezo, razdražljivost, depresijo in divje izbruhe, obenem pa paralizira potrebo po alkoholu, anoreksijo, bulimijo, epilepsijo, srčno aritmijo in defekte mišic. Šur, te tabletke so bile Nixonu - šekspirjansko patentiranemu paranoiku, nevrotiku, tesnobnežu in nespečnežu - pisane na kožo. Ne glede na naravnost psihedelične stranske efekte - dilatin lahko namreč povzroči spremembo mentalnega statusa, zblojenost ter izgubo spomina, koordinacije in artikulirane govorice. Ha! Nixon, amnezični buldog zblojenega pogleda, ki mu je z afero Watergate uspelo povečati moč medijev, zmanjšati ugled predsedniške funkcije in politiko patentirati kot mračni, cinični egoizem, je že leta 1968, ko se je končno prebil v Belo hišo, dobil prvih 1.000 kapsul, kasneje, predvsem leta 1970, ko je dal zbombardirati Kambodžo in od ameriške javnosti bombe na svojo veliko žalost fasal nazaj, pa je potreboval nove in nove eskadrilje 100-miligramskih ekstaz.

Razkritje, da je bil Richard Nixon na vrhuncu hladne vojne "odvisen", bo zelo razveselilo ameriško vojsko in politično desnico, saj sta ves čas histerično poudarjali, da je svet na robu vojne in globalnega holokavsta - in da mora biti Amerika zato pripravljena in do zob oborožena. A po drugi strani, vojska je itak že tedaj vedela, da je njen vrhovni komandant visoko na dilatinu, navsezadnje, obrambni minister James Schlesinger je svojim podrejenim zabičal, da naj za nobeno ceno ne poslušajo Nixonovih vojaških ukazov, če jim je kaj do ustave. Preveč da je zadet. Preveč da se skuša vklopiti. Preveč da hoče biti frik. Vojska je verjetno čakala le še na to, da si bo pustil dolge lase, začel pecati Janis Joplin in svoje značilno salutiranje zamenjal s pozdravom "peace". Pis s teboj, Dick, pis!

Razkritje, da so Nixonovo mentalno shemo rolale droge, pa ni le prelomno, ampak tudi zelo ironično in malone absurdno, zlasti če pomislimo, da je prav Nixon - z majhno pomočjo svojih diaboličnih oprod a la G. Gordon Liddy, John Ehrlichman, John Mitchell, Egil Krogh, Howard Hunt ipd. - lansiral projekt po imenu "Drugs War", ja, vojno proti mamilom. Nič predsedniškega ni bilo v tem. Vojna proti mamilom ni bila socialni projekt, ampak čista predvolilna finta, cinična manipulacija, s katero je skušal Nixon zategniti vajeti in raztegniti svojo politično moč - onstran demokracije, se razume. Ko je prišel Nixon leta 1968 na oblast, je namreč obljubljal večjo varnost, "law & order", zakon & red. Z drugimi besedami, napovedal je vojno kriminalu in uličnemu nasilju. Toda ko mu je kapnilo, da kriminala ni ustavil in da bo ob ponovni predsedniški kandidaturi to zelo očitno, se mu je zazdelo najbolje, da si izmisli tri reči: prvič, pošastno heroinsko epidemijo, drugič, divjo paniko, in tretjič, junaško, hiper patriotsko vojno proti mamilom. Agenda! Njegovi možje so potem mastno napihnili statistike, število heroinskih džankijev, količine heroina, ki da je v obtoku, in predvsem gospodarsko škodo, ki da jo povzročajo uživalci heroina. Le za zgled, kako je potekala ta retorična vojna: predsednikovi možje so v Ameriki našteli 559.000 heroinskih džankijev, ko pa so čez čas prišle uradne statistike in uspele našteti biiiiistveno manj heroinskih džankijev, je Tricky Dick dahnil le - no, vidite, drastično zmanjšanje števila heroinskih džankijev je rezultat naše uspešne vojne proti mamilom! In Nixon, general te vojne, je bil junak. Okej, leta 1969 je resda 1.600 Američanov umrlo zaradi mamil, toda 1.824 jih je umrlo zaradi padca po stopnicah. In heh, 2.641 se jih je zadušilo s hrano. Dick?

Vojna je kljub vsemu postala mična, pompozna in hvaležna, tako zelo, da so hoteli participirati vsi, celo ultra zadeti, paranoični, nevrotični, tesnobni in nespečni Elvis Presley, ki se je ob koncu leta 1970 nepričakovano pojavil v Beli hiši in od prezidenta odločno zahteval, da ga vključi v famozni Biro za boj proti narkotikom in nevarnim mamilom. Domovini je hotel pomagati iz godlje. Šur, ekstatični Elvis, novi tajni agent Biroja, je nasedel. Kaj je pa vedel, da je Biro le krinka, le marela, le trik, s katerim je skušal kamikaze Nixon priti do svoje zasebne, tajne "varnostne službe", ki bo na vsemogoče ilegalne načine zbirala informacije o njegovih notranjih in zunanjih sovražnikih ter se šla vojno proti gibanju za državljanske pravice in civilni družbi. Točno, Nixon je pod krinko Biroja za boj proti narkotikom in nevarnim mamilom ustvaril posebno "agencijo", Urad za pregon zlorabe mamil (Office of Drug Abuse Law Enforcement), iz katerega so tisto usodno noč na začetku sedemdesetih prikorakali "vodovodarji", vlomilci v Watergate, ta Nixonova tajna armada, ki je samega Nixona potem stala glave in ga potegnila v živi pesek.

Elvis je že davno mrtev. Nixon tudi. In ko je leta 1994 umrl, so ga gotovo zabetonirali, mu skozi srce zabili kol, v čelo pa mu poslali srebrno kroglo. Toda vedno znova se vrne. Kot kaka pošast. V resnici iz politike ni sploh nikoli odšel. Njegov koncept vojne proti mamilom je dobil nova in nova nadaljevanja. Pod Carterjem. Pod Reaganom. Pod Bushem. In pod Clintonom. Slogani "Just Say No", "Zero Tolerance" in "Amerika brez mamil", strašenje s crackom, inkvizicijsko trobentanje, da so mamila glavni problem Amerike ter rušilec družbe, vrednot in domovine, politične izjave, da za zlorabo mamil ni socialnega vzroka, ampak da so krivi izključno dilerji, da lahko vojno proti mamilom uspešno vodi le država in da lahko odvisnost od mamil ukine le totalna vojna med državo in dilerji, so del iste zgodbe. In istega scenarija, ki je vedno odlična pretveza za uporabo sile in nedemokratičnih metod, za kršitve človekovih pravic in za obračunavanje s civilno družbo. Vojna proti mamilom je politično orodje, ki pride prav vsaki oblasti. Znova in znova. Zgodba brez konca. Kot Nixon, v čigar rokah je vojna proti mamilom postala hujše zlo od mamil.