Kako zmagati v vojni za ohranitev biološke pestrosti

V zadnjem desetletju je mednarodna skupnost za ohranjanje biološke pestrosti porabila približno štiri milijarde dolarjev. Z njimi je plačala za veliko dobro opravljenega dela in dosežene so bile pomembne zmage. A na splošno nam ne uspeva ustaviti usodne dinamike kronične revščine in naraščajočega števila prebivalstva, zaradi česar živalske in rastlinske vrste umirajo tisočkrat hitreje kot kdajkoli prej. Naravo moramo začeti ohranjati drugače, če hočemo biti kos morda pogubnemu vplivu teh dejavnikov na naravne sisteme, ki ohranjajo življenje na Zemlji.

Začnimo z eno od zgodb o uspehu. Ob brazilski obali se škodljivi vpliv na atlantski deževni gozd počasi zmanjšuje, ker so lokalne skupnosti, zasebne skupine in vlade držav združile sile in začele uresničevati akcijski načrt za zaščito enkratnega naravnega okolja, ki si ga delijo z 20.000 različnimi vrstami rastlin, od katerih jih kar 8.000 ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. Doumeli so, da je za krčenje gozdov mogoče najti uresničljivo alternativo, in to začeli dopovedovati tudi drugim. Pobudniki vidijo več razvojnih možnosti v ohranjenih gozdovih - turizem in drugo produktivno izkoriščanje -, kot če jih posekajo.

Tudi v Afriki in Aziji se da najti zanimive primere, kako se s sodelovanjem in določanjem prednostnih nalog lahko zajezi uničujoča plima. Projekti, ki uživajo močno podporo skupnosti, kažejo, da se je proti revščini mogoče bojevati z varovanjem ekosistemov, od katerih so odvisni preskrba z vodo, kmetijstvo in vsakdanji kruh na podeželju. Na žalost pa je precej več primerov za drugačen razplet: za popolno in naglo uničenje zaradi neusklajenih prizadevanj, da bi naredili tisto, kar je prav.

Posledica tega je, da okoli dvanajstim odstotkom vrst sesalcev in enajstim odstotkom ptic in rastlin grozi izumrtje. To je slaba novica za vse nas, zlasti pa za revno prebivalstvo v državah v razvoju. Zanje ohranjanje biološke pestrosti ne pomeni le dolgoročne blaginje, temveč preživetje, saj je v nerazvitem svetu veliko ljudi pri zadovoljevanju vsakodnevnih potreb odvisnih od naravnega okolja, ki ohranja biološko pestrost.

Zaradi krčenja gozdov v rečnem področju Sierra Madre na severu Filipinov so ogroženi biološka pestrost in ljudje, ki živijo na tem območju, a tudi prebivalci glavnega mesta Manila več sto milj proti jugu, ki se z vodo oskrbujejo prav iz gorovja Sierra Madre. Zaradi pobesnelega orkana Mitcha, ki je znesel na golih pobočjih Srednje Amerike, pa je razvoj v številnih predelih tega območja nazadoval na stopnjo, ki jo je dosegel pred 40 leti.

Najpreprosteje je vreči puško v koruzo. Zaradi narave smo si nakopali državni dolg, podpisali smo mednarodne konvencije, sprejeli pomembne sporazume in uresničili na stotine projektov. Kaj bi še lahko naredili? V Svetovni banki, organizaciji Conservation International in skladu Global Environment Facility so preučili, kaj je učinkovito in kaj ne, in skušali dopolniti sedanja prizadevanja za boljše varovanje biološke pestrosti z uresničljivimi ukrepi.

Če hočemo res kaj narediti, moramo revne ljudi in skupnosti bolj osredotočeno vključiti v upravljanje z lastnimi življenji in nadzor nad naravnimi viri, ki si jih delimo. Z drugimi besedami, potrebujemo ukrepe, s katerimi bodo navadni državljani tako prva bojna črta kot jedro v bitki za ohranjanje biološke pestrosti.

Kje začeti? Pomembne so vse žive vrste in naravna okolja, vendar so nekatera območja pestrejša kot druga. Približno 60 odstotkov vseh kopenskih vrst je mogoče najti na 25 tako imenovanih žariščih, ki pa ne predstavljajo več kot pičlega 1,4 odstotka celotne površine Zemlje. Na seznamu so kraji, kot so Madagaskar, Zahodna Afrika in tropski Andi v Južni Ameriki. Vsa ta območja so v kritičnem stanju in obljubljajo neverjeten iztržek ohranjenih vrst. Argumenti za ekonomsko učinkovitost se dopolnjujejo s tistimi, ki govorijo za biološko pestrost, saj v vseh omenjajo, da moramo večjo pozornost posvečati naravnemu bogastvu na teh območjih.

Boj ob samem izviru težav in natančno imenovanje ogroženih območij sta le del rešitve. Naučiti se moramo tudi sodelovati na nov, enovit način. Okoljevarstvene skupine in organizacije, ki jih denarno podpirajo, so naravo razrezale kot pico; vsak je na svojem kosu počel nekaj po svoje in svojega dela ni mogel uskladiti niti s tistimi, ki so se trudili na drugem bregu reke ali na drugi strani hribovja. V indijanskih gozdovih v Srednji Ameriki ekipe, ki skrbijo za parkm nimajo stika s tistimi, ki opravljajo podobno delo na drugi strani meje, čeprav skušajo ohraniti isti ekosistem in se soočajo z istimi težavami. To je nesmiselno. Najti moramo način, da drugim posredujemo svoje vizije, da skupaj določimo prednostne naloge in uskladimo mnenje, kako naprej.

V ta namen so omenjene tri organizacije sklenile partnerstvo in skupaj ustanovile sklad Critical Ecosystem Partnership Fund, katerega proračun znaša 150 milijonov dolarjev. Ta novi vir sredstev je namenjen izključno za civilnodružbene skupine, ki se trudijo ohraniti biološko pestrost na tako imenovanih žariščih. Namen sklada je organizacijam in skupnostim pomagati priti do podatkov, kaj počnejo drugi, da bi tako lahko učinkoviteje sodelovale in imele več vpliva, ter podpirati dejavnosti, za katere sicer ni denarja.

Partnerstvo bo dovolj prožno, da bo zagotovilo, da bodo naložbe v ohranjanje biološke pestrosti imele največji možni učinek. S preprostejšimi in učinkovitejšimi postopki odločanja se bo mogoče hitro odzvati na nove nevarnosti in pripraviti nujne manjše projekte. Navodila za pridobitev sredstev bodo dostopna na internetu, prek katerega bo mogoče oddati tudi prošnje za finančno pomoč.

Če hočemo najti uresničljive alternative za revne ljudi in s tem razbremeniti čedalje bolj ogroženo naravno okolje, moramo hitro ukrepati. Novi sklad Critical Ecosystem Partnership Fund bo nudil pomoč pri iskanju rešitev, s katerimi se bo izboljšalo življenje revnih ljudi, hkrati pa se bo ohranjala biološka pestrost, od katere je odvisno dolgoročno preživetje vseh nas.

Copyright 2000, Global Viewpoint, Los Angeles Times Syndicate