Veliki manipulator

Ivan Stambolić, nekdanji predsednik predsedstva Republike Srbije, je izginil v petek, 24. avgusta 2000, med deveto in deseto uro zjutraj. Kot navadno je odšel teč na Košutnjak, gozdnato vzpetino nad Beogradom, kjer so elitna naselja bogatašev in poleg športnih terenov celo pravcato smučišče.

Ko se je Ivan Stambolić odpravil teč, so sosedje pred vrati njegove hiše opazili parkiran bel kombi, v katerem je bilo več ljudi. Nekoliko pozneje je čuvaj enega od lokalov v bližini isti kombi opazil v bližini Ivana Stambolića. Ta se je okoli desetih menda ustavil pri klopci blizu restavracije Golf klub. Ob njem se je nato ustavil beli kombi in čuvaju (najverjetneje iz Radia S) za trenutek zakril pogled na Stambolića. Ko je vozilo samo minuto kasneje odpeljalo, Stambolića ni bilo več na klopci. Čuvaju se je to zdelo tako sumljivo, da je prijavil varnostnikom restavracije. Policija je začela teren preiskovati šele naslednji dan. V soboto, 25. avgusta, je okoli sto uniformiranih policistov in inšpektorjev v civilu prečesalo območje, kjer je izginil Stambolić. V bližini so ves čas stala reševalna in gasilska vozila. Akcijo so naslednji dan ponovili s približno tristo policisti. Tudi drugič brez uspeha.

Jutro po izginotju Ivana Stambolića redki opozicijski časniki novico objavili na prvih straneh. V državnih medijih o dogodku ni bilo niti besede. Govorice so se širile kot požar, kljub temu pa mnogi sploh niso vedeli, za koga pravzaprav gre. Stambolić, duhovni oče in mentor Slobodana Miloševića, je iz politike odšel že pred trinajstimi leti, ko ga je Milošević po petindvajsetih letih skupne kariere in po tem, ko ga je Stambolić predlagal za predsednika CK ZK Srbije, odstranil z vseh funkcij v partiji in državi.

V hiši Stambolićevih že od sobote vlada izredno stanje. Stambolićeva soproga Katarina pravi: "Bog daj, da so ga odpeljali le na daljši informativni pogovor. Naj traja pet, deset, petnajst dni ..." Sin Veljko zavrača špekulacije, naj bi bil oče ugrabljen zaradi finančnih mahinacij. "Tistega dne se je oče odpravljal v Gučo, na srečanje pihalnih orkestrov. Oditi bi moral okoli pol enih, vendar se je odločil, da bo pred tem tekel. Dogovorila sva se, da mu pred odhodom operem avto. Tako sem naredil in odšel v mesto. Oče je oblekel trenirko in vzel ključe. Nič nenavadnega ni bilo v njegovem obnašanju. Pri sebi ni imel mobilnega telefona in nikoli ni nosil orožja. Celo ko je bil še v politiki, ni imel varnostnikov. Moj oče nikomur ni ničesar dolgoval. Zmeraj smo živeli skromno. Moj oče je ugrabljen," je prepričan sin Veljko.

Ivan Stambolić se je v zadnjih letih ukvarjal s trgovino, večinoma z živilskimi izdelki. V beograjski Politiki se je po nekajdnevnem molku pojavila novica, da je "izginil nekdanji visoki komunistični funkcionar". Zapisali so še, da je Stambolić poslovno sodeloval s podjetji v "Republiki srbski in Črni gori". Namig, da naj bi za ugrabitvijo stali poslovni krogi iz sosednjih, "sovražnih" republik, je bil očiten.

Da gre za dejanje z izrazito političnim predznakom, meni tudi Stambolićev odvetnik Nikola Barović. Sam ima s tajnimi službami in z ugrabitvami dovolj izkušenj. Njegov oče, odvetnik več političnih zapornikov, je umrl v nenavadni avtomobilski nesreči, Barović pa je za Mladino ob koncu osemdesetih let odkrival metode tedanje SDV pri ugrabitvah. "Molk državnih organov le še potrjuje, da gre za politično ozadje. To je uvod v skrajni teror. To je dokaz, da je režim v Srbiji pripravljen iti do konca."

Da gre za politično motivirano dejanje, je prepričan marsikdo. Vuk Drašković, vodja SPO, meni, da je bil Stambolić odstranjen, da ne bi kandidiral za predsednika Jugoslavije. Nekateri vojvodinski politiki so Stamboliću, ki je upokojen že od leta 1996, ponujali podporo ob ponovnem vstopu v politiko. Za pogoj je postavil podporo večine opozicijskih strank. Ker te niso zagotovile enotne podpore, si je premislil. Mile Isakov, predsednik Reformistov Vojvodine, je kljub temu prepričan, da "ni nobenega dvoma, da je izginotje Ivana Stambolića dejanje z izrazito političnim pomenom in ozadjem". "Ivan Stambolić je bil predsednik države in že samo zato primera ne moremo presojati zunaj političnega konteksta. Stambolić je bil v kombinacijah za kandidata za predsedniške volitve kot protikandidat Slobodanu Miloševiću. Opozarjamo, da se Ivanu Stamboliću ne sme zgoditi nič, da se mora vrniti domov živ in zdrav. Sicer bomo oblast imeli za odgovorno za vse, kar se mu bo zgodilo," opozarja Mile Isakov.

Mnenju večine srbskih komentatorjev, da gre za poskus zastraševanja ljudi pred volitvami, pritrjuje tudi Aleksandar Tijanić, v Stambolićevem izginotju pa vidi uvod v novo spiralo nasilja v Srbiji. "V prihodnjih dneh bo še več ugrabitev. Če je to pripravila oblast, je Stambolić na 'prepariranju', kjer poskušajo od njega dobiti izjavo, s katero bi pred javnostjo dokazovali poskus zarote, katere cilj naj bi bil prihod Nata v Srbijo," je prepričan Tijanić.

Da gre za politično motivirano nasilje, potrjuje več nepojasnjenih ubojev, ki se predvsem v Beogradu vrstijo od posredovanja Nata v ZRJ. Ubiti niso bili samo kriminalci, pač pa tudi mnogi, ki so kaj vedeli o Miloševiću; direktor Jata, ki je osebno nadzoroval odhod kovčkov z gotovino iz države; Arkan, ki je delal za SDV; minister za obrambo, ki je trgoval z orožjem; založnik, ki je javno napadal Miloševićevo politiko; policijski general ...

Ne glede na to, kdo je naročil uboje, je najverjetneje, da je za razcvet kriminala posredno ali neposredno odgovorna oblast. Nekdanji inšpektor Mladen Lojović, danes lastnik detektivske agencije, pa meni, da v Srbiji "obstaja nekakšen center, ki se ukvarja z organizacijo atentatov".

Na naročnika likvidacij kaže tudi to, kako je "posel" opravljen. Različne tajne službe ubijajo različno. To je že pred časom trdil razvpiti Rdeči James Bond alias Nurif Rizvanović, nekdanji agent Kosa, italijanskega Sismija in nemške službe BND, ki je za slednjo likvidiral pripadnike Rdečih brigad na Bližnjem vzhodu in je bil obtožen atentata na Olofa Palmeja. Bil je eden prvih agentov, ki so si upali spregovoriti.

"Kdo je izpeljal uboj, lahko sklepate po kontaktnih ubojih. Ti so posebnost jugoslovanske službe. Streljanje `iz stika' v 99 odstotkih pomeni, da je vpletena jugoslovanska služba za notranje zadeve. To je mnenje tujih obveščevalnih služb o nas. Vsaka služba ima svoj podpis - ameriška CIA navadno najame plačanega morilca, ki posel opravi z ostrostrelsko puško, izraelska in egiptovska tajna služba imata raje pomp in to počneta paradno, na množičnih shodih in z nekakšnim `kamikaza' pristopom, ruska pripravi vse tako, da žrtev preprosto izgine. Naša je za svojo `blagovno znamko' izbrala napade s strelnim orožjem iz bližine," je v pogovoru novembra 1990 pojasnil Nurif Rizvanović in kot državnega atentatorja omenil (takrat prvič javno!) tudi svojega "kolega" Arkana.

Miloš Vasić, nekdanji policist in eden od najboljših poznavalcev balkanskega podzemlja, v uvodu knjige Umreti v Beogradu trdi, da so uboji tesno povezani z vojnimi razmerami. "Po mnenju policistov je za vsakega od teh ubojev potrebnih pet do sedem sodelavcev, najmanj dva avtomobila, telekomunikacije, orožje za enkratno uporabo, vsaj eno stanovanje za nekaj dni in - veliko denarja ..." Takšne zločine zato izvajajo le "civilne ali vojaške varnostne službe" ali neka nova Črna roka, organizacija z močnimi zvezami v vojski in policiji.

Toda če je vse to res, izginotje Ivana Stambolića kaže, da so tisti, ki organizirajo nasilje v Srbiji, spremenili metodo. Morda se je to zgodilo zaradi zadnjega neuspelega atentata na Vuka Draškovića ali preprosto zato, ker za uboji ostane preveč umazanih sledov. Očitno pa je, da izginotje Ivana Stambolića nosi jasen podpis "ruskih" tajnih služb ali kaže na metode, ki so jih uporabljali južnoameriški režimi.

Politična alternativa

Leto po posredovanju Nata v ZRJ so, kot kaže, v nevarnosti predvsem tisti, ki so blizu oblasti, ali tisti, ki so se nenadoma spreobrnili. Ivan Stambolić je vsekakor eden tistih, ki Miloševića najbolje poznajo. Po karieri v gospodarstvu je leta 1984 postal predsednik CK ZK Srbije in predsednik srbskega predsedstva (1986-1987). Slobodan Milošević je bil njegov tesni sodelavec, in ko je Stambolić stopil na čelo države, mu je prepustil krmilo partije. Takoj zatem je bila znamenita osma seja srbskega CK, na kateri je Milošević porazil umirjenega Stambolićevega prijatelja in zagovornika dogovornega reševanja sporov Dragišo Pavlovića. Sledila je antibirokratska revolucija z vsemi posledicami. Stambolića je Milošević pustil pri miru leto dni. Septembra 1987 je bil odstavljen s položaja predsednika predsedstva, februarja 1988 je bil izključen iz predsedstva, junija istega leta pa skupaj z Bogdanom Bogdanovićem in Dragišo Pavlovićem še iz CK ZKS. To je bil politični konec reformskega krila srbske partije.

Potem je Stambolić ob pomoči Anteja Markovića postal predsednik banke JUBMES. V pogovoru za Mladino je pred štirimi leti potrdil, da ga "za sedaj Milošević pusti pri miru". Deloval je umirjeno in suvereno, in čeprav se je verjetno zavedal nevarnosti javnega izpostavljanja, ni varčeval z dobro argumentiranimi kritikami takratne Miloševićeve politike. Jasno je bilo tudi, da nima posebno dobrega mnenja o Mirjani Marković, saj sta si zaradi njegovega prezira do povzpetniškega razkošja hitro prišla navzkriž.

Toda Stambolićeva resna "napaka" so bili njegovi vse glasnejši in vedno bolj ležerni javni nastopi. Stambolić je bil leta 1995 v prvi skupini srbskih intelektualcev, ki so obiskali Sarajevo. Istega leta je izdal knjigo Pot v brezpotje o razhodu s Slobodanom Miloševićem. Dejavno se je vključil v Gibanje za demokratično Evropo, videvali pa so ga tudi na študentskih protestih. "Z Miloševićem se po osmi seji nisva več videla, razen na pogrebu moje hčerke štiri mesece kasneje. Petindvajset let je bil moj sodelavec na različnih funkcijah. Izbral sem ga in bil je dober sodelavec, z veliko odlikami. Odločen, energičen, borben ... Toda nikoli si nisem misli, da se bo odločnost spremenila v nasilništvo, borbenost v agresivnost, energičnost v zaletavost. Da je ambiciozen, je v redu, toda to postane neprijetno, če prerase v bolno oblastiželjnost," je dejal v pogovoru za Mladino.

Milošević ni človek, ki ne bi prenesel kritike, saj ga tudi srbski mediji nenehno kritizirajo. Vendar napad na televizijo Studio B, zadušitev Radia B92, uničenje časopisnega imperija Slavka Čuruvije in podobne poteze kažejo, da so tisti, ki prestopijo nevidno mejo še dovoljenega, hitro kaznovani. Očitno je, da je Ivan Stambolić s pogumno kritiko to mejo prestopil. Vendar ima "primer Stambolić" veliko večjo težo. Predvsem zato, ker je Stambolić politični predhodnik in politična alternativa v levem delu srbskega političnega prizorišča. Predhodnik bi po brodolomu sedanje vladajoče politike lahko postal tudi možni naslednik. Že Miloševićev obračun s Stambolićem leta 1987 je imel značilnosti političnega "očetomora", ker je bil Stambolić vendarle največji del Miloševićeve kariere njegov mentor, boter in prijatelj. Z vsakim dnem po Stambolićevem izginotju se vse bolj krepi prepričanje, da je Milošević trinajst let po prvem spopadu le končal začeto delo.

O Miloševiću

"To je bil človek, ki je, ko je bil direktor podjetja, dobro manipuliral z blagom, ko je bil direktor banke, pa je dobro manipuliral z denarjem, in to je kvaliteta. Nikoli si nisem mislil, da bo sposobnost manipulacije prenesel na ljudi."

O ustavnih spremembah

"Ko mi je leta 1986 po hudem političnem boju uspelo dobiti soglasje za spremembe ustave v federaciji in republikah in podporo vseh pokrajin in republik, je bil tri dni po tem sporazumu objavljen Memorandum SANU. Ko sem predstavil ekspoze in pojasni, za kaj gre, sta čez štiri dni sledila osma seja in politični obračun z menoj."

"Ko smo se leta 1986 dogovorili o zveznih ustavnih spremembah zaradi krepitve enotnosti Srbije in leta 1987 to uredili z republiško ustavo, so bili to veliki uspehi na podlagi hudih naporov. Toda menil sem, da je to edina prava pot. Ustave, ki je bila v Prištini leta 1989 sprejeta na tankovskih gosenicah in s 25 ubitimi mladimi Albanci, Albanci niso nikoli priznali. Takrat so razbili Srbijo in Kosovo."

"Niko ne sme da vas bije"

"Šoleviću je treba izreči veliko človeško priznanje, ker je iskreno povedal, kaj se je z Miloševićem dejansko zgodilo na Kosovem polju. Vse so mu inscenirali, tja so privlekli kamenje in ga na skrivaj dali Srbom, da bi ga metali v policijo in bi se ta začela odzivati. Milošević naj bi naivno padel v to. Slabo je poznal Kosovo. Leto pred tem sem bil na enakem zboru, pa mi je uspelo umiriti razmere in ustvariti možnosti za nadaljevanje pogovorov in reševanje težav."

"Ko so me povabili, naj grem znova na Kosovo, sem se želel otresti tega, da bi bil nekako odgovoren za Kosovo. Zdelo se mi je prav, da gre Milošević in to doživi in vidi. Dolgo sem ga pripravljal. Vedel sem, da je tam veliko zrežiranega, dezinformacij in napihovanj. Ločil sem, kaj je res in kaj podpihuje ogenj. Vedel sem, da so ogenj prižigali iz Beograda, saj so od tam sporočali, da se morajo Srbi dvigniti v upor. Katastrofalno! Tako kot s krajinami! Dvigniti tam Srbe k uporu, je pomenilo najbolj antisrbsko politiko. To je pomenilo izdati Srbe in Srbijo."