Bo tretja generacija pokopala velike operaterje?

Je internet res tako bajen, kot si predstavljajo veliki investitorji? Kako drugače pojasniti milijarde dolarjev, potrošene za koncesije tretje generacije mobilne telefonije (3G), ki bo operaterjem mobilne telefonije omogočila ponudbo dostopa do vseh internetnih storitev? V Nemčiji je šest koncesij investitorje stalo 46 milijard dolarjev, v Veliki Britaniji 36 milijard. Nekaj milijard so izbrani koncesionarji plačali tudi v manjših državah, kot je, denimo, Nizozemska. Celo mikro Liechtenstein je prodal koncesijo. Toda boj za prevlado na prihajajočem trgu 3G še ni končan. Dražbe za koncesije pravkar potekajo v Italiji, kjer je največ mobilnih telefonov na prebivalca, v kratkem naj bi bile dražbe ali nekakšna lepotna tekmovanja najprimernejših za operaterje še v Franciji, Avstriji, Belgiji, Danski, Švici in Švedski. Tisti, ki se potegujejo za koncesije v velikih državah, bodo najbrž pokukali tudi v manjše državice, koncesije pa jih bodo verjetno stale še enkrat toliko kot doslej. Zaradi pričakovanega manjšega zanimanja globalnih velikanov za manjša območja bodo na vrsto prišli regionalni operaterji, in ti bodo morali prav tako pošteno razvezati mošnjičke. Toda čeprav so operaterji mobilne telefonije zelo zainteresirani za potencialno deskanje po internetu, gledanje televizije in kupovanje delnic prek mobilnih telefonov, so potencialni investitorji v telekomunikacijske velikane precej manj navdušeni. Se ponavlja zgodba z dot.com podjetji? Zanje je zaradi velikih pričakovanj razsežnosti interneta vladalo veliko zanimanje, vrednost njihovih delnic je rasla v neslutene višave, toda vsak prenapihnjen balon enkrat poči. Nekaj podobnega se dogaja z delnicami evropskih telekomunikacijskih podjetji. Njihova vrednost je samo od začetka letošnjega leta padla za petino.

Od kod dvomi investitorjev? Odgovor je preprost. Milijardni zneski za koncesije so le del tega, kar bodo telekomunikacijska podjetja porabila v prihodnosti. Vzpostaviti bo treba omrežja in razviti ustrezne servisne storitve. Investicijske družbe že opozarjajo, da bo končni račun za tretjo generacijo znašal kar 270 milijard dolarjev. Omrežja 3G pa ne bodo začela delovati pred letom 2002, poleg tega je veliko odvisno od proizvajalcev opreme. Če bodo ti izdelke na trg pošiljali tako počasi, kot so WAP, bodo to precej dolgotrajne naložbe brez kakršnikoli resnih prihodkov. Čeprav telefonija velja za eno najdonosnejših dejavnosti, sta nemški in britanski telekom na lestvicah investitorjev precej padla in ne veljata več za naložbeno privlačni podjetji. Eden izmed vzrokov je vedno večja konkurenca, ki vpliva na neprestano zniževanje cen storitev. Nemčija in Velika Britanija sta podelili šest oziroma pet koncesij za tretjo generacijo, to pa v primerjavi z omrežji GSM pomeni precej večjo konkurenco. Poleg tega naraščajo dolgovi telekomov. Britanski telekom je imel leta 1998 le 1,5 milijarde dolga, njegov sedanji dolg znaša že 30 milijard. Podobno je s konkurenčnimi podjetji. Bremena dolga se lotevajo na različne načine, toda očitno je najuspešnejši način prodaja deležev ali hčerinskih podjetij. Največji mobilni operater Vodaphone je podjetje Orange, drugega angleškega operaterja, ki ga je dobil v paketu s prevzemom nemškega Mannesmanna, že prodal francoskemu telekomu. Podobno je storil z italijanskim fiksnim telefonskim operaterjem Infostrado. Britanski telekom pravkar prodaja svoj informacijski servis Yell.com, na podobne korake se pripravlja španska Telefonica. Težave telekomov se kažejo še na drugih področjih. Padla je tudi vrednost delnic največjega nemškega ponudnika interneta T-Online, ki je v pretežni lasti Deutsche Telekoma. Kljub temu te delnice še vedno sodijo med najdražje, saj jih je na trgu za zdaj le omejena količina. Toda ali bo vse to dovolj za odplačilo dolgov ? Najbrž ne. Treba bo počakati na uspehe z omrežji tretje generacije. A če ne bo pretiranega zanimanja, bo vlaganje v drage koncesije pomenilo somrak telekomunikacijskih velikanov.

Kaj pa Slovenija? Ministrstvo za promet in zveze pričakuje, da bo razpis objavljen v zadnjem četrtletju letošnjega leta. Podeljene bodo tri koncesije, to pomeni, da bo konkurenca precej ostrejša, kot je bila pri omrežju GSM, kjer je bil sprva le en operater, drugi pa se je dokaj neuspešno priključil z nekajletno zamudo. Podelitev koncesije naj bi potekala v treh korakih, najprej pa bodo ugotavljali usposobljenost ponudnikov. Če bodo več kot trije - to je skoraj mogoče pričakovati -, bo stekel ocenjevalni postopek (beauty contest) za izbiro štirih najboljših ponudnikov. Sledila bo dražba, kjer se izberejo trije najboljši ponudniki. Cene koncesij najbrž ne bodo tako vrtoglavo visoke, kot so bile, denimo, v Nemčiji ali Veliki Britaniji, kjer se je kar trlo ponudnikov, državo pa so zanimale le najvišje ponudbe. Najnižja izklicna cena v Sloveniji bo 2 milijardi SIT oziroma 20 milijonov DEM. Najresnejša konkurenta za koncesijo sta seveda Mobitel in Simobil, oba pa lahko samo upata, da se ne bodo pojavili denarno močni konkurenti iz tujine. Sicer bosta morala seči globoko v žep. Koncesija za tretjo generacijo bo precej dražja kot tista za GSM, ki je znašala 25 milijonov DEM, najnižja cena pri pravkar objavljenem razpisu za GSM 1800 pa je zgolj milijon DEM.