Satan je vse okoli nas

Ne tako dolgo tega, pred dobrim tednom ali nekaj takega, se je šel papež Janez Pavel II spet izganjalca Hudiča. Eksorcista, kot bi rekli tisti, ki še vedno ne morejo pozabiti one famozne grozljivke, ki je v sedemdesetih rušila rekorde in ob kateri so se onesveščale in bruhale generacije, vključno z Vatikanom, se razume. Papež je skušal tokrat Hudiča izgnati iz neke najstnice, ki jo je na lepem obsedla najbolj črna med zvermi, toda eksorcizem je izvedel kar improvizirano, brez kake posebne priprave, na licu mesta, impromptu. Kar seveda niti zdaleč ne govori o njegovem podcenjevanju Satana in najstnice, ampak o tem, da je moral reagirati zelo hitro, ekspresno in urgentno, tako rekoč na vrat na nos, no - partizansko. Če bolje pomislite, mu kaj drugega res ni preostalo - najstnica je prišla na obisk... ja, k njemu... na Sveti sedež... in potem se ji je na lepem utrgalo. Ni bilo prvič, da se je kaki vernici v Vatikanu - med papeževo avdienco na nabito polnem trgu Sv. Petra - utrgalo, toda tej pozni najstnici se je utrgalo spektakularno.

Papežu je bilo takoj jasno, v čem je štos. Takoj je namreč vedel, da bejba ni pod vplivom kakih čudnih psihedeličnih substanc. Da je ni vrglo božje. Da ne gre le za izbruh shizofrenije. Da noči ni prenorela na kakem rejvu. In hej, dobri stari mož iz Vatikana je očitno tudi takoj izključil možnost, da jo je v trans butnil on sam - da ji je potemtakem tal zmanjkalo prav zaradi napeto pričakovanega srečanja z njenim herojem, njegovo Visokostjo, njim samim, papežem Janezom Pavlom II. Sveti oče je pač prevelik insider, da bi nasedal Satanu, ki je vsepovsoden in nenaden. Hočem reči, papež si priprav na izganjanje Hudiča ne more privoščiti, prej narobe - sam mora biti že izdelan in zapakiran izganjalec Hudiča. Vedno. V vsakem trenutku. Kadarkoli. Kjerkoli. Na turneji. Doma. Z eno besedo, ko je začela najstnica na lepem kazati nadčloveško moč, divje odrivati vatikanske gardiste, besno vreščati, z globokim glasom psovati in govoriti v neznanih jezikih in ko na križ, ki ji ga je pod nos molel škof Gianni Danzi, generalni tajnik Vatikana, ni reagirala, je bilo Svetemu očetu jasno, da je pred njim nova Linda Blair, novi najstniški demon 21. stoletja - in da mu ne preostane drugega, kot da odigra vlogo očeta Merrina in očeta Karrasa. S papamobilom je tako zdrvel do agonične bejbe in ji izgnal Hudiča. Ni ga pobruhala. Niti ni pograbila njegovega križa in začela z njim masturbirati.

Vsaj mislil je tako. Kajti zgodilo se je nekaj zelo čudnega, celo presenetljivega: kljub temu da je, kot pravijo, "pokazal mišice" in kljub temu da mu je pri sveti intervenciji asistiral sam Gabriele Amorth, karizmatični vatikanski izganjalec, eksorcizem ni vžgal. Satan se ni dal. Bejba, 19-letnica iz Monze, obsedena menda že od svojega dvanajstega leta, ni klonila. Ostala je obsedena...iz njenih ust se je še naprej vilo tisto dobro znano, porogljivo, prezirljivo, sarkastično "režanje", po katerem slovi beštija. Niti papež je ni mogel izgnati, kaj šele Amorth, ki je to - na prošnjo njenih staršev - počel en dan prej. Ni šlo. Okej, boste rekli, včasih je pač Satan močnejši... včasih Satan zlepa ne popusti... včasih nič ne pomaga... včasih Satan zmaga. Ga bomo izgnali pa jutri. Ali pojutrišnjem. Slej ko prej se bo zlomil. Hej, cerkev lahko tudi malo počaka, ne. Napaka: cerkev tokrat ne more počakati! Za nič na svetu! Resnici na ljubo, cerkev je tokrat v hudih škripcih, na robu najbolj črnega brezna: Satan je prišel v Vatikan in tam ostal! Satan se je vtihotapil v Vatikan! Satan po zaslugi čudovito čiste in vražje neizgnane najstnice stanuje v Vatikanu!

Lucifer vstaja!

Vem, kaj vas bega - kako hudiča je papež, zdaj že ves star, utrujen, obnemogel, krhek, skrušen in bolan, sploh mislil, da bo lahko izvedel to zahtevno operacijo, svoj tretji papeški eksorcizem? Ne rečem, da to tudi zame ni uganka. A po drugi strani, mar nas cerkev prav v primeru papeža Janeza Pavla II že lep čas ne prepričuje, da je moč duha obratnosorazmerna z močjo telesa? Skratka, manj ko imamo telesa, več imamo duha in bolj čist, jasen in prediren je naš um. Ja, bolj ko nam odpoveduje telo, bolj nam funkcionirajo možgani. Navsezadnje, če to lahko velja za na invalidski voziček priklenjenega britanskega znanstvenika Stephena W. Hawkinga, avtorja Kratke zgodovine časa (od big banga do črnih lukenj), zakaj to ne bi veljalo tudi za papeža? Če ljudje že pri Hawkingu verjamejo, da je njegova genialnost sad skrivnostne, napol mistične paraliziranosti telesa, potem ni razloga, da bi to oporekali papežu, ki ni nič manjši in nič manj unikaten svečenik prvega poka, vesolja, časa, nevtronskih zvezd in črnih lukenj. In vendar, papežu je spodletel prav največji test duha - eksorcizem. Če ste kdaj videli grozljivko Izganjalec hudiča, sicer na daleč parafrazo neke resnične zgodbe iz Marylanda (1949), potem se gotovo še spomnite, da se je z 12-letno obsedenko na obupano prošnjo njene ateistične matere, za nameček še igralke, najprej mučil mladi jezuitski duhovnik, oče Karras, ki pa ni prišel daleč, tako da je na pomoč poklical starejšega, bolj izkušenega, prav tako jezuitskega duhovnika, očeta Merrina, moža močne in neomajne vere. Karras je pač vedel, da je njegova vera preveč omajana in prešibka - jasno, prešibka tudi za eksorcizem. Ha.

Kar nas pripelje do neizogibnega vprašanja: je mar papež Janez Pavel II izgubil vero? Je za neuspešni eksorcizem kriva njegova izguba vere? Je njegova vera preveč omajana, preveč načeta in prešibka, da bi se lahko še bodel s staro zlobno kačo, padlim angelom, ki ga Stari in Novi Testament izmenično imenujeta bodisi Satan, Beelzebub, Zlodej ali Lucifer? Mu je mar vera odpovedala in to prav zdaj, ko Lucifer spet mogočno vstaja... ko ljudje vse bolj ignorirajo Biblijo... ko so zaradi vsemogočih verskih sekt, šloganj, tarota, črne magije, čarovništva in New Age parareligij - verskega relativizma - vse bolj zblojeni in neodrešeni... ko jih vse bolj grabita duhovna slepota in napuh... ko mislijo, da vse zmorejo sami... ko se jim zdi, da Boga ne potrebujejo več... ko celo gradijo svet brez Boga... in ko je potreba po eksorcizmu večja kot kdajkoli? Točno, vatikanski izganjalci Hudiča niso imeli že dolgo toliko dela kot prav danes. Da se naj bi tudi število eksorcizmov v zadnjem času drastično povečalo, zato ne preseneča. Kakor tudi ne preseneča, da Vatikan z izganjanjem Hudiča ne obremenjuje javnosti. Prej narobe, publiciteti se izogiba. Kot se ji je vedno. Satana ni dobro preveč spuščati v medije. Kaj šele v javnost. Kar seveda pomeni, da eksorcizem še naprej ostaja "notranja zadeva" Vatikana, napol državna skrivnost. Hej, tudi identiteta izganjalca Hudiča praviloma ni znana, pa čeprav ga ima vsaka škofija - po direktivi.

Satan kot luknja v siru

Vatikan pač publiciteto raje prepušča drugim rečem, recimo papeževim globalnim turnejam in molitvam, bizarnim beatifikacijam in Fatimi, zato ni čudno, da je neposvečeni svet zadnje čase skoraj povsem spregledal nekaj potez, s katerimi je Vatikan dramatično posegel v izganjanje Hudiča - no, in v Hudiča samega. Pa ne le v njegov imidž. Tudi v njegovo srce. Huh. Satanu je res odklenkalo. Za začetek, cerkev ga je reinterpretirala, reformirala, praktično ukinila: Satan namreč zdaj po novem ni več zver z repom in vilami. Kar pomeni, da Satan ni več neke sorte oseba, napol živo, napol paranormalno bitje, demonična pošast, ampak nekaj čisto drugega, bolj sofisticiranega - "kvaren vpliv", ki se v obliki "prevar, hinavščine, laži in zmedenosti" prenaša med ljudmi. Ne gre več za bitje, za osebo, za personificirano zlo, ampak za zapeljivo, predirno, varljivo silo. Cerkev je torej preklicala Satana, ki je tako postal le še satan, pač to, kar je bil že ves čas - sinonim za zlo, abstraktna odsotnost dobrega, luknja v siru. Kar je bila mimogrede tudi lepa priložnost, da se rimsko-katoliška cerkev končno znebi nekaterih "kvarnih" hebrejskih vplivov, predvsem hebrejskega koncepta Satana. Nikar namreč ne pozabite, da Satan v hebrejščini pomeni "sovražnik" in da kot tak ni nič abstraktnega. Ne, ni le eden izmed mnogih sinonimov za zlo, ampak nekaj zelo personificiranega - personifikacija Zla.

No, in v približno istem času je cerkvene kroge, predvsem kakopak uradne izganjalce Hudiča, obšla nova verzija vatikanskega eksorcističnega priročnika, ki je bolj primerna času, novemu mileniju. Kar pomeni, da je reformacijo Satana vzela v zakup. Hočem reči, duhovnik zdaj med enaindvajsetimi eksorcističnimi rituali eks Satana ne imenuje več "Princ teme", "satanska sila", "prekleti Zmaj", "podli duh" ali pa "sovražnik vere", ampak preprosto, mehko in elegantno - vzrok zla". Čutite razliko, ne. No, razliko po novem čutijo tudi tisti, ki jih doletijo vsi ti rituali, kljub znatni reviziji stari že skoraj 400 let, saj jih je že leta 1614 ustoličil papež Pavel V. Inštrukcije so zdaj jasne: duhovnik mora med ritualom konec svoje štole - okej, svoje naramnice - namestiti na vrat izganjanega... z desnico mora držati glavo izganjanega, da bi preprečil potencialne diabolične motnje... izganjanega pa mora medtem špricati s sveto vodo, mu kazati križ, klicati Svetega duha in ponavljati "Izganjam te".

Kar nas pripelje do ključnega vprašanja: kdo se po novem kvalificira za izganjanje Hudiča? E, tudi tu je šla cerkev s časom. Kaj to pomeni? Da je eksorcizem prepustila medicini, psihiatriji & psihoanalizi? Ne, sploh ne, le malce manj je voljna hoditi po žerjavici, zato v obdelavo ne jemlje več kar vseh povprek, recimo epileptikov, shizofrenikov, nevrotikov, psihotikov in podobnih pacientov, ampak le tiste, ki po možnosti niso nič od tega, govorijo pa v "neznanih jezikih" in kažejo "živahno averzijo do Boga, naše Gospe, križa in svetih podob". Hoče reči cerkev: izganjalec Hudiča mora ločiti med diabolično obsedenostjo in mentalno boleznijo. In dalje, psiholoških motenj ne smemo več pripisovati Satanu. Duhovne pač. Duhovne? Vsekakor, cerkev je pri risanju te ločnice precej bolj sofisticirana in zvita, kot se zdi na prvi pogled. Ločnico med diabolično obsedenostjo in mentalno boleznijo potrebuje le zato, da bi lahko v podtonu potegnila ločnico med duhovno in psihološko motnjo. Jasno, ljudi s psihološkimi in psihosomatskimi motnjami zato mirno prepusti znanosti, medicini, psihiatriji, medtem ko ljudi z duhovnimi motnjami obdrži zase. Duh je domena cerkve - moteni duh je domena eksorcizma. Cerkev pač ne potrebuje bolnih, shizofreničnih, psihotičnih, pomračenih umov, ki verujejo, ampak zdrave vernike, zdrave duhove. Kar pomeni, da je eksorcizem bolj nevaren kot prej, saj je postal neke sorte skrajno sredstvo - če se duh ne ukloni, ga čaka izganjalec. Med eksorcizmom, okultno verzijo pranja možganov, in političnim sodiščem je zelo tenka linija.

Lepo prosim, zakaj bi še izganjal Hudiča shizofreniku? Okej, lahko mu ga izženeš tako kot nekoč, toda to danes ne bi ravno poželo aplavzov. Prej narobe. Cerkev se je morala shizofrenikom in podobnim mentalnim pacientom odreči - zaradi imidža. Če hoče eksorcizem obdržati. In očitno ga hoče. Zato razumljivo ni hotela, da bi eksorcizem dišal po mračnih metodah iz časov inkvizicije. V novi milenij je bilo mogoče le z novim eksorcizmom. Ni ga čez eksorcizem, s katerim izgubiš paciente in dobiš oblast nad duhom. Vau!

Satan kot show

A po drugi strani, da se z vatikanskim konceptom eksorcizma v zadnjem letu ali dveh dogaja nekaj dramatičnega, napetega in prelomnega, bi lahko sklepali tudi po tem, da se je na sceno spet vrnil tudi rimsko-katoliški enfant terrible, Emmanuel Milingo, karizmatični zambijski monsignor, eks nadškof, bolj znan po svojem vzdevku Eksorcist. Spet je razrajcal množice, spet jih je pognal na rob histerije in čez, spet je demonstriral svojo "čudežno zdravilno moč", ki menda ruši raka in aids. Nerodno je, da to ni ravno v idealnem skladu z novo vatikansko doktrino... ee, z novim konceptom eksorcizma, ki mentalne paciente prepušča medicini, da bi zase zadržal domeno duha. Kultnega monsignorja je bilo na lepem spet povsod vse polno, tudi v Rimu, v papeški škofiji. In spet se je pojavilo vprašanje: kaj bomo z Millingom? Naj ga pustimo ali naj ga onemogočimo? Točno, veliki Eksorcist je v cerkvi povzročil napetosti in kakopak teološko polarizacijo, toda ta polarizacija je potekala na isti ločnici kot polarizacija, ki jo je povzročil nov milenijski koncept eksorcizma. No, to polariziranost rimsko-katoliške cerkve v zadevi eksorcizem je lepo ponazorila tudi reakcija na film Izganjalec hudiča: nekatere frakcije katoliške cerkve so ga napadle, nekatere pa odobravale. Še bolj ironično, liberalni filmski kritiki, recimo Andrew Sarris (Village Voice), so ga razsuli, katoliški filmski kritiki, recimo oče Kenneth Jadoff (Catholic News), pa so ga pohvalili kot "globoko poduhovljenega", heh, če ne štejemo vseh tistih ateistov in agnostikov, ki jih je eksorcistični šoker spreobrnil v katoliško vero.

A da smo si takoj na jasnem: Millinga je Vatikan že pred leti nagnal in degradiral. Zakaj? Njegovi eksorcizmi, s katerimi je povzročal množično histerijo, naj bi bili po mnenju Svetega sedeža bolj podobni afriškemu čarovništvu, črni magiji in srednjeveški folklori kot pa katoliškim ritualom. Obsedenci med njegovimi javnimi, množičnimi eksorcizmi padajo po tleh in se agonično zvijajo, medtem ko sam poje, pleše in kriči. Obsedenci ali pacienti? Vatikan si tu ni čisto enoten. Nekateri mu držijo štango, celo papež, ki mu je pred leti dal odvezo, češ, da so monsignor "šiba za Hudiča" - nekateri pa psihiatričnega pregleda niso predlagali le njegovim pacientom, ampak tudi njemu. Inkvizicija, je dahnil Eksorcist, ki vztraja: "Med nami obstajajo Demoni!" In še naprej mirno uživa v svojem kultu in objavljanju knjig a la Iz oči v oči s Hudičem. Hej, izdal je celo CD - z repom... ee, rapom. Svojim.

Šur, monsignor Millingo je showman, ki še najbolj spominja na manične protestantske pridigarje. Eksorcizem je odpeljal na ulico, na odprto sceno, pred oči javnosti. Bolj kot psihiatre bi potreboval televizijo. Morda je problematičen, toda nič manj kot Vatikan, ki se še vedno noče odreči svojemu okultnemu ministrstvu strahu - eksorcizmu. Ni skrivnost, da se zna eksorcistično reševanje emocionalnih problemov, depresij, stresov in podobnih nestabilnosti končati z živčnim zlomom, občutkom krivde, hudo paranojo, histerijo in samomorilskimi scenariji, ki potem res zahtevajo psihiatra. Zakaj bi bejbi, ki jo je oče spolno zlorabil, rekli, da jo obsedel Hudič? Zakaj bi jo demonizirali? Zakaj bi jo še dodatno poniževali? Sploh pa, ženska, ki v cerkvi na glas zakašlja, še ni obsedena, ne.