Karta ni okrogla

Velika ovalna miza na dvigajočem se odru. Moder dim, pompozna glasba. Zelena podloga na mizi skrivnostno namiguje, da bo tekma ostra. Deset igralcev, med njimi dve ženski. Na mizi namesto kozarcev viskija plastenke vode in drugih mehkih osvežilcev. Diler položi karte. Boj se začne ...finale turnirja pokra v goriški Perli.

Morda je neumestno, toda katera je najbolj razširjena igra s kartami? Odgovor bi lahko bil sicer dolg in analitičen, če bi hoteli upoštevati vse vidike globalizacije, različnosti kultur, ekonomske razvitosti itd., itd. Toda kratek odgovor, tak, ki ga izstrelimo brez razmišljanja, bi bil: POKER. In oh in sploh spet ta amerikanizacija, bi se pritoževali borci iz Sydneyja, Seattla in Prage. Tako pač je: če se ne bi tam nekje v začetku prejšnjega stoletja neki modeli iz ameriškega gangsterskega podzemlja spomnili, da bi ustvarili bleščečo hazardersko meko, in če ne bi taisti mandeljci svojih prstov in denarja vtikali tudi v holivudarsko produkcijo blišča, potem v vsakem vesternu ne bi bilo vsaj enega prizora, ko se v umazanem saloonu srečata dober in hudoben junak, ki se spopadeta v kartaškem dvoboju, v katerem vsi ostali za mizo le statirajo, namesto finalne zmagovalne kombinacije pa padejo streli... potem morda tudi mi ne bi vedeli, kaj pomeni full house. Ok, saj ne rečemo, da natančno vemo, vemo vsaj to, da gre za neko kombinacijo v pokru. Za neko spodobno veliko in močno kombinacijo.

In to vemo celo mi, ki živimo in rastemo v docela nepokeraškem okolju. V podalpski deželici, kjer kraljuje tarok. Še celo v nekih neformalnih internetnih imenikih, ki po državah opisujejo najpopularnejše igre s kartami, je pod Slovenija zapisan tarok, ki "se igra s francoskimi kartami na podoben način kot v Avstriji". No ja, poleg taroka kot popularno igro s kartami omenjajo še preferans. Smo že sporočili na dotični e-naslov, da preferans pri nas niti ni tako popularna igra, da se ga širše slovenstvo spomni le po Balaševićevi pesmici Boža, zvani pub. Zanimivo - tudi na poker nas vežejo pesmice. Pesniška zbirka Poker Tomaža Šalamuna je za slovensko literaturo prelomna. In Šalamun je bil pozneje, veliko pozneje, kulturni ambasador v Ameriki. Ha, spet poker in Amerika. Usodna povezava. Imamo še eno tako: Vinci-Pickpocket-Poker.

Tako bomo rekli: poker je ameriška ikona, tik za neko osvežilno pijačo, nekim sendvičem in neko blondinko. Pa ne v vulgarni slačipoker varianti, ki je najpopularnejša zabava najstniških žurov. Čisto zares so varianto pokra v 19. stoletju igrali v New Orleansu: pet kart, stave, najvišja kombinacija zmaga. Res pa je, da so to igro igrali francoski priseljenci, to pa je tudi edini ne-ameriški vpliv na poker. Dejstvo je, da je poker tako ameriški kot Elvis.

Leteči Finci

Poker ima v sebi nekaj malega hazarda in znanja. Najprej opravimo s hazardom: tako na prvo žogo bi lahko bil motivacijski faktor hazardiranja služenje denarja. Dostojevskega, Freuda in kompanijo lahko pustimo ob strani, da ne bi v hazard po nepotrebnem vpletali otrok. Čeprav - morda bi bilo vredno omeniti teorijo o halucinatornem vedenju, ki naj bi nastajalo ob hazardiranju. To pomeni, da igralci iger na srečo nenehno iščejo delčke informacij, ki jih poveličujejo, in zazdi se jim, da vedo vse ter obvladujejo situacijo in da je razplet samo en - zmaga. Študije so dognale, da pravi hazarder v stanju napetosti in suspenza ravno zaradi tega svoje občutke skriva za masko hladnega stoicizma in racionalizma. Ja, to je vsem znana "pokerska faca". Toda kako že gre ljudski rek: Karta je Marta, Marta pa je k...

So slabi in dobri igralci pokra. Dober igralec nikoli ne ogrozi svoje prednosti. Je individualist, egoist, ki nikoli ne igra za druge, vedno le zase. In v bistvu ni hazarder: skrbi ga analiza, objektivnost, disciplina. Edina strategija dobrega igralca je, da v nasprotniku vzbudi impulzivne reakcije, ki povzročijo napake. Iracionalno vs. racio, ne? Prepoznati jih po tem, da hitro pogleda dobljene karte, potem pa opazuje. Tole se sliši kot slab horoskop v Slovenskih novicah. Pokerski vodiči in knjige napotkov še trdijo, da se dobri igralci pokra redko srečajo, da sta res zelo redko pri istem omizju dva dobra igralca pokra. Razen če ne gre za turnir.

Arena, nova dvorana goriške Perle. Peto evropsko prvenstvo v pokru. In to za krupjeje. Za tiste, ki so v igralnicah profesionalci po službeni dolžnosti. Za tiste, ki igrajo noč za nočjo - ok, pač takrat, ko so v izmeni - in so za to vedno plačani. Pokerski turnir krupjejev je torej nekaj takega kot januarsko praznovanje silvestrovega za natakarje. Zbor profijev. V Areni se je na tridnevnem tekmovanju in druženju zbralo 320 krupjejev, od tega 100 Hitovih, štirje iz igralnice Bled, eden iz Lipice, ostali pa so prišli iz Nemčije, Avstrije, Danske, Anglije, Finske, Francije, Nizozemske, Poljske, Hrvaške in Italije. Pri nas krupjeji ne smejo igrati v igralnici. V Ameriki lahko takoj po končanem šihtu sedejo na drugo stran mize in stavijo. Če se jim sploh še ljubi gledati v karte.

Poker ima še eno značilnost, ki ga morda približa taroku: vsak Slovenec ve, da ima tarok toliko pravil, kot je igralcev, in da je zaradi ljubega miru in dobrih človeških odnosov najbolje, da se soigralci pred začetkom dogovorijo o tem, kdaj škisa pobere špica. Pri pokru so variacije poimenovane, najbolj znamenita je karibski poker. V Areni so igrali varianto Texas Hold ''Em Limit. Za to varianto pokra je značilno, da je nekaj kart odprtih položenih na mizo in si jih delijo vsi igralci. Najprej razdelijo dve zaprti karti, stavijo, potem odprejo tri karte, stavijo, odprejo še eno, stavijo, odprejo še eno in spet stavijo ter se odprejo. Ah, še to - najpogostejši izrazi so fold, call in raise. Vsaj če je pogovorni jezik angleščina, tako kot je bila na turnirju v Perli.

Finalisti goriškega turnirja so bili Avstrijci, dva Slovenca in dva Finca. Vsak je prišel v finale z žetoni, ki si jih je priigral v preteklih dneh. Skupaj je bilo na finalni mizi za 10 milijonov tolarjev žetonov. Med igralci sta bili dve ženski: Ursula iz Avstrije je prisotnim mačotom zaprla usta, vsa visoka in črna v oprijeti obleki, mačka. Pravzaprav je bila bolj kot tista dama, ki v Monte Carlu stoji za pravim hazarderjem. Prelepa. Gospod Fredi je bil najstarejši - filmska faca, tisti stari revolveraš. Za mafijski film je že preveč karakterna faca.

Igra je potekala sama od sebe. Poznavalci so sledili igri, ki so jo prenašali na video zaslonu. Najglasnejši so bili Finci. Navijači. Med njimi tudi žena Jyrkija Sinisala, tihega očalarja, za katerega se je pozneje izkazalo, da bo gladko zmagal. Tih in nevaren. Njegovi gibi med igro so bili premišljeni, mirni, le enkrat ali dvakrat je med stavami vstal. In od časa do časa je k njemu priletela žena, ga objela in poljubila, preostali čas pa jela vsem okoli sebe razlagati, da je njen mož res dober pokeraš: "That''s my hustler." Oba sta zaposlena v igralnici. Preostali Finci so navijali. Häkkinen in Salo sta bili pogosti gesli. Avstrijci na drugi strani dvorane so jim vračali z Wurzom.

Igra na mizi je tekla sama od sebe. Igralci so odpadali, dokler niso ostali le še trije: Finec in dva Avstrijca. Willi je ves čas igral na meji. Njegove stave so bile tvegane. Toda čustev ni pretirano razkazoval. Ne glede na to, da so profesionalci na kvadrat, so čustva neizbežna. Pokerske face jim niso pomagale. Med povprečnimi igralci je razpon čustev neverjeten - od jeze do mazohizma, od pohlepa do vznemirjenosti. Menda so nekatere reakcije celo predvidljive: smešno obnašanje, hihitanje ali ciničen nasmešek naj bi bili reakcija na pomanjkanje samozavesti ali strah. Poker je znanost, ne? Tako kot je znanost zaznati prefinjene čustvene reakcije: prižiganje cigarete, odvrženi žetoni, ležerna drža, nasmešek soigralcu. Čeprav so bili žetoni na mizi le navidezen denar, je bil boj oster. Jyrkij je pavziral. Ni imel kart. Ko pa sta v igri ostala le še on in Klaus, sta si najprej privoščila čik pavzo, potem sta odigrala še nekaj rund. Najbolj zavzeti igralci so pristopili k vrvi, ki je mizo ločevala od dvorane. Boksarski dvoboj. Napetost je rasla in v dvorani je bilo vse bolj tiho. Tako vam povem - ker sem pač kombinatorno nenadarjena, so mi pokerske kombinacije razložili že stoinenkrat, pa si jih še vedno nisem zapomnila tako podrobno, da bi lahko pokomentirala zadnjo rundo. Stave so bile neomejene, do zadnje obrnjene karte se ni vedelo, ali bo Klaus vse pobral ali bo Finec največji majstor. Njegova žena je divje skakala za njim. In je zmagal. Pobral je 50.000 evrov nagrade igralnice in 3,160.000 lir, kolikor je prislužil s stavami. Ni prav veliko, glede na to, da so nagrade na proameriških turnirjev igralcev, ki seveda niso krupjeji, po nekaj sto tisoč dolarjev, padajo pa celo milijoni. Ampak to so eni čisto drugi profesionalci.

povezava