Miloševićev poraz

Ko to pišem (v petek, 29. septembra, ob 20.00), imamo v središču Beograda spet miting; vse ulice so nabito polne, nepregledno množico državljanov združuje ena sama zahteva - da Slobodan Milošević prizna volilni poraz in zapusti položaj predsednika Zvezne republike Jugoslavije. Na poziv Demokratične opozicije Srbije se je v Srbiji danes začela splošna stavka; pozivu k državljanski nepokorščini se je odzvalo več sto tisoč državljanov, zapustili so delovna mesta in odšli na ulice; zasebni prevozniki so s svojimi vozili zaprli ibrsko magistralo; večina šol v Srbiji ne dela; zaprti so vsi kinematografi in vsa gledališča ... Pritisk na režim, naj prizna, kar je očitno - da je Slobodan Milošević popolnoma poražen in da mora oditi -, dobiva obliko aklamacije. Prvič v zadnjih trinajstih letih se oblast Slobodana Miloševića, ki jo je z železno roko ohranjal ob pomoči policije, vojske in državnih organov, v katerih se ni vedelo, kje se začne zasebni in kje konča partijski interes, oblast, ki je Srbijo popeljala v nekaj vojn in v samoizolacijo, oblast, ki se je pervertirala v družinsko vladavino vodje države in njegove soproge - ta oblast se nevarno maje in tako rekoč gotovo je, da se bo do temeljev sesula. Vprašanje je samo, koliko dni še potrebuje Milošević, da dojame, da je poražen.

Milošević je, pod popolnoma napačnim vtisom, da ima vse niti v svojih rokah in da je še vedno najbolj priljubljen človek v Srbiji, zelo neprevidno razpisal volitve za 24. september, zavedle so ga partijske analize, da se srbska opozicija nikoli več ne more zbrati okoli ene same osebnosti, prepričan je bil, da je obnovitvena propaganda naredila vtis na vsakega državljana, in posebej opogumljen s spremembami ustave ter sladkimi obeti, da bo na oblasti še osem let. Protizahodna, predvsem protiameriška kampanja, ki v državnih občilih poteka že več mesecev, se je z neverjetno histerijo spremenila v lov na vohune, izdajalce, plačance, genetski odpadek in druge izrodke srbskega rodu. Policijsko nasilje nad Odporom in opozicijo je imelo na Miloševićevo začudenje popolnoma nasproten učinek od pričakovanega; namesto da bi državljane ustrahovalo, je spodbudilo zgolj kljubovanje in številni obnoreli socialisti so končno spregledali. Hkrati sta Milošević in njegova soproga, spiritus movens njegove zločinske kariere, v prve vrste potisnila najbolj bolne kadre iz Jugoslovanske levice, kakršni so, recimo, Goran Matić (zvezni minister za informiranje), Ivan Marković (zvezni minister za telekomunikacije) in Ljubiša Ristić (predsednik JUL), s čimer sta razvila še eno psihotično ambicijo - iz Srbije sta hotela napraviti trdnjavo, ki bo zavladala svetu, uničiti novo svetovno ureditev in vzpostaviti nova planetarna razmerja, v katerih bi, recimo, Jugoslavija, Irak in Mozambik imeli odločilo vlogo. Norosti, ki so jo širila državna občila, ni bilo mogoče ustaviti; celo nekdanji Miloševićevi oboževalci so dojeli, da nekaj ni v redu, da nekaj smrdi in da to ni normalno.

Vloga dr. Mire Marković, ki se je osebno zelo angažirala v predvolilni kampanji, je ključna za razumevanje Miloševićevega zloma. Njena stranka, Jugoslovanska levica, je po zaslugi Mirinega vpliva na soproga v zadnjih letih prodrla v vse pore družbenega življenja, ne glede na to, da je brez vsakršne podpore volilcev (na lokalnih volitvah leta 1996 je Jugoslovanska levica zmagala le v nekaj revnih občinah na jugu Srbije). Funkcionarji Jugoslovanske levice so z bahaštvom, oblastnim vedenjem in razbrzdanimi izjavami ustvarili zmedo v stranki, ki jo vodi Slobodan Milošević; številni socialisti so leta in leta trdili, da jih bodo uničili nebodijihtreba v lastnih vrstah, in to se je izkazalo za resnično v trenutku, ko je Jugoslovanska levica de facto prevzela vso oblast, ker je tako hotela predsednikova žena.

Tu pa je še ena pomembna podrobnost: po volitvah 24. septembra se je dr. Mira Marković videla v vlogi predsednice državljanskega/državnega sveta v zvezni skupščini. Po ustavi ZRJ v odsotnosti ali med boleznijo predsednika ZRJ državo vodi prav predsednik državnega sveta, torej Mira. Iz želje, da bi se družinska ubranost preslikala na državno strukturo, v kateri bi mož in žena vladala Srbiji, iz pohotne potrebe, da se oblast ohrani za vsako ceno, in če je le mogoče, še razširi, so se porodile težnje, o katerih psihoanalitiki pišejo eseje.

Bolni bitji, katerih kičasta ljubezen je opustošila državo, povzročila smrt več sto tisoč ljudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije in iz katere se je porodilo toliko zločinov ... ta dva pacienta, ki sta bila videti in ki sta se vedla iracionalno, nista mogla obrzdati svojih apetitov, pogoltnila ju je želja po popolni oblasti.

Videti bi morali, kakšna sta bila 24. septembra na volišču Slobodan Milošević in njegova žena; on, ki iskreno sovraži volitve, ker so po njegovem nesmiselne - kakšna bedarija je vendar to, da kdor koli glasuje zanj, ko vendar le on ve, kaj je najboljše za njegovo ljudstvo -, je bil tiste nedelje besen, jezen in izrazito mračen, na njegovem obrazu je bilo opaziti krčevitost, ki ga je spremenila v masko Zla. Ob njem je bila Mira s svojo pošastno postavo v nekakšnem kvazililastem kostimu videti zmedena in depresivna, kot da je v trenutku dojela, da lahko doživi poraz. Ta prizor - Slobodan in Mira na volišču - bo poslednja zgodovinska podoba sklepnega dejanja tiranije; nikoli več, ne glede na to, kaj se bo v Srbiji zgodilo v naslednjih dneh in tednih, Mira in Sloba ne bosta imela priložnosti za spokojnost.

Volilni izidi so šokirali oblast, pa tudi opozicijo; takšnega uspeha Demokratične opozicije Srbije (DOS) ni mogel predvideti nihče. Na lokalni ravni je bil izid neverjeten, zavzeta so bila tako rekoč vsa mesta v Srbiji, celo tista, v katerih je SPS vladala po deset let. Izidi zveznih volitev, ki so znani DOS, kažejo veliko prednost opozicije. Poleg tega je bilo jasno, da bo predsedniški kandidat dr. Vojislav Koštunica že v prvem krogu zmagal z več kot 50 odstotki glasov. Potem je na prizorišče stopila zvezna volilna komisija. V vrsti zmedenih predhodnih sporočil je bila njena taktika takšna - če že ni mogoče Miloševiću priskrbeti zmage v prvem krogu, je treba storiti vse, da se Koštunici nekako odvzamejo glasovi in se razpiše drugi krog volitev. Tako je tudi bilo. Po ugotovitvah zvezne volilne komisije je Koštunica dobil 48,96 odstotka glasov, Milošević pa 38,62 odstotka. Toda DOS ima vse zapisnike, ki dokazujejo, da je Koštunica dobil več kot 52 odstotkov glasov, in ni dvoma, da je Milošević do tal pogorel.

Odločitev zvezne volilne komisije, da razpiše drugi krog volitev, je spodbudila pričakovan odziv; DOS ne bo privolila v to, da se 8. oktobra ponovno glasuje, državljani na ulicah zahtevajo, da se spoštuje njihova volja, režim - v šoku, od katerega si še ni opomogel - se je odločil za iluzorno kampanjo, katere namen je pokazati, da so Američani (beri CIA) lažirali volitve v Srbiji, podkupili državljane in povzročili krizo, nad katero se naslajajo srbski sovražniki. Miloševića brani Vladimir Žirinovski; v včerajšnjem uradnem TV Dnevniku iz Moskve je sporočil, da ga mora Rusija za vsako ceno podpreti. Pred kamere državne televizije so prišli vzhodnonemški komunisti, opazovalci na teh volitvah, ki trdijo, da so bile tako poštene, da Srbom natančnost pri štetju lahko zavidajo celo sami Nemci. Vsi znani prijatelji režima v brezmejnem obupu izgovarjajo nepovezane stavke o tem, kako je nova svetovna ureditev preplašila državljane, da so v "psihični evforiji" (tako je dr. Vojislav Šešelj pojasnil katastrofalni poraz svoje stranke in stranke tovariša Miloševića) morali glasovati za izdajalce, da sta CIA in IMF izkoristila priložnost, da vneseta razdor v Srbijo in z lažnimi obljubami zavedeta volilce ...

Toda nikoli doslej takšne zgodbe niso bile bolj puhle. Režim ne zna misliti drugače, režim vidi samo zarote, sovražnike, globalizacijo, novo svetovno ureditev, režim noče videti demonstracij, protestov in splošne stavke, ki se, tako poročajo, kot požar širi po Srbiji.

Vprašanje, kaj bo Milošević zdaj ukrenil, določa srbsko prihodnost v vsaki naslednji uri. Slišali smo že zanimivo pojasnilo Ljubiše Ristića; pravi, da je funkcija predsednika ZRJ le ceremonialna in da ni pomembna. Ljubiša pravi, da bosta SPS in JUL Miloševića predlagali za zveznega premiera, in pozablja, da mandatarja predlaga predsednik ZRJ (Koštunica). Ljubiša še pravi, da lokalne volitve niso bistvene. Ljubiša opominja, da imajo republiško oblast v Srbiji socialisti, pri tem pa pozablja, da so večino imeli le skupaj z glasovi radikalov. Ljubiša nazadnje pravi, da so volitve pokazale, da je "zmagala Jugoslavija", kar koli že to pomeni ...

Medtem je bila potrjena novica, da je dr. Mira Marković s sinom Markom in hčerko Marijo odpotovala (po slovensko pobegnila) v Moskvo. V odgovor na to resnično zgodbo številni ljudje, ki so bili blizu oblasti, že kažejo silovito željo, da bi čim prej zamenjali tabor; recimo Milorad Mandić Manda, ugleden član Jugoslovanske levice, je Slobodanu Miloševiću včeraj poslal odprto pismo, v katerem piše: "Te volitve smo izgubili, mi na naši ravni, vi predsedniške, a ne dovolite, da izgubimo še čast in dostojanstvo. Čestitajmo zmagovalcem!"

Strah, ki prežema režim, je skoraj mogoče čutiti. Nikjer ni videti Gorana Matića, ki je evforično trdil, da bo Milošević zmagal z več kot 70 odstotki glasov; umolknil je Ivan Marković, ki je dejal, da bo Milošević na volitvah zmagal s 100,0 odstotka; nikjer ni Gorice Gajević, generalne sekretarke SPS, ki je pred dvajsetimi dnevi zvezni volilni komisiji oddala Miloševićevo kandidaturo z več kot poldrugim milijonom podpisov. Vsi čakamo odziv oblasti na splošno stavko in odločitev, da drugega kroga ne bo. Bo Milošević, osamljen, brez pametnih nasvetov svoje soproge (tej je, pravijo, postalo slabo, ko je izvedela za izide), na pomoč poklical policijo in vojsko? Bodo inscenirali nekakšen napad na Kosovo v obupni želji, da se Srbija ukvarja z vojno, ne s prihodnostjo, kjer za Slobodana Miloševića ni več prostora? Ali pa bo, stisnjen v kot, vendarle moral priznati, da je poražen?

Vse je mogoče, ko gre za Miloševića. Kljub vsemu je najmanj mogoče, da bo osebno priznal, da je poražen, in podal roko zmagovalcu. Jasno je, da bo za vsako ceno skušal kupiti tisto, kar najbolj potrebuje - čas.

Toda Srbija, ki je na ulicah in ki pravkar, to in vsako naslednjo uro, kaže, da ima vse manj potrpljenja, Miloševiću ne bo dala tistega, kar potrebuje - nekaj dni, da premisli in se poskuša rešiti iz pasti. Prvič v takšni situaciji, ko so ga pustili na cedilu, izjemno jezen in nepredvidljivo besen, je Milošević uganka tudi sam zase.

Morda se bo, kot v pesmi, ki se širi po Srbiji, odločil za samomor in tako v skladu z družinsko tradicijo končal kariero, ki nas je uničevala polnih trinajst let.

Kar koli že se bo zgodilo - z njim je konec!