Drudge report

Predstavljajte si, da bi kdo predlagal takle novinarski kodeks:

1. Za novinarski članek je bolj pomembno, da je zanimiv kot pa resničen.

2. Nič ni narobe, če novinar svoje zaupne informatorje plačuje.

3. Nič ni narobe, če novinar informacije pridobiva na nezakonit način.

4. Nič ni narobe, če novinar informacije posreduje organom pregona.

5. Nič ni narobe, če novinar razkrije svoje zaupne vire informiranja.

6. Novinarju informacije ni treba preveriti, dovolj je en vir, pa četudi je to on sam.

Vsi bi ponoreli, vključno z novinarji, ki ne naredijo koraka brez kodeksa. Matt Drudge se požvižga na to. In zločin se mu zaenkrat zelo izplača. Da ne bo kakih dvomov - zgornjih šest točk je šest glavnih zapovedi njegovega novinarskega kodeksa. Drudge je novinar - no, neke sorte novinar. Nima svoje revije. Niti svojega časopisa. Niti svoje televizije. Ne dela za kak velik časopis. Niti ne za kakega malega. Dela zase. Njegov medij je Internet. V dobrem in zlu. Dokler ju smrt ne loči. In ne le da dela zase, ampak dela tudi sam, kot one-man-band. V sedmih letih je kljub temu postal industrija. Online inštitucija. Medijsko-industrijski kompleks. One-man-corporation. Že sedem let namreč goni in polni svoj črno-beli, zelo bazični, dekorativno nezateženi site po imenu Drudge Report, na katerem se lomijo vse debate o sodobnem žurnalizmu, vlogi medijev in načinih informiranja. Njegov site, ki dnevno doživi na milijone klikov, je poln povezav z drugimi časopisi, revijami, tiskovnimi agencijami, kolumnisti in sajti TV mrež, medtem ko je njegovih poročil bolj malo. Iskreno rečeno, tip se pretežno šlepa na delo drugih medijev ("Najboljši reporterji na svetu delajo zame"), sam pa poseže le s pikantnimi, insiderskimi, prelomnimi štorijami. Save! Rave! Toda ukvarja se z vsemi. In vsi se ukvarjajo z njim. Politiki in novinarji se morda ne strinjajo o veliko rečeh, toda o eni so dosegli konsenz - da je Drudge navadna podgana, ničvredni mrhovinar, sejalec razdora, amaterski tračer, bedno teslo, terorist in mentalni pacient. Nekateri ga sicer razglašajo za simbol "svobodnega tiska" in za "najbolj kontroverznega novinarja" po onih dveh tipih, ki sta razkrinkala Watergate, toda novinarji nanj gledajo zviška, s prezirom, z gnevom, toda mimo njega ne morejo - ne mine dan, ne da bi se nanj sklicevala truma medijev, pa čeprav ironično, cinično ali pa za štos. Razlog je preprost: novica, ki jo lansira Drudge, je že sama po sebi dogodek, ne glede na to, če drži ali ne.

Še huje, nanj se sklicujejo zato, ker se morajo. Ker jim kaj drugega ne preostane. Ker je Drudge objavil tisto, česar oni ne smejo, ne upajo ali pa nočejo. No, včasih je stvar še bolj banalna - Drudge jih preprosto prehiti. Le kako jim ne bi šel na živce? Še toliko bolj, ker mu je dovoljeno tisto, kar je njim strogo prepovedano - da krši novinarski kodeks. V teh sedmih letih je resnico podredil atraktivnosti, informatorje plačeval in jih razkrival, informacije pridobival na nezakonit način, ne pa jih tudi nujno preverjal, in seveda, zaupne informacije je po potrebi posredoval organom pregona, recimo FBI-ju. Kar je, kot pravi, njegova državljanska dolžnost. Matt Drudge je državljan-reporter. Zato ne preseneča, da so njegove metode že mnogim zadišale po metodah histeričnega, nestrpnega senatorja Joeja McCarthyja, razvpitega lovca na komuniste iz petdesetih, in da so njegovo ovaduško, denuncijantsko, histerično, nestrpno poročanje razglasili za "makartizem". No, bolj kot na samega McCarthyja pa Matt Drudge potegne na McCarthyjevega medijskega jastreba - na Walterja Winchella, zloglasnega kolumnista, ovaduha ter razbijača rdečih in slavnih, ki je prav tako kot Drudge slovel po mehkem klobuku. Fedora! Piše tako strastno, zagnano in evforično, kot je Winchell pisal in McCarthy govoril. Vedno histerični Winchell je znal iz navadnega, neprisebnega trača narediti srhljivo, šokantno, senzacionalno "resnico". Kot Drudge. Od trača do demonizacije je pri njem le korak. Jebeš kodeks: "Živim in delam na Internetu, potemtakem v okolju, v katerem je na milijone spletnih strani, zato moram biti pač atraktiven."

In zato piše, kar hoče in o čemer hoče. "Tega mi ne more nihče prepovedati. Noben urednik. Noben odvetnik. Noben sodnik. Noben predsednik." Še najmanj Bill Clinton. Prav Matt Drudge je bil namreč ta, ki je leta 1998 prvi poročal o tem, da se ameriški predsednik mazi s praktikantko Monico. Boot up! Hit ENTER! Spill it! Stresla se je Bela hiša. Stresel se je e. Stresel se je globus. In stresli so se temelji žurnalizma. Bill je dahnil le: Drudge je "sludge". Blato. In pomislite, prezident je to rekel, še preden ga je Matt razglasil za "nestorja degenerirancev". Jasno, Drudge Clintonu potem ni več dal miru. Prilepil se je nanj. In ga histerično rušil in ovajal. Kot kak McCarthy. Hja, zaradi seksa. Strah pred komunizmom je v Ameriki po koncu hladne vojne pač zamenjal strah pred seksom.

Drži, o Clintonu je poročal s takim gnusom, kot da se mu seks gnusi. Drudge, hard-boiled outsider & križar, ki je prvi poročal, da bo Jerry Seinfeld zahteval milijon dolarjev na epizodo "Seinfelda", je javnosti tudi prvi razkril, da sta bila gimnazijca, ki sta v Koloradu pobila svoje sošolce, v resnici geja. In prav Drudge je javnosti prvi razkril, da je Mary Cheney, hči podpredsedniškega kandidata Dicka Cheneyja, v resnici lezbijka. Eh, in ko se začne človek enkrat takole igrati s seksom, je potem vedno le še vprašanje časa, kdaj jih bo dobil nazaj. Bamf: in neka bejba je v svoji knjigi o "zakulisju sveta tračev" razkrila, da je bil gonzo Matt osamljen otrok ločenih staršev, da se je najraje pogovarjal sam s sabo, da je sošolce obmetaval s kamni - in da je gej. Huh. Kaj je storil Matt? Linke tistih, ki so to omenjali, je odklopil... ee, deletiral.

Včasih je udaril mimo, recimo, ko je obelodanil ("to ni le trač!"), da je Clinton pred leti impregniral neko črnko. Ali pa ko je razodel, da Sidney Blumenthal, Clintonov svetovalec, pretepa svojo ženo. "Poročal sem le o tem, kar se je že dolgo šušljalo," je rekel Drudge, ko ga je Blumenthal tožil za 30 milijonov dolarjev. Sploh pa, koga briga - tudi Associated Press je pred časom poročal, da je umrl Bob Hope. Drudge, ki svoj medijski imperij s tremi računalniki rola iz Miamija, se nenehno posmehuje velikim medijem, kritizira njihovo dvoličnost, napada medijske magnate, medijski establišment, združevanja medijev ter mešanje informacij in zabave, toda ne bi mogli reči, da ne sprejema igre - nedavno objavljeno avtobiografijo, Drudge Manifesto, mu je pomagala pisati Julia Phillips, producentka filmov a la Želo, Taksist in Bližnja srečanja tretje vrste. Drudge zelo spretno izkorišča druge medije. Zelo spretno izkorišča prednost prostega strelca pred medijskimi giganti, ki so tako organizirani in tako hierarhizirani, da informacija med peglanjem izgubi vso hitrost, udarnost, vso ostrino, vso neposrednost in vso urgentnost. Zelo spretno izkorišča, da informacije ni več mogoče kontrolirati. In zelo spretno izkorišča svobodo govora. Eh, začel je s filmskimi poročili. Potem je dodal potrese. In potem še seks.

povezava