Oče ideje faktor 4 +

Ernst Ulrich von Weizsäcker je predstojnik inštituta v Wuppertalu, poslanec v nemškem parlamentu, član Unescovih institucij, zagovarja in tudi prakticira tržni čudež, po katerem za pol zmanjšaš porabo energijo, pa s tem podvojiš proizvodnjo.

Kaj je otipljiva prednost ekoloških idej, ki so realizirane v vsakdanjem življenju?

Na Švedskem so že pred desetletjem vpeljali gradbeni zakon, ki je zahteval oz. spodbujal takšno uporabo gradbenih materialov, da so stroški za ogrevanje padli na osupljivi minimum. Rocky Mountain Institute je zgrajen z ogromno oken, a se ogreva na sončne kolektorje, kar proizvede tropsko klimo, v kateri tudi sredi zime rastejo palme. In to na višini 7000 čevljev!

Danes ni problem najti gradbenih materialov, ki minimalizirajo izgubo toplote v stavbah, spodbuditi je treba le njihovo množično proizvodnjo.

VR Sedanje stanje visokih cen nafte je idealno za vas?

Nikoli nisem bil za cenovne šoke. Zagovarjam postopno naraščanje cen goriv. Da bi investitorji vedeli, da če bodo investirali v naslednjih desetih let, da naj vlagajo denar v učinkovito izrabo energije. Povečanje cen mora biti tako počasno, da vse, kar je bil oanrejeno v starih časih po nekih povsem drugih merilih, ne bo uničeno.

Ko bi začeli s faktorjem 4+ pred desetletjem, ne bi bili soočeni s sedanjo naftno krizo in cene nafte bi bile veliko nižje. Visoke cene so posledica velikega povprašanja po naftnih derivatih. Če bi bile potrebe po nafti bistveno manjše, potem bi zakoni trga držali nafto na nizki ceni.

Ko bi bil faktor 4+ prevladajoča filozofija pred desetletjem, ne bi imeli množičnih stavk kamionistov. Vozili bi se namreč z osebnimi avtomobili, ki bi porabili po 2 l bencina na 100. Imeli bi namreč veliko bolj energetsko učinkovite osebne avtomobile, nekoliko bolj varčne kamione, predvsem pa občutno bolj toplotno izolirane stavbe, ki bi potrebovale bistveno manjše količine plinskih in naftnih derivatov.

Da bi uresničili vašo koncept ne zadoščajo le prepričevanja, morate biti v vladi in obvladati davčni sistem.

Na wupertalskem sem bil do l. 1997, ko so mi socialdemokrati ponudili možnost, da bi bil izvoljen v parlament. Rekel sem si: "Na inštitutu imam lahko genijalne ideje, toda ne morem jih uresničiti, če nimam vpliva na davčne sisteme". Na srečo smo 1998 zmagali na volitvah.

Vlada lahko uvede pametno davčno politiko. Kadar je energija v svetu draga, so lahko davki nanjo precej nizki, toda kadar so svetovne cene nizke, se uvede relativno visoke davke. Kar je bolje za državo, ker lahko tedaj ta fantastični davčni dohodek učinkovito uporabi za zmanjšanje javnega dolga. Lahko tudi spodbudi avtomobilsko industrijo, da bi prišla na trg z energetsko varčnimi avtomobili. Uvede davčne privilegije za zasebne penzijske sklade, kjer v portfelju dominirajo zelene delnice.

Kaj mislite s tem?

UBS v Švici ima zelen portfelj z imenom "Lux Eco", za katerega izbira podjetja, ki so najboljša v svojem razredu. Npr. avtomobilski koncern, ki je najboljši s stališča ekologije. Država lahko obljubi zaposlenim, ki investirajo svoj denar v vzajemne ali penzijske sklade, da jim bo dala davčne olajšave, če vložijo denar v eko portfelje.

Mi smo UBS-u l. 1998 svetovali, da naj ne vlaga denarja v podjetja genetskega inženiringa, ker dvomimo, da so ekološka varna. UBS je bil tedaj zelo nesrečen, toda ko se je leto kasneje pojavila svetovni kriza podjetij genetskega inženiringa, je njegov portfelj prinesel nadpovprečne donose.

Druga metoda je aplikacija minimalnih standardov razvidnosti. Da kupci kot tudi zaposleni v podjetjih dobijo natančno sliko, kaj pomeni njihova proizvodnja podjetje v ekološkem pogledu.

Vaša ideja je, da mora cena proizvod vsebovati tudi ekološki strošek? Vzemiva plastenko vode. Običajno v ceni ni vštet strošek razgradnje plastenke. Kako vnesti ekologijo v ceno?

V Nemčiji je to sistem "zelene pike". Precej birokratski, priznam. Kupci plačajo v ceni 5 pfeningov, ki gredo proizvajalcu vode, ta pa z njimi plača podjetju "zelene pike", ki reciklira materialne odpadke. Ta vsota se spreminja v razmerju s ceno recikliranja. Toda v ceni vsakega proizvoda mora biti vštet strošek za njegovo recikliranje.

Opozarjate, da prekoceanski ribolov drastično zmanjšuje število rib. Kaj je vaš predlog? Da začnejo ljudje jesti manj?

Tudi to, vendar vzemite raje zgled Islandije, ki je pred 30 leti začela s povečevanjem nacionalne cone ribolove. Takrat na silno nejevoljo ZDA, Španije in Nemčije, toda Islandci so 30 milj od svoje obale razširili na 200!

To zagotovo reši ribe, ne pa nahrani ljudi?

Ne, ne. S tem principom pridete do stabilnega ulova, ki ne niha in iz leta v leto. Če poloviš ribje jate, boš res lahko imel letos boljši ulov, toda bistveno manjšega naslednje leto. Zato je bolje pustiti več ribjih jat, ki se bodo bolj razmnoževale in s spremembo ribolovnega principa na daljši rok nahraniš več ljudi.

Drugi odgovor je res ta, da bi jedli manj rib in več tofuja iz sojinih zrn.

Oceanski ribolov je nasploh energetsko potraten. Za eno kalorijo iz tako ulovljene ribe, moraš investirati 15 ali celo 20 energetskih kalorij.

Vaša perspektiva je učinkovita uporaba energije, pa tudi sprememba mentalitete. Moj ded je v avstroogrski maniri šparanja npr. ravnal ukrivljene žeblje in jih tako recikliral. Je del nove eko mentalitete tudi tak varčevalni refleks?

Če imaš čas, je to v redu. Seveda, če uživaš pri tem. Ljudje hodijo iz veselja na Triglav. Opravijo precej težko delo, pa pri tem ne štejejo zapravljenih ur in ne pričakujejo, da jim bo kdo plačal ta vzpon.

Ob tem gre za spremenjeno filozofijo estetike. Nekoč so ljudje rekli, da se mora iz dimnika kaditi. Če danes vidite, da se iz nekega dimnika kadi, boste rekli, da je s kurilno napravo nekaj narobe. Naš pogled na zrak, na njegovo onesnaženje, se je spremnil. Podobno ravnajo moji vnuki, ko zagledajo hladilnik s slabo izolacijo in ga vidijo kot dinozavra, ki ne sodi v kuhinjo. Njihova estetika je, da je lepo to, kar je moderno, kar je torej energetsko varčno in okolju prijazno.

Ekologija je pravzaprav vera, tako kot deniva nekoč komunizem ali klasična religija?

Ne, ekološki tržni signali prihajajo iz razmišljanja o splošnem dobru. Oportunizem množične proizvodnje, ki prinese na trg avto z dvemi litri na 100 km, mi kot potrošniku ne postavlja nobenih moralnih naporov. Preprosto se mi izplača biti ekološko usmerjen. Kmalu v prihodnosti mi bo problem povzročila odločitev, da bi vseeno kupil avtomobilskega dinozavra, ki kar požira bencin. Moja ideja faktorja 4+ ni v neprijaznem samoomejevanju, govorim le o mehkem razvoju, ki na prijeten način postavlja ekološke vsebine tudi kot cenovno najbolj privlačne. Poglejte, najbolj lahkotno, najhitreje in najceneje je danes poslati elektronsko pošto. Pri klasični pošti imate pismo, pa iskanje znamk, prevoz do pošte in potem poštarska razdeljevanja. Odločitev za elektronsko namesto pisemske pošte ni moralno vprašanje ekološke zavesti, je naravno racionalna odločitev.