Prelomni Sydney?

Največja slovenska olimpijska odprava doslej je lahko z doseženim vsekakor zadovoljna: veslača Iztok Čop in Luka Špik ter strelec Rajmond Debevec so osvojili sploh prve zlate olimpijske medalje za Slovenijo. Čeprav je predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez mag. Janez Kocijančič pred igrami optimistično napovedoval začetek "zlate dobe" slovenskega športa, je bil naš olimpijski iztržek celo večji od realnih pričakovanj in možnosti. Kdo bi lahko pričakoval še četrto mesto atletinje Brigite Langerholc v teku na 800 metrov ali enak dosežek veslaškega četverca brez krmarja!?

'Res je sicer, da so bili v slovenski olimpijski delegaciji tekmovalke in tekmovalci, ki niso dosegli tistega, kar so nameravali. A takšni spodrsljaji so zakonitost. Pravi čudež bi bil, če bi na igrah prav vsi slovenski favoriti v izjemni svetovni konkurenci nastopili najbolje kar znajo in zmorejo. Će upoštevamo edinstvenost olimpijskih tekmovanj, njihovo množičnost ter poseben pritisk na športnike (gre za občutke, ki jih pač ni mogoče trenirati), potem je morda bolj jasno, zakaj sta na igrah na primer za zmožnostmi zaostala telovadec Mitja Petkovšek ali atlet Gregor Cankar. Še težje so napovedi v športih, kot sta jadranje ali taekvondo, kjer je marsikaj odvisno od neposrednih tekmecev in drugih okoliščin. In celo pri nastopih rokometašev, ki so nazadnje doživeli največ burnih kritik, bi lahko bili nekoliko bolj realni. Seveda se je naša reprezentanca sposobna na posameznih tekmah enakopravno kosati celo z najboljšimi na svetu, a za uspeh na tako napornem in močnem turnirju, kakršen je olimpijski, ji preprosto manjka moči, izkušenj in, kar je najbolj pomembno - kakovosti.

'Če slovenskemu olimpijskemu deležu v zbirki medalj in uvrstitev ni mogoče kaj očitati, pa so sydneyjske igre vendarle razgalile drugačne slovenske športne probleme. Eden (in izvorni), ki ni povezan samo s športom, so pričakovanja in odnos javnosti. Ta je v delu skoraj sprevržen in skregan z vsako razumsko logiko. V zadnjih tednih je bilo žalostno poslušati in prebirati javna, skoraj omalovažujoča mnenja o predstavah nekaterih neuspešnih nastopih slovenskih olimpijcev, roganje uvrstitvam pod 20. mestom, blatenju nekakšnega "športnega turizma"... Kljub vsemu bi bilo pretirano in napačno, da bi vso olimpijsko gnojnico zlivali na novinarje ter javnost kot tako. Slovenski (olimpijski) športniki seveda niso nikakršne svete krave, ki bi imele status nedotakljivosti. Kritika, posebej strokovna in utemeljena, je nujno potrebna. A ne na tak način! Ker gre večinoma za ljudi, ki v svoje športne dejavnosti vlagajo veliko truda in časa, si zaslužijo vsaj spoštljiv odnos, tudi kadar ne dosežejo uspehov. Slovenija zelo očitno boleha za kompleksom nerealne samopodobe, in to ne samo v športu. Že dolgo let si dopovedujemo, da je za nas dobro samo najboljše. Kot da bi bili (pre)visoki cilji lahko edini motor razvoja. Zato priznavamo le najbolj vrhunske rezultate na najrazličnejših področjih, le za spoznanje slabše ali povprečne pa smo dolžni le še prezirati.

'Škoda je, da na takšno prepotentno-negativistično razpoloženje dela javnosti a priori pristaja tudi del slovenskih športnih funkcionarjev. Eden izmed poglavitnih kriterijev pri določanju kriterijev za izbor olimpijskih reprezentantov je namreč prav strah pred reakcijo javnosti na možno poplavo slabših uvrstitev. Zato naj bi na igre odhajali le tisti, ki ustrezajo višjim, slovenskim, zahtevam. Da se razumemo: v 74-članski reprezentanci Slovenije na igrah ni bilo niti enega, ki ne bi dosegel mednarodno predpisane olimpijske norme. Je pa res, da smo jih nekaj, ki so te norme dosegli (v atletiki in plavanju), pustili doma. V večini panog pa se je tako in tako težko uvrstiti v predvidene kvote (ki jih določajo tekmovalni rezultati na najvišji ravni), kriteriji pa bodo v prihodnosti še strožji. In glej ga zlomka! Kljub dodatni selekciji odziv jasvnosti ni bil nič blažji.

Na ta vidik slovenske olimpijske zgodbe lahko gledamo tudi drugače: če bi na olimpijske igre poslali vsakega športnika, ki si je to po mednarodnih kriterijih to zaslužil, bi bila javna odgovornost slovenskih športnih funkcionarjev manjša. Čemu naj bi strokovno odgovarjali za udeležbo vseh in vsakogar, ko pa je športnikom nastop omogočila izpolnitev kriterijev, ki jih niso postavili naši funkcionarji. Materialne odgovornosti v tem primeru sploh ni: Mednarodni olimpijski komite (MOK) namreč vsakemu takemu športniku zagotavlja brezplačno pot in bivanje v olimpijski vasi. Kritizirani "športni turizem" bi bil torej turizem na tuje stroške. Glede na to, da je za vsakega našega rojaka udeležba na igrah izjemna življenska izkušnja, možnost za navezavo stikov z ljudmi z vsega sveta ter fakultativni tečaj razgledanosti, potem je kar težko razumeti, da te možnosti ne bi izkoristili. In zakaj ni tako? Ker nekateri pač želijo dodatno odločati o odločenem, držati v rokah športne usode ljudi ter imeti še vpliv pri razdeljevanju tujega denarja. Nedvomno je, da priprave olimpijskih tekmovalcev zahtevajo sredstva, ki jih MOK ne zagotavlja. Prava strokovnost funkcionarjev bi se pokazala prav v tem, kako bi razdelili ta sredstva, kateri športniki in katere panoge bi bile zaradi perspektivnosti in vrednosti deležni več, kateri pa manj ali celo nič. A za takšne daljnosežne strateške odločitve očitno še nismo sposobni in se jih otepamo. Škoda. Šport in svetovljanske olimpijske ideje imajo tudi vzgojno funkcijo. Morda bi nas lahko prav šport začel vzgajati v malo bolj stvarne ljudi. In kdo pravi, da stvarni ne morejo biti zadovoljni in srečni?