Ženski jok in stok

Začelo se je prav butasto. Pred nekaj tedni je naša sodelavka napisala tekst o ženskih kvotah in nogometnih sodnicah. Nič posebnega - spraševala se je, ali bi kdo res volil za žensko samo zato, ker je ženska. Na našo spletno stran je dobila odgovor, podpisan z matejakozuh@hotmail.com: "Vso pravico imate, da se klanjate svojim moškim urednikom in vladajoči moški eliti s pljuvanjem po tistih ženskah, ki so se pripravljene izpostavljati v javnosti v želji za hitrejši razvoj Slovenije. V moderni družbi pač še niste našli svoje samostojne vloge in vam je laže sončiti se v senci vplivnih moških kolegov. A kot novinarka ste škodljivi." Uboga sodelavka je ves teden travmirala, se tipično žensko zapirala v sobo, jokala, misleč, da so jo ženske sestre izobčile. Spraševala se je, ali ima sploh še pravico menstruirati. Me, malo starejše in bolj izkušene ženske, ki se nam zdi, da smo si s krvavim potom že izbojevale pozicijo v moški družbi, smo jo prepričevale, da ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje. Mukoma nam jo je uspelo pomiriti.

In ob tem smo še enkrat začele razmišljati o feministkah.

Potem pa je prišlo vabilo za okroglo mizo z naslovom Feminizmi in politike. Rdeč listek, na hrbtni strani pa abecedni plaz besed, ki naj bi označevale ženske. Z največjimi črkami bodejo v oči hiteče na tržnico, hospitalizirane nevrotičarke in klavstrofobičarke. Z manjšimi pa še: bralke ženskih revij, evforične ob polni luni, celulitične, cankarjanske matere, imetnice dveh priimkov, izvedenke za sovražne prevzeme, jutranje sitnobe, kraljične na zrnu graha, ljubiteljice slaščic, manipulantke, medeno sladke in zagrenjene, pohotne furije ... Neizčrpen vir za pisanje leposlovja. Vabilo so poslali v imenu Društva za zaščito človekovih pravic žensk. In spet nas je napadla sled skepse, te nepotrebne karakterne lastnosti, mešanice ženske trmoglavosti, človeške principialnosti in kančka anarhizma. Sori, ampak sintagma "človekove pravice žensk" - zdaj napoči trenutek avtocenzure - je meni kot ženski bedasta. Namreč če govorimo o enakosti in enakopravnosti, ima razločevanje na moške in ženske ravno nasproten učinek. Če torej govorimo o človekovih pravicah žensk, bi morali govoriti tudi o človekovih pravicah moških. In ker so tako ženske kot moški kljub določenim razlikam vseeno ljudje ... kaj bi o tem sploh še izgubljali besede. Takšno razmišljanje bi nemara lahko služilo samo enemu namenu - poudarjanju razlike, drugačnosti. Kaj se potemtakem zgodi z enakostjo? Ja, resno bo treba razmisliti o posebnem ombudsmanu - ups, ombudsvomanki - za zaščito človekovih pravic žensk.

In zaradi vsega tega smo šli na okroglo mizo. Pa tudi zato, ker je Ali napovedal zabaven prispevek o Bajukovi ženi.

Marginalke

Prisotne so bile Mojca Dobnikar, Tatjana Greif, Metka Mencin, Elena Pečarič, Vera Kozmik in tam je bil še Ali H. Žerdin. Občinstvo kakšnih trideset, večinoma z lezbične scene, nekaj študentk in profesoric, celo nekaj malega moških. Tema diskusije: odmev govora marginalnih skupin v politiki. Med marginalne skupine pa so seveda uvrščene tudi ženske. Poleg homoseksualcev in hendikepiranih. Pozneje je sicer iz publike padla pripomba, da so marginalne skupine tudi Romi in proletarci in verjetno še kdo. Seveda, pravzaprav so marginalci vsi razen belopoltih poslovno uspešnih moških neoporečnega slovenskega rodu. Če razmišljamo na tak način, bomo vsak hip tako smešni kot Američani, ki so obsedeni s politično korektnostjo. Mene osebno poudarjanje marginaliziranosti žensk žali, ker ne vem, zakaj se mi zdi, da ima to neko konotacijo odsotnosti samospoštovanja. Če bi kaj takega izrekel moški, bi se samo lepo po žensko nasmehnila in si mislila, ubogi mačo. Če mi to nenehno ponavljajo ženske aktivistke, se zgrozim ob misli, da nase lahko opozarjajo le, če poudarjajo vlogo žrtev. Hm, mogoče sem pa tudi jaz sužnja moških?

Kakorkoli - diskusija je sprva zavila v pojme zlatih osemdesetih in krivičnih devetdesetih let v slovenski družbi. Ko je Ali H. Žerdin zatrdil, da so bila družbena gibanja v osemdesetih tako odmevna, ker so vzpostavljala temelj svobode govora, je Vera Kozmik vprašala: "Ali to pomeni, da je politika samo izrabila te teme?" Ja, seveda, izrabljeni, v vlogi žrtve. In Ali, glas razuma, odgovarja: "Sebično bi bilo, če bi trdili, da je znotraj svobode govora prostor samo za te tako imenovane postmoderne teme." Uh, smo se oddahnili. Mojca Dobnikar, ki se je predstavila kot aktivistka feminizma, je ugotovila, da politika šele sedaj vulgarno izkorišča teme novih družbenih gibanj. Tatjana Greif, Škuc LL, je temu pritrdila: "Za odrinjenost ni krivo nedelovanje nevladnih organizacij, ampak neposluh politike za enakopravnost." No, pa so spet za vse krivi drugi. Metka Mencin, v začetku devetdesetih aktivna političarka, je bila še ostrejša: "V politiki je treba sprejeti konsenz o kazni za diskriminacijo. Političarke pa se najpogosteje bojijo oznake, da so feministke." Torej ženske v politiki malodane doživljajo osebne travme. In potem aktivistke še zahtevajo, da naj se babe množično prijavljamo na kandidatne liste.

Iz žensk je debata prešla na hendikepirane. Za invalide res ne bi mogli trditi, da so politično zapostavljeni. Imajo svojega svetnika, urad, cel kup zakonodaje, ampak vse pa verjetno res ni urejeno. Pa se oglasi mladec v prvi vrsti, predsednik dijaške zveze: "No, pa povejte, kako naj se obnašamo: če vam pomagamo, pravite, da vas imamo za drugačne, če vas obravnavamo kot nam enake, se zdi, da vas ignoriramo." Neverjetno je bilo, kako nekdo, ki bi se z vso pravico lahko postavil v vlogo žrtve, to trdo racionalno razloži: "Če bom kaj rabila, ti bom že rekla. Pojdi svojo pot. Toda tvoje vprašanje je napačno, ker predpostavlja, da hendikepirani potrebujemo pomoč," mu je odgovorila Elena Pečarič iz YHD Društva za kulturo in teorijo hendikepa.

V tem trenutku je Ali povedal domislek o Bajukovi ženi. Bolj pa ko se je ura približevala osmi zvečer, bolj sem postajala nestrpna. Po glavi mi je namreč rojila popolnoma druga, zelo moška stvar - fuzbal. Neuvidevna baba. Vera Kozmik končno sklene, da bi bil neke vrste sklep debate ta, da naj nevladne organizacije še naprej delajo tako kot do sedaj. Pa se je spet oglasila publika. Moški, ta subverzivni element: "Dobro, povejte, prosim, za kaj se zavzemate? Kakšne zahteve naslavljate na politiko?" Ja, kaj natančno hočete? Razumemo, da se homoseksualna srenja zavzema za priznavanje istospolnih partnerstev, kar podpira večina svobodomiselnega sveta. Da bi invalidi radi boljšo možnost gibljivosti in na tem se dela. Ampak kaj bi kot marginalna skupina lahko zahtevale ženske? Hm, diktat pozitivne diskriminacije verjetno ne bi bila slaba oblika družbene ureditve Republike Slovenije. Za to se splača boriti.

povezava

povezava