Ko te razveseli čik in izhod domov

Ob odprtju nove dvorane za gibalno-glasbeno terapijo v Vzgojnem zavodu Planina je tam mrgolelo novinarjev. Udeležili so se dela v delavnicah, kosila in pobirali izjave za javnost, ki so se v glavnem nanašale na dvorano in s tem seveda tudi na gojence. S fotografom sva izkoristila dan odprtih vrat za to, da sva se porazgubila med petimi samostojnimi hišicami zavoda, postavljenimi ob šoli in upravni stavbi ob robu gozda. Želela sva poklepetati s samimi varovanci, teh je zdaj v zavodu 45 in so vedenjsko in osebnostno moteni, tj. laže duševno prizadeti. Tudi zaposlenih v zavodu je skupaj z administrativnim osebjem 45.

Kaj pa pomeni "laže duševno prizadeti"? "Gre za rahlo zmanjšane intelektualne sposobnosti, ki so lahko prirojene ali pa so posledica slabega socialnega okolja, to je ponavadi družina. Imamo različne primere: od spolnega nadlegovanja v družini do stvari, o katerih iz različnih razlogov sploh ne bi govoril. Nekateri so pač počasni in jim moram vsako stvar večkrat razložiti, drugi imajo psihične motnje. Nekaj je takih, ki imajo za sabo začetek kriminalne kariere. Ko starši ne zmorejo več z njimi, vmes poseže socialna služba ali sodišče. Če ta poseg ne pomaga, so nameščeni pri nas," je razložil socialni delavec Matej Vidmar, ki dela z varovanci v eni od petih skupin.

Hiše imajo po dve nadstropji. V pritličju je urejena velika soba s televizorjem in jedilnimi mizami. Tam je tudi sobica za pedagoge - čez dan se v vsaki skupini pri delu izmenjavajo trije vzgojitelji, ponoči pa v vsem zavodu delata dva vzgojitelja. V prvem nadstropju so sobe varovancev; ti živijo po eden, dva ali več v sobi. Skupine so starostno mešane, tako da v posamezni hiši najdete otroke, stare od 7 do 18 let. Kaj menijo o tem varovanci sami? "Ne vem, ali je to prav. Mene včasih kak mulc tako razjezi, da ga res malo udarim. Iz tega nastane cela frka; ker sem starejši, sem zmeraj kriv. Ta mali se pa itak ničesar ne bojijo in spretno izkoriščajo svoja leta," mi je razložil starejši fant, ki je doma iz Murske Sobote. Zunaj, na klopci, malo stran od razburljivega novinarskega dogajanja, je sedel fant, ki je imel na obrazu veliko modrico. Zakaj si pa ti v zavodu? "Zato, ker so v šoli opazili, da imam težave pri učenju. Prej sem bil v zavodu v Strunjanu, a tam so me ves čas pretepali. Nato so me premestili sem," je zelo potihem odgovoril sramežljiv, na videz od 12 do 13 let star fant. Očitno imaš tudi tu težave? Kaj pa tvoja mama, kaj dela? "Ja, tudi tu ... Mama ... Nič ne dela." Kaj pa oče? "Tudi nič," je odgovoril in se dokončno zaprl vase. Drugi pripadnik skupine "ta malih" je stregel med kosilom. Tega je kar razganjalo od energije, ves čas se je prepiral z vzgojiteljem, nekajkrat se je zaletel v sostanovalce. Nazadnje pa je prižgal televizor, ga nastavil zelo naglas in začel gledati film o policistih, in to v nemščini, brez podnapisov. "Jaz sem tukaj z mlajšim bratom že kar precej časa. Očeta nimam, zato tudi pazim nanj," je zabrusil fant, ki se od drugih varovancev razlikuje po tem, tako kot tudi njegov brat, da nima slovenskega državljanstva in biva v zavodu pod oznako "begunec". Štefan Kociper, ravnatelj zavoda, ki je svojo delovno pot začel kot socialni delavec v vzgojnem zavodu Logatec in bil nato ravnatelj v prehodnem mladinskem domu v Ljubljani (preden je postal vodja Planine, je bil dva mandata v državnem zboru), je zatrdil, da se je zavod že ukvarjal z vprašanjem starostne mešanosti otrok: "Prišli smo do ugotovitve, da nehomogenost skupin prinaša več prednosti kot pomanjkljivosti. Bivanje v zavodu poskušamo približati družinskemu življenju, v gospodinjstvu pa imate majhne in tudi velike otroke, oboje, punce in fante."

Red je red

Tako kot v družini tudi v zavodu gojenci sami skrbijo za čistočo v svojih prostorih. S pomočjo osebja pripravljajo obroke hrane, perejo in urejajo okolico. V Planini gojenci vstajajo ob pol sedmih. Dežurni pripravi zajtrk, ki ga otroci pojejo približno čez eno uro. Ob osmih se začne pouk za osnovnošolce po programu, prilagojenem za otroke z manjšimi sposobnostmi za učenje. Starejši varovanci gredo namesto v šolo k učiteljem, ki jih po programu nižje poklicne šole izobražujejo za oblikovalce kovin ali lesa. Punce se lahko usposabljajo pri delu v kuhinji, v šivalnici ali pri čiščenju. Ob enih je kosilo, ob dveh športne in druge dejavnosti. Ob štirih se začne učna ura, ko morajo varovanci narediti domačo nalogo. Od šestih do devetih (potem morajo okrog desete ure zaspati) je prosti čas; otroci ga izkoristijo za delo v krožkih ali pa gredo v svoje sobe, ki se druga od druge razlikujejo po številu okrasnih stvari. Na stenah so plakati s priljubljenimi junaki. V eni od sob je bilo lepilni trak opaziti celo na stropu. "Ta soba je bila najlepša v zavodu - posterji so bili tudi na stropu. Ker nisem bil priden, so mi začeli groziti, da me bodo premestili v drug zavod, pa sem vse odstranil," je razložil trenutni lastnik sobe, ki v zavodu živi že štiri leta. "Kaznovan sem, če nimam domače naloge, če kadim cigarete (če bi bil zunaj, bi jih lahko kupil v trgovini, ker sem že dovolj star), če preklinjam. Skratka, za vsako malenkost sem lahko ob vikend, ki bi ga drugače preživel doma. Če pa kaj zagreši pedagog, mu ne morem nič. Pridem do ravnatelja in mu hočem kaj razložiti. Nato mi on pove, da moram govoriti bolj razločno. Takrat postanem grozno živčen in sploh ne morem nič povedati. In pustim vse - naj gre k vragu."

Vodstvo Planine, drugače od vodstev drugih podobnih ustanov, nima posebnih težav z drogo. Sicer je res, da se nekateri varovanci z izhoda ob koncu tedna vrnejo okajeni, a vse sumljive posameznike napotijo na urinski test k medicinski sestri, ki je v zavodu stalno zaposlena. Če je sum potrjen, je varovanec kaznovan s prepovedjo izhoda domov za naslednji konec tedna. Zgodilo se je že, da so gojenci sami prijavljali svoj greh, tedaj se vodstvo začne ukvarjati s težavo strokovno. Toda med tednom (čeprav so mi fantje razložili, da je v zavodu mogoče dobiti vse vrste drog) imajo gojenci trezne glave. Najbolj cenjena dobrina med njimi so navadni "čiki", ti so tudi osnovno blago za menjavo. Po besedah varovancev in tudi vzgojiteljev se menja prav vse - od posterjev do puloverjev. Gojenci nimajo veliko denarja, sicer dobijo denarni dodatek, ampak je tako skromen, da včasih ne zadostuje niti za obleke. Mogoče tudi zato izstopanje iz skupine s kakšnimi posebnimi stvarmi ni zaželeno. Zgodilo se je že, da so gojencu, ki je hotel imeti radio, tega drugi gojenci takoj uničili. Tudi mobilnega telefona varovanci ne smejo imeti, vendar ne zaradi medsebojnih sporov, pravila zavoda tega ne dovoljujejo. "Otroci so klicali vzgojitelje, in to tudi ponoči. Zato smo se odločili, naj na območju zavoda ne bi imeli telefonov," je ukrep pojasnil ravnatelj.

Med 41 fanti živijo samo štiri dekleta. Ob taki obilici moške pozornosti se vse počutijo v redu. Sicer pa je v neuradni zgodovini Planine že zapisano, da so v zavodu vedno nastajali pari. "Pri nas so bivale različne punce. Od takih, ki so se, grdo rečeno, prodajale za ''en čik'', predvsem zato, ker si drugače niso mogle pridobiti naklonjenosti in pozornosti fantov, do med gojenci izjemno spoštovanih deklet. Pred kratkim se je odselila punca, ki je na meni povsem nerazumljiv način dobila v zavodu veliko avtoriteto zaradi višjih intelektualnih sposobnosti, čeprav običajno "spoštovanje" med gojenci uživajo močnejši fantje, ki si ga pridobijo zaradi svoje teže in ne pameti. Drugače moram povedati, da znajo ti otroci, ne glede na pogosto zunanjo hladnost in zaprtost, sočustvovati in, če je treba, tudi pomagati v kriznih situacijah," je povedala Mojca Čepon, mlada socialna pedagoginja.

Starši s čipsom

Zanimivo je, da v VZ Planina bivajo tudi otroci bivših gojencev zavoda; zavod bo prihodnje leto praznoval 50-letnico. Manj kot polovico varovancev trikrat na mesec obišče psihiater. Tretjina jih jemlje zdravila. Nekateri svojih staršev, čeprav so še živi, ne morejo videti, ker so jim odvzete starševske pravice. "Včasih se tem otrokom prav čudim. Ko bi človeka zeblo v puloverju, fantje tečejo naokrog v majicah. To je sicer tipična značilnost otrok z vedenjskimi težavami, predvsem čustveno prikrajšanih otrok. Čisto nič jih ne zebe in zaradi tega tudi ne zbolijo. Najteže jih je spodbujati za naprej, saj pri nekaterih kazen, da ne smejo za konec tedna domov, ne zaleže - ker si sploh ne želijo domov. Ko pa vidim, kakšni sorodniki se pojavljajo na redkih obiskih, njihovo obnašanje razumem. Otroku prinesejo veliko vrečo čipsa, vprašajo, kako je kaj, in se na hitro poslovijo," pojasnjuje Matej Vidmar. "Jaz svojih staršev ne vidim rad v Planini. Pridejo pa me osramotijo. Tudi če grem domov, grem k prijateljem in ne k njim," je razložil eden od varovancev.

Ko gojenci ostanejo za konec tedna v Planini, imajo dodatne dejavnosti. To so izleti v naravo ali športne dejavnosti, npr. kolesarjenje in lokostrelstvo poleti ter smučanje pozimi. Vendarle je povsem razumljivo, da se gojenci, čeprav okrog bivališča ni žice, vseeno počutijo ujeti. "Ko sem bil nameščen v Planino, sem takoj hotel zbežati. Bilo mi je tako hudo, da nisem mogel zdržati niti enega dneva. Šel sem k sestri, a je kasneje poklicala v zavod in povedala, da se bom prostovoljno vrnil. Zdaj vidim, da niti ni tako hudo. A je vseeno zamorjeno. Gledam vedno iste obraze. Dnevi se ponavljajo," je povedal eden od varovancev, ki se želi po odhodu iz zavoda ukvarjati z gostinstvom. "Meni pa hrana, ki jo imamo tukaj, ni všeč. Vsak dan dobimo krompir, v taki ali drugačni obliki. Vzgojitelji so različni, z nekaterimi se da sporazumevati, drugi pa so ''zoprni sto na uro''. Kradel sem - priznam. Zdaj sem za to, da pridem ven, pripravljen narediti vse. Če se ne bom poboljšal, grem v mladoletniški zapor," se je pridružil pogovoru šestnajstletni Sobočan. Najbolj napete odnose naj bi imeli varovanci z mestno policijo. "Ko zbežiš, te policisti ponavadi ujamejo že na poti. Ne zanima jih, kako stvari potekajo, zanje smo vsi kriminalci. Znajo biti tudi nasilni, vzgojitelji pa so na njihovi in ne na naši strani," je razložil petnajstletni gojenec, ki se je zvito izognil vprašanju o tem, zakaj živi v zavodu. Na policiji v Postojni so zaradi kraj znotraj zavoda ali pobegov z varovanci vzgojnega zavoda imeli opravka že večkrat. Vendar s konkretnimi primeri nasilja nad gojenci komandir ni seznanjen, a je, kot je rekel, povsem možno, da so morali policisti kdaj uporabiti tudi silo, saj naj bi bili prebivalci VZ Planina izzivalni in močni.

Ljudje, ki živijo okrog vzgojnega zavoda, se kljub pobegom nad varovanci ne pritožujejo. Kot je povedal Štefan Kociper: "Nikoli nismo imeli konfliktov s prebivalci Planine. Vaščani tudi radi pridejo v zavod po pomoč, saj znajo naši fantje delati in za manjšo denarno nagrado jim nasekajo drv ali pomagajo na kmetiji."