Vsi Jörglovi obrazi

Zdaj je vsem že zelo jasno, da najslovitejši avstrijski populist po mojstru Adolfu tudi na mednarodnem področju ni in ne bo samo tista običajna desnoekstremistična gnojna bulica, ki se praviloma po kratkem času sesiri v lastni nesnagi. Ne, dobri stari Jörg je sijajno zajahal val govedarstva svojega naroda in ga bo še toliko uspešneje jahal, dokler bo Evropska skupnost še naprej uporabljala svoje sijajne politike neupogljivega bleferstva, in še posebej, dokler mu bodo v tej abotni avnojski partiji pingponga slovenski kaotični, med seboj na smrt skregani in samo še na volitvene ratinge misleči servilneži servirali take balončke.

Pozorna javnost je bila prisiljena postati na tega možaka zares pozorna šele pred nekaj leti, gospod Klaus Ottomeyer, avtor vrste študij o njem, pa vsako njegovo potezo in škandalozno verbalno logorejo spremlja že celo desetletje. Vsa svoja dosedanja spoznanja na to temo je združil v Haiderjev show - knjigo, ki je bila po zaslugi promptne reakcije Študentske založbe pravkar izdana tudi pri nas -, kjer je sistematično katalogiziral vse bolj in manj opažene plasti velikega in šokantno uspešnega vzpona Jörga Haiderja čedalje bliže avstrijskemu prestolu. Vsakega izmed teh obrazov je gospod Klaus poimenoval s prispodobo, plasti pa se, kot se za plasti desničarskih populistov tudi spodobi, med seboj neprestano prepletajo in so nemalokrat druga z drugo v hudem protislovju. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Robin Hood: vanj se ob različnih pustnih karnevalih severni deželni glavar izjemno rad tudi obleče in potem tak paradira po mestnih ulicah, saj se zelo rad vidi v vlogi plemenitega in brezkompromisnega borca proti starim, praktično še fevdalnim privilegijem in zatiralcem malega človeka nasploh. To je bila bržkone tudi politična platforma, ki mu je še posebej pri zmernejših volilcih prinesla tako nezaslišano veliko glasov. Koroška naj bi se pod njegovima lokom in puščico sploh prelevila v en sam velik Sherwoodski gozd, ki kljubuje naokoli razlezenemu povečanemu Nottinghamu. Drži sicer, da so svobodnjaki v tej svoji križarski vojni resda razkrinkali marsikatero nepravilnost in dejansko pomagali odpraviti določen proporc korupcije iz državnih institucij, je pa po drugi strani še bolj res, da je ta moderni Robin of the Woods lik svoje literarne podlage sprevrgel do stopnje perverznosti.

V silovitem in javno izredno toplo sprejetem boju proti vsakovrstni mafiji ("Dunaj ne sme postati Chicago!" se je glasilo eno izmed predvolilnih gesel v začetku devetdesetih let, ki naj bi bilo župana Chicaga zelo užalilo), ki ga mali in izkoriščani ljudje zvečer še posebej radi gledajo na televiziji, je znotraj vizije sovražnikov in krivcev uvrstil tudi številne nedolžne in šibke (samo za začetek omenimo tujce in begunce), kakršne se je pravi sherwoodski upornik trudil zaščititi. Mislite, da bi pravi Robin kljub mračnjaštvu časov, v katerih je živel, dejansko lahko izjavil tole: "Škodljivci demokraciji niso svobodnjaki. Nasprotno, mi smo sredstvo za zatiranje škodljivcev. Pri nas vladajo rdečekožci in črnci, ki ne živijo - kot je običajno - v rezervatih." (Die Presse, 10. septembra 1990).

Veliki športnik: v nasprotju z Arniejem Schwarzeneggerjem, ki je začel tudi zaradi vse hujših težav s srcem nekaj sramežljivo razlagati, da moč pravzaprav ni vse, je Jörg Haider v svojem telesu doma kot snežak v igluju in ne zamudi ene same priložnosti, da bi to svetu prešerno in na široko pokazal. Glede tega pravijo, da če je kdo njegov teniški trener, ima dobre možnosti, da se bo povzpel celo do poslanca v državnem zboru. Velik del inspiracije pri tem displeju napetih zdravih mišic po mnenju gospoda Ottomeyerja črpa iz filmov s Sylvestrom Stallonejem, najočitneje je bilo to sredi devetdesetih let pri videospotu Moški gre svojo pot, ki je zelo natančna kopija sekvence iz filma Rocky IV, kjer se Sly v neki zasneženi dolini pobira po porazu z velikim Rusom Dragom in se pripravlja na maščevanje. Enak je odločni izraz na njunem obrazu, ko iz koče stopita v mrzlo zimsko jutro, enako kulersko vzdigneta v snegu obtičale sani, enako triumfalna je spremljevalna glasba, enako pade z glasnim pokom kot simbol kmalu poraženega nasprotnika pravkar podrto drevo.

Dejansko je zanimivo, da Jörg - zanj velja, da je leta 1991 s pogumnim skokom z Junskega mostu na Koroško vpeljal bungee-jumping - ob svojih zavidanja vrednih maratonskih in plezalnih podvigih sploh še najde kaj časa za politiko. Množična fascinacija nad njegovim jeklenim likom zagorelega športnika naj bi prišla kot naravna reakcija na čedalje prisotnejši lik šibkega in nebogljenega "softie manna" prejšnjih nekaj desetletij, ki naj bi šel na živce številnim moškim in tudi mnogim ženskam, ki si močno želijo tistih pravih, klenih dedcev. Prav s tem je povezana njegova naslednja figura.

Neodoljivi fukač: izraz sicer ni prišel izpod peresa gospoda Ottomeyerja, temveč ga je semkaj domišljavo postavil avtor članka, vendar bo bržkone vseeno kar pravi. Pri Haiderjevem obvladovanju množic je močno prisoten tudi element več vrst erotičnega magnetizma, ki deluje na oboje, na moške in na ženske. Poleg lepo zdefiniranih abdominalnih mišic, spretne uporabe taktike korenčka in palice ter čedalje očitnejšega zelo dobrega obvladovanja nekaterih tehnik množične hipnoze, je eno njegovih najmočnejših orožij uspešnost pri igranju lika, ki zadovoljuje globoko hrepenenje ljudi po "naravnem zvezdniku" - torej po identifikacijski figuri, ki mora biti našminkana tako, da deluje nenašminkano. Naša ljubezen do takega nepotvorjenega zvezdnika se napaja pri izviru hrepenenja po nezlaganem, nekomercializiranem in neodtujenem svetu, in zagoreli "naravni fant" s Koroškega je (pa pustimo ob strani, da se je ta paradni konj pristnega nekomercializiranega občestva nekoč dejansko pustil sponzorirati Reeboku v reklamne namene) idealen kerlc za te čevlje.

Body-fašist: Haider v propagiranju svoje fizične superiornosti ne gre samo tako daleč, da so ob njegovih plakatih (v stilu Zdrav duh lahko res preživi samo v zdravem telesu!) večkrat protestirala različna združenja hendikepiranih, temveč ima zelo rad celo neposredne grobe žalitve manjše telesne adekvatnosti svojih političnih nasprotnikov. Ne tako daleč v preteklosti je, recimo, dunajskega župana na pepelnično sredo odpravil z: "Dunajski župan, ta kljubovalni šestdesetletnik, ko ga slišimo takole govoriti, ima težave s tem, da njegova duhovna zrelost ni mogla držati koraka s hitrim naraščanjem telesne teže." Nekaj dni pozneje se je iz Alfreda Gusenbauerja, konkurenčnega liderja, ponorčeval takole: "Še na parah ležeči Lenin je prikupnejši od Gusenbauerja. Če bo kdaj prišel na poštno znamko, bo pošta gotovo bankrotirala." Ali pa, če gremo malo nazaj, tole: "Gre za zavist mojih debelušnih tekmecev. Vranitzky bi moral resnično kaj storiti za svojo kondicijo, saj skorajda ne more več zapeti hlač." Lech Walensa je bil nekoč zanj tipičen "bolj širok kot visok" delomrzen Poljak, Kurt Waldheim, ki ga ni hotel podpreti v razpravi o "pozitivnih plateh nacionalsocialistične politike zaposlovanja", pa si je prislužil naziv "strahopetec, človek brez hrbtenice in hromec". Prav res, "Preprosto pošten - preprosto Jörg!"

Pavliha: torej tisti, ki izraža potrebe ljudi po "predrznosti od spodaj". Privlačnost pavlihe je prav v tem, da mu ni mogoče ničesar predpisati in lahko nekaznovano potvarja in laže, če je to v službi roganja in majanja tradicionalnih avtoritet. Ob tem je žalostno, da je tale konkretni pavliha predrzen predvsem "od zgoraj", torej prek zaničevanja slabotnih, pri čemer niti približno ne postavlja pod vprašaj vladavine močnih v naši družbi.

Ubogi fantič: vanj se naš konkretni Ulenspiegel pogosto spremeni v trenutku, ko je deležen po lastni presoji veliko preostrih kritik zaradi svojega nedolžnega hecanja. Takrat se storilec bliskovito prelevi v žrtev, tako kot, recimo, pobalinček, ki z zračno puško po soseski razbija okna in ga potem policija, ko ga končno ujame, prime nekoliko trdo. Takrat je njegovo samopomilovanje neizmerno, nedolžne žalobne očke neskončno velike in na njegovo stran se v trenutku postavijo vsi možni starši, mamice in socialni delavci. Nekako tako kot v teh časih, ko Avstrijo pozivajo, naj složno stopi skupaj in postavi zaščitni zid, za katerim se bo lahko Haidi skril pred ostrimi besedami grde grde Evrope. V očeh marsikaterega zaljubljenca se vsa tovrstna opozorila na napake tako zelo cenjenega idola, dokler je to pač možno, enostavno preslišijo ali še raje pripišejo spletkarjenju pokvarjenih nasprotnikov, če pa so vendarle premočna, se te napake razglasijo za spodrsljaje, v najhujšem primeru za proizvode "nespametnega gobezdanja".

Socialist pivskega šotora: to je parcialna identiteta, ki je stranki predvsem v zadnjih letih pridobila preštevilne delavske glasove in je tudi v vsaj delnem navzkrižju z evropskim japijem z začetka devetdesetih let in z ameriškim elitnim študentom, ki ga mož, ki je še leta 1998 v Celovcu temnopolte javno brez vidnejših pomislekov označil za črnuhe, zdaj na plano potegne samo od časa do časa. O ne, Jörg Haider je sedaj velik človek ljudstva in se slika skoraj samo še v družbi od poštenega dela umazanih ljudi v čeladah, njegov krepki atletski stisk roke je edini, ki še kaj velja. Samega sebe prikazuje kot nekoga, ki je boljši delavski vodja in zanesljiv kolega. Posebej mamljivo na njem naj bi bilo, da se ga lahko v pivskem šotoru, v lokalu ali med obiskom tovarne prav vsak mirno dotakne, mu ovije poraščeno hozentregersko šapo okoli ramen in ga ljubkovalno in v bistvu zelo spoštljivo kliče "Jörgl".

Ob takem obnašanju je kaj kmalu pozabljeno, da v avstrijski družbi vladajo kapital, zemljiška posest in včasih tudi akademski naslovi. Jörgl je v resnici multimilijonar, zemljiški posestnik in akademski doktor, vendar je treba večini zvezdookih oboževalcev, da ta čudna dejstva pozabijo, pod šotorom rukniti samo nekaj vrčkov piva - blaženi občutek kolegialnosti in povezanosti pa ostane še za kasneje. Delavci pregovorno niso kdove kako zahtevni volilci, pogosto se zelo radi zadovoljijo preprosto z nekom, "ki je kolega, h kateremu lahko prideš in mu razkriješ svoje težave" ali "ki je prijatelj in na nikogar ne gleda zviška". Jorgl v resnici sicer gleda zviška na kar nekaj družbenih segmentov, poleg tega ni njegova stranka, ko je končno prišla na oblast, naredila praktično nič za odpravo političnih privilegijev (nekaj predvolilnih obljub je blatantno zanemarila, njen pravosodni minister pa je zagnal cel halo, ker mu za službeni avto niso hoteli nakloniti jaguarja), ampak kaj bi to.

Tisti, ki prevzema dediščino: to je po mnenju gospoda Ottomeyerja med vsemi Haiderjevimi obrazi tisti najbolj mračnjaški, in sicer ne le zaradi drznosti same vsebine izraženih misli, temveč tudi zato, ker je to hkrati edina maska, ki v resnici sploh ni maska - ki si je Jörgl ni sposoben nadevati in snemati po mili volji, temveč ji pripada in ga v resnici ona na trenutke celo obvladuje in preganja. Predvsem naj bi tu mali Haider v telesu velikega še vedno bil boj za rehabilitacijo svojih staršev in prek njih vsega naroda. V otroštvu naj bi bil kot tipičen nadarjen otrok - tu si avtor Haiderjevega showa dovoli kar nekaj freudističnega ugibanja - prek sija v materinih očeh začutil, kaj mora storiti, da bi se rešil nevarnosti dvoma o samem sebi, sramu, krivde in depresije. Vsak naj bi sicer imel pravico do osebne družinske drame, vendar je Jörgl Avstrijo spremenil v en sam velik psihodramski oder za svojo družinsko terapijo in ponudil nekakšno "pavšalno zdravljenje" za kolektivni konflikt. Ponujena navidezna rešitev bi bila še razmeroma nenevarna, če ne bi s sabo prinesla tudi hudournika novega nasilja, ortonacionalističnega ponosa in strmega upadanja vsakdanje tolerantnosti.

Haiderjev show je v bistvu presenetljivo tenka knjižica, polna fotografij in ilustracij, ki jo boste na dušek brez kakršnihkoli težav pogoltnili v dveh/treh urah. Glede na skromen obseg je v njej na tekoč in domišljen način predstavljenih neverjetno veliko podatkov. Poleg navedene osnovne tipologije najdemo za vsako figuro še psihoanalitične izpeljave, poleg tega pa še vrsto procesov in tehnik (samo za začetek omenimo nenačelni demanti, zlorabo zlorabe in laganje, dokler se ne začnejo rušiti tramovi), ki jih je Haider uporabil pri svojem meteorskem vzponu.

Resda imamo Slovenci srečo, da je ta gospod za šarmiranje svojega volilnega občinstva vzel na piko ravno nas, tako da bomo sila težko podlegli njegovemu imidžu nasmejanega golfarja (Bojan Križaj, naj te bo večno sram), vendar smo se z Jörglom in njegovo stranko, katere opazen politični veljak Thomas Prinzhorn je pred dobrim letom v nekem intervjuju dejal, da dobivajo tujci v Avstriji v nasprotju z domačini brezplačne hormone, ki pospešujejo njihovo razmnoževanje, kar nekako naučili živeti. Nekaterih, recimo, prav nič več ne moti. Haider se je, ko je bil s Prinzhornovo izjavo konfrontiran, sicer mirno zlagal, da česa takega pa že ni rekel in da bi, če bi bilo to slučajno res, že zdavnaj letel iz stranke - ko so zvečer pri dnevniku zavrteli najprej to njegovo izjavo in neposredno zatem še Prinzhornovo, je ponorel nad manipulativnostjo medijev -, mi pa od časa do časa naravnost potrebujemo kakšno tovrstno knjižico, da nas opomni, kako ostre zobe zna imeti v resnici tale pavliha.