Specialist za enodnevnice

Včasih je bilo drugače, ker so bili amaterji in profesionalci na SP ločeni. Sicer je najboljši dosežek Pavličevo deseto ali deveto mesto, vendar ni nastopil med profesionalci. Poleg tega je konkurenca vedno hujša, velesile pa so v veliki prednosti, saj imajo na štartu veliko več kolesarjev.

Letošnje svetovno prvenstvo je bilo resda nekoliko okrnjeno, ker so manjkali številni favoriti, ki so pred tem nastopili že na olimpijskih igrah, denimo zmagovalec v Sydneyju Nemec Jan Ulrich.

Nekateri so manjkali zaradi poškodb, drugi, ker je težko nastopiti na SP in OI, čeprav sta bili tekmovanji časovno zelo skupaj. Sicer pa so minili časi, ko so tekmovalci lahko zmagali na Giru, Touru in bili še najboljši na koncu leta. Sedaj je treba tempirati termin in mu vse podrediti. Hkrati je to tudi tvegano, ker se s tem nekako odpoveš drugim dirkam.

Vaš vrhunec sezone naj bi bile OI, toda pri dopinški kontroli na državnem prvenstvu so pri vas ugotovili preveč efedrina. Kljub odsluženi kazni vas OKS ni spustil na OI, čeprav so tam nastopali številni kolesarji, ki so bili kaznovani zaradi precej hujših poživil. Kaj je sploh bilo z efedrinom?

Za Sydney sem vedel, da me tja ne bodo pustili, skoraj dva meseca prej, tako da sem lahko spremenil program. Kar se pozitivnega vzorca tiče, sem vedel, da bo na državnem prvenstvu dopinška kontrola, in nisem želel nič tvegati. Težava pa je bila s slabim vremenom sredi poletja, bilo je deset stopinj. V takšnih okoliščinah si pomagam s kofeinom, ker ti požene kri v prste, da te ne zebe v roke in noge. Isti preparat, ki sem ga kupil v normalni trgovini, sem uporabljal že vso sezono. Kofeina sem zaužil normalno 200 mg, dovoljeno je 400 mg. To je podobno, kot bi spil štiri kave. Nisem pa vedel, da se v eni sestavini preparata skriva efedrin.

Zakaj potem prepoved nastopa na OI ravno pri vas?

Izgovarjali so se, da kršim pogodbo z OKS, v kateri je pisalo, da se vsi kandidati za OI odpovedujemo jemanju kakršnihkoli prepovedanih sredstev. Rekli so, da bi imeli pravne težave, če bi spregledali moj primer. Toda če bi se kdo zavzel, bi se to dalo spregledati, ker so bile okoliščine olajševalne. Razložil sem jim, da sem vedel, da bo na državnem prvenstvu kontrola, da nisem tako neumen, da bi počenjal kaj takega v olimpijski sezoni. Pa tudi naslov državnega prvaka ni vreden vsega tega. Odgovor je bil, da sem kriv sam, ker nisem vedel, kaj jemljem. Druge kolesarje, pri katerih so ugotovili veliko hujša poživila, je zavarovala država. Vsi so že ali odslužili kazen ali pa postopek še ni bil sprožen. Virenque je, denimo, še vedno v postopku, Pantani pa je "odsedel" svoje. Meni so zatežili po preteku kazni.

Če bi sedaj primerjali razplet na OI in SP. Kaj bi lahko dosegli v Sydneyju?

Če primerjam konkurenco na SP in OI, glede na to, s kom sem se sedaj pripeljal na cilj, bi bil zagotovo uvrščen visoko, pod 20. mesto. Težko pa je reči, ker me ni bilo tam.

Na OI so prva tri mesta zasedli kolesarji nemškega Telekoma, torej prevladujejo klubski interesi nad državnimi tudi na tekmovanjih, kjer se branijo državne barve?

V Sydneyju so se spredaj našli trije kolesarji istega moštva, dva Nemca in Kazahstanec. Ulrich je organiziral pobeg in bil najboljši kolesar od pobegle trojice. Nemci pa so že tako ali tako imeli zlato, zato so srebro prepustili Kazahstancu. Tekmovalce pač plačujejo moštva in ne država. Tak je bil ukaz, vsi so imeli radijske povezave v ušesih. Na cilju so jim najbrž sporočili, kaj morajo narediti. Res pa je, da tistega trenutka, ko so se odlepili od skupine, niso mogli načrtovati in so bili verjetno presenečeni, da jim drugi niso mogli slediti.

Svetovni pokal ste končali na 28. mestu, tam pa največ točk prinesejo ravno enodnevne dirke, saj so v svetovnem pokalu najvišje uvrščeni specialisti za tovrstne dirke. Kolikšna je razlika med njimi in etapnimi dirkami?

Štejejo vse dirke, ki so kategorizirane. V boljši dosežeš več točk, konkurenca pa je veliko hujša. Enodnevnih dirk je veliko več kot etapnih, kjer največ točk prinesejo tri največje: Tour, Giro in Vuelta. Casagrande, ki je bil prvi na lestvici, je bil drugi na Giru, na drugih etapnih dirkah pa pač slabši. Nekateri nabirajo točke na etapnih dirkah, drugi na enodnevnih. Veliko laže pa je zmagati na enodnevni dirki kot na Touru ali Giru. Vendar če zmagaš na dveh enodnevnih dirkah, dobiš toliko točk, kot če bi zmagal na Giru.

Zmage na etapnih dirkah so vseeno rezervirane le za ozek krog tekmovalcev.

Podobno kot pri drugih športih. Pri atletiki šprinterji pač ne morejo teči na dolge proge. Vsak kolesar ima svoje kvalitete, je dober hribolazec, kronometrist, šprinter, etapni voznik ... Potem pa izbiraš dirke, ki ti najbolj ustrezajo.

Toda če bi primerjali vse kolesarje, na katero mesto bi uvrstili sebe?

SP je precej dober kazalec, čeprav so nekateri manjkali. Nihče ne pride nepripravljen. SP je ponavadi oktobra in v velikih reprezentancah, kot so nemška, italijanska, francoska, že od avgusta vlada boj, kdo bo sploh prišel v reprezentanco, saj jim to pomeni nacionalni ponos. Tako je večina njihovih kolesarjev jeseni v najboljši formi. Za etapne dirke se nikoli nisem pripravljal posebej, letos sem se sicer za Giro, vendar sem se mu moral odpovedati zaradi poškodbe kolena.

Etapne dirke sodijo med najtežje športne prireditve in prav pri njih je največ odkritij dopinga pri kolesarjih. Koliko je res tega pri kolesarjih?

Vprašanje je, kaj je res doping in kaj ne. EPO je, recimo, doping. Etapna dirka je dolga tri tedne, zato se pozna, ali kolesarji jemljejo samo dovoljena sredstva ali pa si s čim pomagajo. Po treh tednih se pozna razlika, pri enodnevnih dirkah se pokaže veliko manj.

Toda ali se nedovoljena poživila uporabljajo tudi zaradi zahtev klubov po boljših dosežkih?

Klubi zelo nasprotujejo dopingu, saj nas stalno preverja vodstvo kluba, ker noče, da bi prišlo do kakšnih konfliktov in s tem do izgube sponzorja. Sponzor dosledno zahteva, da se v medijih ne pojavlja negativno, noče, da bi pisalo, da so bili njegovi kolesarji pozitivni na dopinški kontroli. Tudi sam sem imel težave zaradi efedrina, saj so o meni veliko pisali v tujini. O takšnih zadevah mora biti obveščena Mednarodna kolesarska zveza UCI, ta pa o tem obvesti javnost.

Kolesarji so nasploh veljali za prve, ki so jemali poživila, najprej je bil to strihnin ...

Ne verjamem, da so bili prvi. Bili so med prvimi, ki so jih odkrili, da jemljejo nedovoljena sredstva.

Kako pa tekmovalci gledajo na doping? Bi sledila prijava, če bi koga odkrili, da jemlje nedovoljena poživila?

Nisem še slišal za primer, da bi kdo koga zatožil. Razen če bi bilo kakšno veliko sovraštvo ...

Torej se kolesarji nekako ščitijo med seboj?

Če kdo kaj uporablja, to počne na skrivaj, da ga drugi ne vidijo.

Koliko pa je po vašem jemanja nedovoljenih poživil med kolesarji?

Nimam pojma. Vse je skrivno. Da bi kdo rekel, da mu je zdravnik kaj dal, pa ni vedel, kaj je vzel ... Najbrž nihče ni tako neumen, da bi vzel kaj, za kar ne ve, kaj je. Vse stvari so prostovoljne, nihče ti ne zapiči kar nečesa v rit.

Kakšne preparate pa sploh dobivate kolesarji?

Normalno hrano, aminokisline. Težko je nadomestiti energijo skozi usta, skratka z normalno hrano, ker organizem ne more absorbirati toliko energije, kot je je porabil na eni etapi dirke. Na enodnevnih dirkah je drugače, ker izgubljeno počasi dobivaš nazaj. Na etapnih dirkah to ni mogoče. Ko je vreča prazna, je konec.

Hrano dobivate tudi intravensko?

Zdravniki hodijo zraven in preštudirajo vsako etapo, kako je potekala. Noben tekmovalec ne pokuri enako energije. Če je bil na primer ves dan na begu, jo je porabil zelo veliko. Na cilju te zdravnik vpraša po počutju in takrat se vse naredi.

Koliko zdravnikov ima povprečno profesionalno moštvo?

Vsaj dva, ki se menjata po dirkah. Ni pa nujno, da je sploh prisoten, to presodi vodstvo ekipe. Na večjih dirkah so zdravniki potrebni.

Kolesarstvo je postalo povsem ekipen šport. Čeprav se govori o posameznikih, je vse skupaj podobno kot pri nogometu, kjer tudi največji zvezdniki brez dobrih soigralcev ne morejo nič.

Sam ne moreš narediti skoraj nič.

Kako so razporejene moči v moštvu? Nekateri so večni vodonosci.

So kolesarji, ki pač ne morejo zmagati. Ne da ne smejo, teoretično lahko vsak zmaga. Denimo niso specialisti za klanec ali pa niso super šprinterji. Če nisi nič od tega, pa nisi slab, si idealen, da komu pomagaš. Če bi sam podpisal pogodbo, bi dobil, recimo, 80.000 DEM. Če pa reče Ulrich, da hoče koga v ekipi, ki bo delal zanj, mu on določi plačo, in ta je lahko precej visoka. Vendar ne bo imel odmevnih dosežkov. Na drugi strani tudi zvezdniki niso ves čas v formi in to je priložnost za takšne kolesarje. Vsak dober kolesar, ki zamenja moštvo, s seboj pripelje še tri ali štiri kolesarje. Včasih tudi maserje in mehanike.

Koliko kolesarjev skrbi za vas?

Osebno nimam nobenega. Na koncu sezone sva bila najboljša z Rebelinom in drugih deset je poskrbelo, da ni bilo pobegov nevarnih nasprotnikov in da smo imeli dirko pod nadzorom. Če pa sva bila z Rebelinom skupaj v zaključku, sem mu tudi jaz pomagal.

Kakšna je povprečna plača profesionalcev? Prej ste govorili o 80.000 DEM. Minimum je določen. Za tiste, ki so profesionalci prvo ali drugo leto, je minimum 35.000 DEM na leto. Nato je najmanjši znesek 40.000 DEM, potem je vse odvisno od dosežkov. Povprečna plača je okoli 100.000 DEM, vendar je treba odšteti še 15.000 DEM davkov, potem stroške za zdravnika, planerja treningov ...

Koliko pa dobijo največje zvezde, na primer Pantani?

Od milijona mark naprej. Toda če bi pogledal kakšnega nogometaša, čeprav so tudi tam številke zelo nerealne, je težko primerjati najboljših pet kolesarjev s petimi najboljšimi nogometaši ali tenisači. Zaslužek kolesarjev ni slab, vendar je povprečna vrhunska doba kolesarjev od 5 do 7 let.

A tudi doba kolesarjev se daljša. Čmil, ki je lani zmagal v svetovnem pokalu, je star 37 let.

Kolesarji so v povprečju dobri še okoli 33. leta, nekateri so tudi malce starejši. Nekateri odnehajo, ker imajo že vsega dovolj, vendar se z leti tako navadiš na kolo, da skoraj ne moreš brez njega.

Koliko kilometrov naredite na leto?

Trideset tisoč. So dnevi, ko narediš 40 kilometrov, v nekaterih več kot 250. Skratka, okoli 100 kilometrov na dan.

Treningi so bolj individualni ...

Povsem individualni. Zunaj klubi niso takšni, kot je bila naša Krka Telekom, da je večina tekmovalcev iz Slovenije. Tam se dobijo skupaj tisti, ki živijo v bližini, pridružijo se tudi rekreativci in amaterji.

Kolesarstvo postaja globalen šport, saj razmeroma dobre rezultate dosegajo tudi kolesarji od Uzbekistana do Vzhodne Evrope.

Slovence lahko primerjamo z Italijo glede na število prebivalcev. Pri nas je v razredu elite registriranih 40 kolesarjev, v Italiji pa okoli 1200, mislim, da je podobna razporeditev tudi pri profesionalcih. V Italiji seveda vlada veliko večja konkurenca, kolesarstvo je tam drugi nacionalni šport za nogometom. Včasih si nismo mogli predstavljati, kako lahko podjetje v Italiji zmeče toliko denarja za posamezno moštvo in kako se mu to povrne. Eno samo kolo stane okoli 7000 DEM. Proizvajalec pa mora opremiti ekipo vsaj s 50 kolesi. Vsak tekmovalec dobi eno kolo za trening, eno za dirko in eno za kronometer in še eno rezervno. V ekipi je najmanj 15 tekmovalcev. To so ogromni izdatki. Toda v Italiji je veliko rekreativnih kolesarjev, ti ponavadi kupujejo drese in kolesa svojih kolesarskih idolov in proizvajalcem koles se to izplača.

Kako se iščejo mladi kolesarji? Na dirkah mrgoli menedžerjev, ki iščejo mlade talente.

Opazijo te šele, ko prideš na dirko v njihovo državo. Najprej morajo zate slišati, nato se pozanimajo, kdo si. Toda Italijani, denimo, ne bodo nikoli slišali zate, če ne boš na njihovih dirkah dosegel odmevne uvrstitve. Na srečo je Italija blizu in ni tako težko sodelovati na njihovih dirkah.

Kako so vas sprejeli v Italiji oziroma kako se vedejo veliki zvezdniki?

Pantani je precej čuden. Še najbolj O. K. se mi zdi Čmil, ki si je vsaj zapomnil moje ime. Na dirki Paris-Tours se je zanimal zame, prišel je k meni in vprašal, od kod sem. Hotel mi je čestitati za "osvoboditev", ker so bile tedaj ravno volitve v Srbiji. Razložil sem mu pač, da je bilo pri nas drugače. Včasih mi je bil za zgled Pantani, toda ko vidiš njegovo obnašanje, te mine. Nekaterim pač stopi slava v glavo.

Italijani imajo najbrž težave z vašim imenom. Na kolesu imate namesto Štangelj napisano Stanelli.

Sploh še niso ugotovili, kako mi je ime. Ko sem prišel v Italijo kot amater, sem bil Jure, ker so poznali Koširja. Gorazd je težko izgovorljivo. Štangelj je prav tako zapleteno, pa še pri njih se drugače bere. G se prebere đ, j pa se ne izgovarja in so izgovarjali i.