Poslovni zakoni rdeče četrti

Na Nizozemskem so pred kratkim dokončno legalizirali prostitucijo. Vso, samoiniciativno in organizirano. Zdaj je to le še ena veja gospodarstva več. A le za prebivalce držav Evropske unije. Iz kakšnega konteksta je zakon zrasel? Pomeni legalizacija najstarejše obrti tudi grožnjo podzemlju?

Prodaja spolnih storitev sama po sebi ni zakonsko prepovedana v nobeni od držav EU. Nelegalna je le organizirana oblika prostituiranja druge osebe. Nazorneje: prostovoljno prodajanje spolnih užitkov je legalno, bordeli ipd. pa so nezakoniti. Podobno tudi v Sloveniji zvodništvo in posredovanje pri prostituciji veljata za kaznivo dejanje, prostitucija sama pa ne.

Nizozemska je imela podobno zakonsko podlago, a je doslej dopuščala tudi organizirano prostitucijo. Vprašanje getoiziranja je država rešila tako, da dovoljuje največ 50 "oken" v ulici, to pa pomeni, da je obrt razpršila po širšem delu mesta in jo tako socializirala. Legalizacija je tipično nizozemski način reševanja zadev, kot so droge, splav in prostitucija. Zato novi zakon nikogar ne vznemirja, prej bi lahko rekli, da se je javnost nanj odzvala zdolgočaseno. To velja za eno najstarejših držav v Evropi.

Nizozemska legalizacija prostitucije je čisto politična. Strankarski boj. Zastavljena je bila v začetku osemdesetih let, konkretno uresničena pa šele sedaj. Na podlagi preproste politično-ekonomske logike kompromisa med reguliranjem trga in socialno usmerjeno politiko so se odtlej prerekale konservativne in socialnodemokratsko-liberalne stranke. Prostitucijo sprejemata obe strani, edina razlika je, da jo konservativci štejejo za nujno zlo, liberalnejši politiki pa za družbeno realnost.

Prostovoljna prostitucija je na Nizozemskem de facto že dolgo dekriminalizirana in vključena v infrastrukturo javnega življenja. Zakonsko legalizirana je bila že leta 1911, 250. člen zakonodaje, ki je urejal to vprašanje, so odtlej le dopolnjevali. Organizirane dejavnosti prodajalk ljubezni so bile doslej tiho dopuščene. Mestne občine si želijo javni red, zato še krepijo težnjo države, da pogleda skozi prste, če je vse tiho in mirno. Zaradi razraščanja vladnega menedžmenta pa subkulture le stežka ostajajo zunaj dometa državnega nadzornega aparata.

Vladi je bilo ukvarjanje z razmerji med zaposlenimi in zaposlovalci na tem področju očitno odveč. Prepustila je udeležencem, da težave rešijo sami. Tako so se pred približno tremi leti v Amsterdamu zbrali predstavniki lastnikov seksklubov, lastnikov oken in kolektiv prostitutk De Rode Draad in prišli do skupne ugotovitve: bolj zaželeno je, da so prostituti in prostitutke "svobodni kulturni delavci" kot da delajo v najemniških razmerjih, sicer je tveganje zaradi prehudega pritiska na lastnika preveliko. Delodajalec je popolnoma odgovoren za varnost, zdravje in delovne razmere podrejenih. Poklic sam pa ni med najvarnejšimi. Na podlagi njihovega dogovora je država izpeljala licenčni sistem in prostitucijo vključila v sistem socialne varnosti ter zanjo določila delovne in varnostne standarde. Prostitucija je zdaj le še ena gospodarska panoga več.

Amsterdamski model

Enakopravnost delavk v najstarejši obrti z drugimi državljankami in državljani pomeni, da bodo morale za svoje delo odslej izstavljati račune in plačevati davke; da bodo vključene v redni socialni sistem zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja; da bodo imele enake možnosti pri najemanju posojila (banke njihovih dohodkov doslej niso štele za legitimne); da bodo lahko zahtevale enakovredne delovne razmere (npr. svobodno izbiro poklica, delovnega časa, strank, delovnih prostorov ...); da bodo, kar zadeva telesno, spolno in psihično nedotakljivost, pred zakonom obravnavane kot vsak drug državljan.

Osrednja tema nove zakonske določbe je uskladitev dosedanjega kazenskega zakonika z realnostjo. Temelji na dveh usmeritvah: spodbuja samozaposlenost in ureja prostovoljno prostitucijo ter z zvišanimi kaznimi zamejuje prisilno prostituiranje, otroško prostitucijo in črni trg z belim blagom. Kazni za slednje so zvišane na največ 6 let, za osebo, mlajšo od 16 let, udeležbo več kot ene osebe ali telesne poškodbe do 8 let in do 10 let, če sta pri kaznivem dejanju udeleženi dve osebi ali več oseb, pri tem pa je žrtev ali mlajša od 16 let ali poškodovana.

Za pridobitev delovne licence je treba izpolnjevati tele skupine pogojev: lokacija (javna hiša) ne sme motiti javnega reda (to se nanaša predvsem na bližino cerkvenih poslopij, kjer so edini dosledni nasprotniki prostitucije); primernost stavbe (ne le glede požarne varnosti, ampak tudi dovoljšnega delovnega prostora, primerne osvetlitve, dotoka zraka, počivalnic, kakovostnih vzmetnic ipd.); menedžment (prostitutka ne sme biti prisiljena v to, da proti svoji volji sprejme stranko, da proti svoji volji izvaja katerikoli spolni akt ali da pije alkoholne pijače s stranko).

Dokler prostitucija ni bila legalizirana, je tudi regulirati ni bilo mogoče. Licenčni sistem, kakršen je sedaj v veljavi, pomeni standardizacijo delovnih in zdravstvenih razmer in izdajanje delovnih dovoljenj tistim, ki izpolnjujejo pogoje. Vlada je postavila zakonske temelje, konkretna izvedba licenčnega sistema in nadzor nad njim pa sta zaupana krajevnim občinskim oblastem. A za ureditev razmer bo treba še precej časa.

Slabe strani

Ilegalno delo ima dva vidika: eden pomeni nezakonitost dela samega, drugi se nanaša na z legalnim delom zbran ilegalni denar. Plačevanje davkov je del političnega dogovora, ki ga pomeni zakonska reforma. Če to prostitutkam ali njihovim zvodnikom ni pogodu, bodo seveda še naprej delovali brez vednosti in nadzora mestnih oblasti. Novi zakon utegne pomagati pri omejevanju organiziranega kriminala, odpraviti pa ga ne more.

Legalizacija pomeni nadzor. Nad delavci in nad delovnimi razmerami. Hočeš nočeš, država je prevzela nadzor še nad delom sive ekonomije, kar subkulture v resnici so. Kriminal je civilna družba, čeprav je organizirana po strožjih vzorcih vladanja, kot so značilni za državo. Izenačenje odpravlja subkulturni status. In z njim posebnosti.

Ob razmahu spolne industrije in njeni internacionalizaciji se je postavilo še eno vprašanje. Migrantk je toliko, da ne gre več za minorno število. Prihajajo iz drugih evropskih držav, Južne Amerike, Afrike in Jugozahodne Azije. Te ženske so včasih žrtve trgovine z belim blagom in zato na prednostnih seznamih ženskih gibanj. Doslej so bile enake med enakimi. Ko pa je vlada postala strpna do svojih, se je nehala njena strpnost do tujih. Težavo je država rešila tako, da je ločila prostitute in prostitutke na dva dela: tiste, ki prihajajo iz držav EU, in druge. Prvi imajo enake pravice kot domačini, z drugimi pa se ravna po zakonih ksenofobije. Pravna, medicinska in psihološka podpora bo zanje mogoča le še med sojenjem, potem bodo deportirani. Vsaka migrantka, ki bo detektirana, bo tudi izgnana.

Pred leti je vlada našla zelo učinkovit način, kako se znebiti tujih prostitutk. Lastnikom javnih hiš je prepovedala zaposlovanje oseb brez veljavnih dokumentov. Sama ni izvajala racij, so jih pa tuje policije, ki so iskale kakšno osebo. Če tuja policija naleti na takšno osebo v bordelu, bo ta zaprt. Združenje lastnikov "oken" je mestno občino tožilo - in tožbo zgubilo z argumentom, da so lastniki odgovorni za ilegalne dejavnosti na svojem območju delovanja. Tako tudi novi zakon, čeprav navidezno strpen, prispeva k zlomu morda najštevilnejše populacije prostitutk - nezaželenih tujcev.

Indiferenca

Do prostitucije je večina ljudi indiferentnih. Sprejemajo jo, dokler se jih ne tiče. Mnenje o temi ni izdelano: nekaj stereotipov, kakšen predsodek in kakšen 'ne vem'. Oblasti in širša javnost so nagnjene k ohranjanju statusa quo in sindromu NIMBY (not in my back yard - dopuščam, vendar le teoretično).

Da radikalnih nasprotnikov ni, je prej slabo kot dobro: odsotnost ostrine, ki budi duha, človeka uspava. Na Nizozemskem se je to pokazalo pred dvema desetletjema, ko so bili prvič tik pred tem, da dekriminalizirajo prostitucijo. Peščica minornih nasprotnikov je zavlačevala pravni postopek z moralno debato in pravnimi tehnikalijami. Odgovorni so se znašli v zadregi, ker so ostali brez nasprotnih argumentov. Hoteli so razpravljati le skozi pragmatično terminologijo, praktično-etična podlaga pa je umanjkala. Človek se prej ukloni opoziciji, če je negotov o svojem prav. Dve desetletji je trajalo, da so svoje stališče razkrili, podkrepili in zapisali. "Kompleksne in prepričljive ideologije, ki bi omogočila ljudem, da se sprostijo glede prostitucije in jo vključijo v svoj svet pravega in napačnega, pa še vedno ni," trdijo nizozemski aktivisti. "Dokler večinska populacija sprejema prostitucijo brez zadržkov, bo imela zakonska reforma omejen učinek." (Jan H. Visser)

Če torej ne želite manipulacij pri etiki in morali, je treba ukrepati. Predlagamo tele možnosti: obiščite prostituta ali prostitutko in se z njim/njo spoprijateljite, povejte prijateljem in sosedom, kako intrigantna osebnost je vaš/a prijatelj/ica, bodite na tekočem z najnovejšimi trendi v seksualni industriji in jih razširjajte naokoli kot del splošne izobrazbe, organizirajte seksi show v kateremkoli od kulturnih prostorov, če pa vam to ne uspe, tožite mesto zaradi diskriminacije. Prakticirajte strpnost in se ob tem zabavajte. To bi moralo naleteti na odziv.