Mala šola politike

Tako se je glasil krovni naslov tri dni trajajočega pestrega simpozija, postavljenega v središče slovenske prestolnice. Zamisel vsekakor ni bila slaba. Res, ob motrenju prvih sej novoizvoljenega samozadovoljnega konglomeratnega valjarja in še enkrat od samega začetka grozljive opozicije je postalo zopet krvavo jasno, da so napotki v tej smeri čisto neobhodni, zanimiv pa je predvsem izvajalec projekta, Radio Študent. Krasen primer situacije, ko se medij, ki ima glede na svojo primarno kritično funkcijo od nekakovosti političnega kadra praktično še največ koristi, naveliča same globine te nekakovosti in se odloči, da bi bilo treba na tem področju kaj postoriti.

Teorija

Nad celotnim dogajanjem je od prve do zadnje sekunde bedel in predsedoval šef Radia Študent, v lepo izpolnjen burgundski pulover odeti Dejan Jelovac. Gospod Dejan je bil v petek dopoldne v kletnih prostorih tako žalostno zavoženega ljubljanskega Metropola s svojim šarmantnim južnim melosom tudi prvi govornik pred solidno zapolnjenim parterjem bodočih Ivov Hvalic in Bogdanov Barovičev. Mlada LDS glede na volilni izid očitno računa na avtomatično zagotovljeno vedro politično prihodnost in se ji svojega mladega predstavnika ni ljubilo poslati, so bili pa zato prisotni predstavniki prav vseh drugih strank. Homo politicus in praktična modrost se je glasil naslov prvega predavanja in šef Radia Študent je na svetlo promptno privlekel prvo prosojnico z med seboj s puščicami interkonentiranimi pojmi, kot sta recimo mi-subjekt in jaz-subjekt.

Kot si glede na to lahko predstavljate, smo začeli zelo družboslovno: mi-subjekt se na neki zgodovinski točki transformira v množico jaz-subjektov. Kot razbijalec čredne mentalitete, pionir humanizma in predsedujoča babica pri porodu individuuma je bil prav v zvezi s tem Sokrat prvi intelektualec, ki je bil obsojen na smrt. A tudi in prav zaradi njega imamo zdaj to demokratično družbo, v kateri nam vsaj na vsaka štiri leta privoščijo videz, da imamo vsak svoj glas.

Na splošno je treba izkazano slušateljsko kulturo prisotnih mladcev previdno pohvaliti, le ta prva jutranja skupinica je dajala strašljiv vtis ne preveč kultivirane horde; predvsem tistih nekaj brezsramnih ropotačev, ki so jim sredi predavanja zvonili celo mobiteli. Najbolj fascinantno je bilo visokoraslo fante, ki je najprej pol ure zamudilo, z zvenečimi platformskimi čevlji prekopitljalo celotno dvorano, začelo kašljati, pet minut obešalo bundico, treskovito izpustilo in pobralo celotno vsebino svojega naročja, z oglušujočim rrrreskom odprlo zapeto torbo, nakar se je začelo usekovati, strastno. Profesor Jelovac kot razsvetljen pedagog takih izgredov preprosto ni slišal in je v duhu žlahtnega humanizma grmel naprej. Sposobnost razumnega razločanja Dobrega od Zla, zmožnost odločanja o javnih zadevah (nasprotje od Idiotesa), uresničitev in ohranjanje družbene ureditve, umetnost uresničevanja realno-mogočega - če ste opazili, torej absolutno nič, kar bi znalo priti mladim debitantom v našem politikantskem močvirju vsaj približno prav, vendar pa vsekakor prelepa in plemenita teorija.

Med predavanjem in po njem sem v zgornjih prostorih zapazil vedno svilenega Dominika S. Černjaka in seveda me je zanimalo, ali je moč njegovo prisotnost pripisati naključju ali čemu drugemu. "Seveda ni naključje, prišel sem pozdravit prisotne." Kar Naenkrat Veliki Politik, ki je prišel pozdravit Male Politike? "Ne ne, tudi jaz še ne vem vsega, tudi jaz se lahko še česa naučim." To zveni pomirjujoče, kajne? Gospod Dominik prisotnih ni prišel samo pozdravit in se je, posajen na udoben stol v drugi vrsti, zatopljen v predavanja na sceni pojavljal še v zgodnjih večernih urah.

Vmes je bilo z odra moč slišati govor o poteh in stranpoteh globalizacije, nakar je naš pobratim Matevž Krivic nadaljeval z bitjem svoje nikoli izbojevane in nemara nikoli zares izbojljive bitke za resnično demokratično slovensko družbo. Njegov referat z delovnim naslovom Demokracija in pravna država je avditorij sprejel precej dobro, saj je neposredno po njem v gornjih prostorih s svojo intelektualno privlačnostjo nase priklenil omembe vredno gručico občudovalcev, skupaj z brhkimi dekleti s celimi nizi politoloških vprašanj. Tudi zaradi tega se je zdela dvorana spodaj ob začetku naslednjega predavanja prav čudno prazna (oboževalci so se kasneje sicer kmalu vrnili na svoja mesta), Slavko Gaber pa se je spravil govoriti o pravičnosti zastopanja in merilih zanjo.

Gospodu bivšemu in za mnoge malce presenetljivo ne tudi novemu ministru nismo nekateri nikoli zares verjeli, ko je začel razlagati, kako bo politično kariero zapostavil zaradi akademske. Tega dne se je odločil aspirantom na karantanski politični prestol razložiti dve ali tri o sami naravi demokracije in začel je prav medlo. Statično, sedentarno, monotono in po fiksiranem mikrofonu je predstavil nekaj osnovnih klasifikacij modov vladanja, zvočniki so ob tem skominjajoče cvrčali, pa Montesquieu in te reči, nakar se je nekaj zgodilo - nimam pojma, kaj. Slavko Gaber je vstal, pograbil mikrofon v roko, neubranljivo zakoračil v prostor in začel uporabljati besede, kot so simpl, losati in zblojena. Tudi tisti, ki so bili od mnogih predhodnih učenih besed že kar nekam otrpli, so zastrigli z ušesi; in z očmi. Po mnenju tega predavatelja se je začelo o demokraciji že pred časom govoriti kot o nečem, kar nima praktično nobenih meja, hkrati pa se je začelo nekako izogibati vprašanju, kako dolgo bo še trajalo. Liberalna demokracija je zmagala kot sistem, in to naj bi bil zdaj konec zgodovine, "medtem ko se je meni v študentskih letih zdelo, da nimajo tako dolgočasne oblike vladavine absolutno nič početi v naših krajih". Nasploh je bilo to predavanje nekoliko nepovezan, a nikakor nezanimiv kolaž anekdot, maksim in domislic o principih neposredne demokracije, posameznih generacijah človekovih pravic in o tem, ali naj bi pri nas policisti smeli v službo hoditi oblečeni recimo kot Sikhi. Za konec se je tedaj že resnično strastni profesor ob nemalo gestikuliranja proti Dominiku Černjaku obregnil še ob neizbežne notranje napetosti med partikularnim in splošnim predstavništvom: "V SMS pravijo, da bodo zastopali mlade. Ob tem se vprašam: is there any chance? Zastavi pa se mi še eno zoprno vprašanje, prav lahko naslovljeno tudi hipotetični stranki feministk, ki naj bi v parlamentu zastopala ženske:kaj je tisti rezidium, ki ostane vsem mladim in ženskam, ki da jih SMS/feministke tam predstavljajo? To je vprašanje identitete. Jaz osebno mislim, da SMS v parlamentu NE predstavlja mladine, DeSUS NE predstavlja upokojencev in poslanci iz Celja NE predstavljajo Celjanov. Kaj tam torej počno?So prisotni, niso pa predstavniki." Samo zato, ker smo nekomu dodelili svoj glas, še ne pomeni, da je zdaj naš predstavnik. To pomeni samo, da se lahko na to osebo odsihmal z nekoliko večjo legitimnostjo obračamo.

Gospod Dominik in strankarski kolega ob takih brezsramnih provokacijah seveda nista mogla zamižati in razvil se je manjši obračun, ki pa ni bil pretirano zanimiv, saj so udeleženci večinoma streljali drug mimo drugega. Zadnjo besedo je tega dne dobil Igor Lukšič s svojo Sodobno politično kulturo na Slovenskem, kar se glede na naslov žal ni razvilo v podrobnejši prerez guncanja najrazličnejših afen. Namesto tega je gospod Igor, ki je podobno kot gospod Slavko uporabljal besede, kot so popušiti, džoli in lapanje, organiziral parado prosojnic o tem, kdo pripada kateremu političnemu stebru, kaj ga pri tem določa, v koliko geometrijskih dimenzij se spajajo med seboj različni bloki v veliki teoriji koaliranja, take reči.

Posredovanje izkušenj

Soboto je razmeroma zgodaj začela kot profesorica zgodnjih ur vajena Mirjana Ule, govorila pa je o abstinenci med mladimi, in sicer politični. Sledil je nežni Darko Štrajn, ki je diseciral relacijo med lokalno politično kulturo in tveganimi potenciali mednarodne globalne vlade, in že je bila na sporedu nesporno najzanimivejša umestitev na kurikulum nastopajočih. Pritlehno bi bilo sicer kakorkoli kompromitiranim ljudem, celo politikom, zanikati pravico do druge priložnosti - poglejte recimo samo, kako se je v predvolilnem času v sklopu Demokratov Slovenije uspelo rehabilitirati enodnevnemu ministru za obrambo Alojzu Krapežu in kako imenitno se je to potem pokazalo na skoru njegovega novega tretjega bloka - vendar pa lahko začne človeka v primeru Petra Tanciga - bivšega ministra za znanost in tehnologijo, ki je bil v času vladanja dvakrat zapored ovaden zaradi finančnih mahinacij - vseeno občutno stiskati v prebavilih, kadar se spravi svoje bogate izkušnje posredovati mladim eventualnim naslednikom.

Predavatelj, povsem dovolj simpatičen in duhovit gospod z nekoliko manj impresivno brado, kot smo je bili vajeni iz njegovih zlatih časov, je govoril o Civilni družbi v demokracijah v postsocialistični tranziciji. Od naslova se je sicer takoj na začetku distanciral, saj ni ne politolog ne sociolog in je kanil predvsem posredovati nekatere impresije, nekaj izkušenj in, tako je upal, dovolj solidnih sistemskih analiz. Njegovo predavanje je bilo podaljšano, ker se je bil naslednji govornik Andrej Kurnik udeležil demonstracij v Nici in je posledično obtičal v prometu, gospod Peter pa je spregovoril o mnogih rečeh: o globalnem svetu, ki je pač preprosto prevelik, da bi se v njem zares splačalo solirati, da se je treba truditi za skupni sinergični rezultat, o stari jugoposlovici "Nikoli me ne moreš tako malo plačati, kolikor lahko jaz malo naredim!" in o naraščajoči razdalji med krakoma škarij svetovne bede in dejanske impotence za sanacijo tega problema namenjenih programov. Pod kategorijo skrajno filozofskih kritik je bivši minister državo Slovenijo označil za strogo mačeho, ki ne upošteva partnerskega principa in tudi ne učinkovitosti kot merila. Kar se tiče civilne družbe, je položaj vse prej kot rožnat, upanje pa gre iskati predvsem v morebitnem povezovanju nevladnih organizacij, neposrednem lobiranju v parlamentu, ozaveščanju na področju zakonodaje in neposrednem pritiskanju na EU, naj čim bolj pritisne na Slovenijo, da bi ta vendarle odplačala civilizacijski dolg za razvoj svojega civilnega sektorja.

Epilog

V soboto se je potem polemiziralo še o mnogih učenih konceptih, čeprav so se nekatere teme vsaj nominalno ujemale s tistimi že predstavljenimi, v nedeljo zjutraj pa je Radio Študent svojo krasno mišljeno in v veliki večini pogledov tudi zelo korektno izpeljano gesto zaokrožil z (a)političnim zajtrkom za vse udeležence. Razen multivitaminskega soka za naše prihajajoče možgane nič zdravega in krepilnega - same sladke, topljene in mrtve reči, pa zato toliko slastnejše. Jedro recimo 25 stalnih obiskovalcev simpozija je postalo med sabo na tej točki že precej domačno, na videz se je porodilo celo nekaj perspektivnih pristnih prijateljstev in kdo ve, ali ni bil prav na to jutro sklenjen prvi nejasen zametek kake koalicije, ki bi v prihajajočih letih znala vzeti v roke škarje in platno. Predstavniki starejših, torej na tej prireditvi pedagoških generacij so vse to vrvenje opazovali skozi očala benigne dobrohotnosti in si ob srebanju kave med seboj izmenjevali veteranske vojne zgodbe iz svinčene dobe.

Vse skupaj se je končalo v spodnji dvorani s falango belih barskih stolčkov, s katerih so eminentni zastopniki predstavili vsak svojo politično paradigmo. Ivan Štuhec se dogodka kot predstavnik demokrščanstva tudi zaradi neuravnoteženosti predavateljev ni udeležil, je pa poslal kot noč črnolaso predstavnico, da je prebrala njegov referat o tem, kako sta SKD in SLS propadli ("imeli velike težave") predvsem zaradi zlonamernih natolcevanj in obremenjenega zgodovinopisja, in o tem, da cerkev nima nobenega političnega programa, razen morda Svobodna cerkev v svobodni državi!

Darko Štrajn pa je glede liberalizma namignil, da je ta med našimi volilci tako izjemno popularen tudi zaradi totalitarnih teženj, ki so še vedno zelo prisotne v drugih strankah. Igor Lukšič je predstavil socialno demokracijo, ki je pri nas še vedno na ravni boja za poimenovanje, za avtentiko, s tem da je ZLSD v to bitko zaštartala z najslabše pozicije in ji je zato koncept tretje poti kot poskusa izgradnje novega pristopa prišel še toliko bolj prav. Jože Vozelj iz SMS je prebral reciklažo kakega starega Černjakovega govora iz TV-soočenj - čeprav je, priznam, proti koncu dodal senčico nečesa, kar je od daleč spominjalo na vsebino - in jo nadgradil z epsko fabulo o tem, kako je SMS uspeh vseh mladih, ki so presenetili vse: "Vse, samo sebe ne!" Alenka Paulin je osnovne cilje večine naših parlamentarnih strank označila za med seboj tako podobne, da se prave razlike kažejo predvsem v detajlih, in kot prepoznavno izvrsten detajl poudarila odnos posameznih strank do Kitajske, mastodontske teptalke človekovih pravic: "Pri nas prijateljem svetovnih diktatorjev pravimo levičarji!" Zadnji je član Nove Slovenije opisal hiranje in nemoč, hkrati pa vitalni pomen zunajparlamentarne opozicije.

Čisto za konec je bil prihranjen Forum, kjer so lahko mlade spužvice svoje na novo vsrkano znanje uporabile tudi v diskusiji. Moj najljubši trenutek tega zaključka je bil, ko je predstavnica mladih socialdemokratov gospoda Lukšiča povprašala, kaj so kot komunistična partija naredili s tistim kadrom, ki v tako kratkem času ni bil zmožen preklopiti z edine kar na tretjo pot, nagovorjeni pa ji je odvrnil, da ta kader zdaj pač sedi v SDS. Kresale so se iskre, prepucavanja je bilo kot v parlamentu, brizgal je mlad strup. Kako je že rekel gospod Jelovac, nasprotno od Idiotesa? Kako je že rekel gospod Gaber: Is there any chance?

povezava