Demonska obsedenost v RKC

Po uradnem učenju RKC, ki definira obvezno verovanje vseh katolikov, so satan in padli angeli resnične, inteligentne in zlonamerne prisotnosti v našem svetu, ki lahko (z božjim dovoljenjem) ljudi nadlegujejo (obsesija), se naselijo v živali, hiše ali lokacije ali se celo polastijo posameznikove osebe in telesa (posesija, obsedenost). Dvom o obstoju demonov in obsedenosti ni le heretičen: če je človek, ki dvomi, katoliške vere, je sam dvom že znak nezavedne obsedenosti.

Verovanje v realnost angelov in demonov je sicer del rimskokatoliške dogme, bolj nejasno pa je vprašanje, ali je RKC pripravljena svoje trditve tudi potrditi s primeri in empiričnimi dokazi. Med popularno literaturo RKC bomo resda našli na primer knjigo Eksorcistova zgodba (An Exorcist Tells His Story), ki jo je spisal uradni eksorcist rimske škofije oče Gabriele Amorth; katoliški izganjalci (predvsem ameriških škofij) se občasno celo pojavijo na televiziji. V katoliški enciklopediji pa bomo le težko našli kaj konkretnega.

Na skupaj 21 straneh besedila pod ključi Demoniacal Possession, Demoniacs, Exorcism in Exorcist najdemo množico bibličnih citatov in referenc na sto ali več let stare knjige o demonih in obsedenosti - a nobenega konkretnega primera, niti splošnih statističnih podatkov o številu žrtev in uspešnih "posegov" izganjalcev. Iz besedila razberemo samo, da katolik mora verjeti v realnost fenomena, vsi argumenti pa so le citati Biblije in teoretičnih del. Še več: katoliška enciklopedija eksplicitno priznava, da so bile "pogosto storjene napake v diagnozi primerov, kjer so bili diaboličnim silam pripisani učinki, dejansko povzročeni po povsem naravni poti". Današnja navodila zato poudarjajo, da morajo vse prijavljene primere obsedenosti najprej temeljito preučiti zdravniki in psihiatri. Celo kadar katoliški strokovnjak uradno potrdi demonski vpliv, vendar trpi žrtev tudi težave zdravstvene narave, ima klasično zdravljenje prednost.

V zgodnjem krščanstvu je veljalo prepričanje, da lahko demone izžene vsak predan kristjan. Sam ritual ni bil natančno določen, vedno pa je vseboval formulo "Izganjam te, zli duh, v imenu Očeta, Sina in Svetega duha" ter znamenje križa. Bolj ali manj inventivni izganjalci so postopek poljubno zakomplicirali in dodajali "učinkovite" fizikalne metode, na primer žganje žrtve z razbeljenim železom, namakanje v ledeni ali vreli vodi ter druge prijeme, ki naj bi hudobcem tako zagrenili obsedanje, da so kar sami skočili iz človeškega telesa (to je bilo pogosto tako temeljito obdelano, da je takoj izpustilo osvobojeno dušico proti nebesom).

Dogma današnje RKC dovoljuje izvajanje eksorcizma samo posvečenim duhovnikom z dovoljenjem pristojnega škofa. Po verovanju RKC moč nad demoni izhaja le iz Jezusa Kristusa, zato se lahko s hudobci uspešno spopadejo samo njegovi pooblaščeni predstavniki. Današnji uradni postopki za izganjanje demonov še vedno temeljijo na Rimskem ritualu iz leta 1614, ki ga je uveljavil papež Pavel V.

V nadaljevanju si bomo ogledali (uradno še vedno veljaven) postopek izganjanja demonov, kot ga je RKC določila z revizijami Rimskega rituala leta 1952.

Diagnostika

Ko pristojni škof sprejme prijavo domnevnega primera demonske obsedenosti, najprej določi odgovornega eksorcista (vsaka škofija naj bi imela vsaj enega), ki mora biti posvečeni duhovnik zgledno pobožnega življenja in globoko veren. Izganjalec mora biti v starejših letih, svojo službo mora opravljati v ponižnosti in brez kakršnegakoli osebnega ponosa, v trdni veri, da je samo posrednik božje milosti in osebno povsem nepomemben, da se torej niti najmanj ne zanaša na svoje sposobnosti, ampak samo na božjo pomoč. Pomembno je tudi, da se resno posveti svojim nalogam in čim več preučuje rimskokatoliške vire o demonih, njihovem vplivu in o izganjanju demonov.

Izganjalec ne sme prehitro začeti verjeti v obsedenost. Žrtev naj v začetku obravnava, kot da bi šlo za primer umske bolezni, in jo temeljito izpraša o njenem počutju in opažanjih. Pri tem mora biti pozoren in pronicljiv, saj so zlobni duhovi zviti in ga bodo nedvomno skušali zapeljati v napačen sklep. Pri najbližjih naj se posvetuje o okoliščinah, ki so povzročile nezaželeno stanje. Na primer, po verovanju RKC lahko satana pritegnejo igračkanje z okultnimi vedami, sodelovanje v čaščenju poganskih sil, prebiranje satanistične literature, zbiranje ali preiskovanje amuletov in drugih svetih predmetov nekatoliških religij, izrazi praznoverja, kot je nošenje magičnih kristalov in podobno. Eksorcist mora obvezno zahtevati mnenje domačega zdravnika in strokovni pregled psihologa ali psihiatra (seveda naj bi bili vsi sodelujoči strokovnjaki rimskokatoliške vere).

Osnovni znaki demonske obsedenosti so:

sposobnost govorjenja ali razumevanja jezikov, ki se jih domnevni obsedenec ni nikoli učil, še posebno že mrtvih jezikov;

izjemna fizična moč, ki je v očitnem nesorazmerju s telesnim stanjem pacienta;

izkazovanje znanja o dogodkih v preteklosti ali prihodnosti ali o oddaljenem dogajanju, kakršnega si domnevni obsedenec ni mogel pridobiti po naravni poti;

telepatija, telekineza ali druge paranormalne sposobnosti;

in najpomembneje: očitna sovražnost in nemir ob simbolih rimskokatoliške vere, kot so znamenje križa, imena Svete trojice ali device Marije, katoliški zakramenti, podobe svetnikov, relikvije in/ali druga znamenja ter običaji rimskokatoliške vere.

Tudi če so vsi navedeni znaki prisotni, mora eksorcist domnevnemu obsedencu najprej vsaj skušati pomagati z duhovnim svetovanjem. Na vsak način se je treba izogniti percepciji, da je eksorcizem nekakšna magija. Izganjanje demonov je indicirano šele, če pacient vztrajno zavrača duhovno pomoč in niti zdravstveno niti duhovno posredovanje ne izboljša njegovega stanja.

Priprave

Eksorcist mora delo opravljati diskretno, medijska prisotnost je eksplicitno prepovedana. Če zdravje obsedenca to dopušča, naj se postopek izganjanja demonov izpelje v cerkvi ali kapeli, vsekakor pa v prisotnosti simbolov rimskokatoliške vere, kot so razpela, posvečene sveče, svete relikvije, podobe Svete trojice, svetnikov in drugih. Izganjalec bo ob svojem delu potreboval pomočnike, za pravilno izvajanje litanij in najpogosteje tudi zato, da bodo fizično pridržali obsedenca, saj tega lahko rezidentni demon prisili celo v napad na izganjalca. Bližnji sorodniki pacienta so pogosto nezaželeni, ker jih lahko navidezno trpljenje obsedenca med izganjanjem preveč vznemiri. Eksorcist naj si za pomočnike izbere zgledno verne katolike (ni nujno, da so duhovniki), ki jih bo moral pravočasno poučiti o njihovi vlogi v ritualu.

Če je obsedenec dobrega zdravja, je zaželeno, da se tudi sam pripravi na eksorcizem. Posti naj se, redno dela pokoro in, kot se zdi pristojnemu duhovniku primerno, tudi večkrat sprejme sveto obhajilo. Opozoriti ga je treba, naj se z vso močjo trudi, da bo med postopkom izganjanja ohranil popolno pozornost (demoni obsedenca včasih prisilijo, da med eksorcizmom zaspi, ali ga motijo z iluzijami) in ne glede na to, kako ga bo satan trpinčil, mora pacient vse prenašati v trdni veri v božjo pomoč.

Sam izganjalec se mora posebno temeljito pripraviti. Več dni pred ritualom naj se posti in dela pokoro; spove naj se in prejme sveto obhajilo ter daruje mašo. Eksorcizma se mora lotiti brez dvoma in v trdni rimskokatoliški veri, saj satan hitro izkoristi vsako slabost.

Eksorcist se ne sme zapletati v nesmiseln klepet z demonom, na primer samo zato, da bi iz čiste radovednosti izvedel kaj o bodočnosti ali drugih skritih zadevah, ki niso v nikakršni zvezi z njegovo nalogo. Demonu mora ukazati, naj molči in odgovarja samo na postavljena vprašanja. Še najmanj sme hudobcu verjeti, če ga bo ta skušal prepričati, da je duh svetnika, znanega pokojnika ali celo dobri angel. Nekatera vprašanja pa izganjalec mora postaviti: koliko zlobnih duhov obseda žrtev in kakšna so njihova imena; kako, kdaj in zakaj so se naselili v obsedenega. Pri tem naj se ne ozira na norčije, neumnosti in nesmisle, s katerimi ga bo hotel hudobec zavesti. Eksorcist mora prisotne posebej opozoriti, naj se na hudobčeve izpade ne odzivajo, predvsem pa naj demonu ne postavljajo nikakršnih vprašanj.

Eksorcizem

Potek in obvezno besedilo rituala povzemamo v zelo skrajšani obliki, saj v celoti obsega prek 6200 besed (v angleški izvedenki) oziroma 33.684 bytov (to se iztiska na 19 straneh); kogar zanima popolno besedilo, si ga lahko ogleda na naslovu http://www.trosch.org/chu/exorcism.htm. Ob tem se opravičujemo, če uporabljena terminologija v slovenščini ni povsem ustrezna: besedilo rituala smo morali prevesti iz angleščine, saj slovenske različice nismo mogli dobiti.

Izganjalec si pred začetkom rituala nadene mašno srajco (koretelj) in vijoličasto štolo. Ko stopi pred obsedenca (ta mora biti zvezan, če se zdi nevaren), najprej naredi znamenje križa čez pacienta, čez sebe in čez prisotne ter vse pokropi z blagoslovljeno vodo. Potem poklekne in prične Litanije vseh svetnikov (vsi prisotni recitirajo odgovore). Po litanijah izganjalec doda: "Ne spominjaj se, o Gospod, naših prekrškov in prekrškov naših staršev in ne kaznuj nas za naše grehe." Za tem naj eksorcist prične Očenaš: "Oče naš (ostanek neslišno do:) in ne vpelji nas v skušnjavo," na kar vsi odgovorijo "temveč reši nas hudega".

Sledijo izvajanje 53. psalma (Ps 54,3-9) (prisotni morajo ustrezno odgovarjati) in molitve (prošnje), naj bog izganjalcu podeli moč, nato eksorcist demonu v božjem imenu zaukaže, naj ga uboga. Potem duhovnik položi roko na čelo obsedenega in izreče: "Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli. Naj ti Jezus, sin device Marije, Gospod in Odrešenik sveta, s slavo in pomočjo Njegovih svetih apostolov Petra in Pavla in vseh Njegovih svetnikov izkaže blagor in milost." Nato vsi odgovorijo: "Amen."

Izganjalec nadaljuje z branjem naukov iz evangelijev, najmanj enega izmed Jn 1,1-14, Mr 16,15-18, Lk 10,17-20 ali Lk 11,14-22. Nazadnje obsedenega blagoslovi z besedami: "Naj nadte pride blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta, Sina (naredi znamenje križa) in Svetega duha in ostane s teboj za vedno." Vsi odgovorijo: "Amen." Nato obsedenega pokropi z blagoslovljeno vodo. Po dodatni skupni molitvi, naj bog omogoči izgon demona (medtem naredi izganjalec znamenje križa čez sebe in čez obsedenega, položi en konec štole na vrat žrtve in desno roko na njeno glavo), prične izganjalec z odločnim glasom recitirati eksorcizem, ukaz nečistim silam, naj zapustijo žrtev:

"Izganjam te, nečisti duh, skupaj z vsemi satanskimi silami sovraga, vsemi duhovi pekla in s tvojimi padlimi sodrugi; v imeni našega Gospoda Jezusa (naredi znamenje križa) Kristusa. Izgini in ne vračaj se več v to bitje božje. Kajti On ti ukazuje, On, ki te je vrgel z nebeških višav v brezno pekla. Kajti On ti ukazuje, On, ki je nekoč umiril morje in veter in nevihto. Poslušaj torej in trepetaj v strahu, satan, ti sovražnik vere, ti sovrag človeštva, ti prinašalec smrti, ti tat življenja, ti, ki kvariš pravico, ti vzrok vsega zla in pregrehe; zapeljevalec ljudi, izdajalec narodov, spodbujevalec zavisti, izvir skoposti, začetnik prepirov, tvorec bolečine in žalosti. Zakaj torej vztrajaš in se upiraš, ko vendar veš, kot moraš, da Gospod Kristus izniči vse tvoje namene? Boj se njega, ki je bil v Izaku ponujen kot žrtev, v Jožefu prodan v sužnost, zaklan kot velikonočno jagnje, križan kot človek, in je kljub vsemu zmagal nad silami pekla. (naslednja tri znamenja križa naredi izganjalec na čelu obsedenega) Izgini torej, v imenu Očeta, (naredi znamenje križa) Sina (naredi znamenje križa) in Svetega (naredi znamenje križa) duha. Umakni se Svetemu duhu s tem znakom svetega (naredi znamenje križa) križa našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki živi in vlada z Očetom in Svetim duhom, Bogom, na veke vekomaj. " Vsi odgovorijo: "Amen."

Sledi skupna molitev in še dva podobna eksorcizma; postopek se po potrebi večkrat ponovi. Ritual se konča z Lk 1,46-55, Lk 1,68-79, Atanasijsko vero, in ko je odrešitev očitna, z zahvalno molitvijo.

Z eksorcizmom v novo tisočletje

Poleg opisanega rituala za izganjanje demonov iz človeka predpisuje RKC še bistveno krajši ritual, namenjen splošnemu boju proti silam zla, satanu in padlim angelom. Splošni eksorcizem lahko izvaja škof ali katerikoli pooblaščeni duhovnik, ne nujno eksorcist.

Drugi vatikanski koncil je pristojnim organom RKC naložil revizijo še danes veljavnih ritualov. V dokumentu De Exorcismus et supplicatonibus quibusdam, ki ga je papež Janez Pavel II. odobril 1. oktobra 1998, formalno pa ga je 26. januarja 1999 objavil kardinal Jorge Arturo Medina, je na 84 straneh pojasnjen nov postopek za izganjanje demonov. Nova navodila so bila izdana le v latinščini, lokalnim škofijam pa je zaupano, da jih ustrezno prevedejo in prilagodijo svojim potrebam.

Kardinal Medina je ob predstavitvi poudaril, da nova navodila ne prinašajo dogmatskih novosti: satan in demonske sile so po verovanju RKC še vedno resnične prisotnosti, ki delujejo v človeku in zunaj njega. Ritual tudi ne daje več nobene podlage za (po današnji dogmi) napačno mnenje, da je demonska obsedenost nujno znak božje kazni za hudega grešnika; bog lahko to grozno zlo dovoli v svoji modrosti, ne da bi bila žrtev kakorkoli kriva. Novi ritual pomeni kontinuiteto s sedanjim, opuščeni so le - po Medinovih besedah - nepotrebni pridevniki in nekatere nejasnosti. Po novem eksorcist demona ne bo več naslavljal z "zapeljevalec ljudi, izdajalec narodov, spodbujevalec zavisti ...", ampak samo z bolj nevtralnim "izvor zla".

Se je RKC odločila, da mora tudi do satana in padlih angelov nastopati s "politično korektnim" izrazjem? V resnici gre za bistveno doktrinarno "inovacijo", oddaljevanje od ene temeljnih dogem srednjeveške cerkve. Temeljna postavka zapletenih eksorcističnih ritualov je bila, da je satanova poglavitna lastnost ponos; zaradi ponosa je bil vržen v brezno. Če ga torej hoče eksorcist izgnati iz obsedenca, mora prizadeti njegov ponos, ga tako rekoč prisiliti, da užaljeno zapusti svojo žrtev. Zato so srednjeveški priročniki za izganjanje demonov vsebovali tudi po več deset strani že kar obscenih žaljivk, ki naj bi satanu zagrenile obsedanje. V danes še veljavnem Rimskem ritualu iz leta 1952 so le najbolj spodobne. V prejšnjih časih so eksorcisti demone psovali z imeni kot "umazana svinja, zavistni krokodil, živalski in neumni pijanec, prevejani merjasec, napihnjena krastača, ušivi svinjar ...", kar ritualu res ni dajalo pridiha dostojanstvenosti.

Zdi se, da so demoni, obsedenost in izganjanje hudiča postali za RKC tema, ki povzroča zadrego. Še posebno, ker se celo po mnenju katoliških strokovnjakov praktično vsi prijavljeni primeri obsedenosti izkažejo za psihiatrična obolenja. Ker je RKC nezmotljiva cerkev z nezmotljivim papežem na čelu, seveda ne more priznati, da so bili vsi pretekli demoni le plod lahkoverne domišljije in verske slepote. Dogme ni mogoče spreminjati, a hkrati so eksorcisti in verovanje v demonsko obsedenost bizaren atavizem, s kakršnimi se RKC le težko prikazuje kot predstavnica vere za 21. stoletje. Najbrž bi najraje videli, da bi se vse skupaj kar pozabilo.

Čeprav dokumenti RKC tega ne povedo tako jasno, se vseeno zdi, da smo ateisti, agnostiki in skeptiki varni pred hudobcem: naše duše že tako ali tako pripadajo satanu, zato se mu ni treba truditi z obsedanjem. Satan torej obseda pretežno ali samo katolike. Ali, drugače povedano, satan obseda le tiste, ki vanj verjamejo.

Od bolezni do obsdenosti

Že Hipokrat je v 5. stoletju pred našim štetjem trdil, da je norost bolezen možganov. V 1. stoletju sta Aretaeus in Soranus norost raziskovala kot bolezen in celo odkrila nekatere terapevtske postopke; tudi Galen, ki ga je evropsko zdravilstvo ponovno odkrivalo v renesansi, ni verjel v demonsko obsedenost, ampak v bolezenske vzroke. Še v 3. stoletju je Celius Aurelianus zagovarjal bolezenske izvore norosti, celo v 6. stoletju je kljub vse bolj grozečemu krščanskemu fundamentalizmu podobne ideje zagovarjal Aleksander iz Tralesa. V 7. stoletju najdemo Pavla iz Aegine, ki je razvil nekatere metode za zdravljenje melanholije - vendar je Pavel že deloval zunaj krščanskega vpliva, pod zaščito kalifa Omarja.

Večina antičnih filozofov vedenjskih motenj ni pripisovala demonski obsedenosti, krščanstvo je te zamisli "uvozilo" iz judaizma in drugih vzhodnih religij. Celo v zgodnjem krščanstvu še najdemo postopke, ki medikacijo sicer mešajo z elementi krščanske vere, a so bili do obsedenih bistveno bolj nežni kot srednjeveški. Na primer:

"Če človeka obseda hudič ali ga od znotraj nadzoruje z boleznijo, mu pripravi pijačo iz volčjega boba, čišljaka, črnega zobnika in česna. Vse dobro stri in dodaj temno pivo ter blagoslovljeno vodo."

Še en recept: "Za človeka, ki ga obseda hudobec, pripravi napoj iz divje črnike, pasjega jezika, rmana, volčjega boba, nemške perunike, koprca, luštreka in lišaja. Strto vmešaj s pivom, izreci sedem maš čez napoj, dodaj česen in blagoslovljeno vodo. Obsedeni naj izmoli Beati Immaculati in popije napoj iz cerkvenega zvona. Potem naj duhovnik nad njim izreče (molitev) Domine Sancte Pater Omnipotens."

V srednjem veku je "demonska" teorija norosti skupaj s prepričanjem, da je obsedenost zaslužena božja kazen in da s trpinčenjem pacienta kaznujejo zlega duha, privedla do grozljivih postopkov in terorja nad umsko bolnimi, ki je vladal več kot tisoč let.

Leta 1583 so na Dunaju 16-letno deklico pograbili trebušni krči. Skupina jezuitskih duhovnikov je ugotovila, da je deklica obsedena, in lotili so se eksorcizma, ki je trajal kar osem tednov. Končno so objavili, da so iz deklice izgnali 12.652 demonov, ki jih je njena babica hranila kot muhe v steklenih kozarcih. Babico so z mučenjem pripravili do priznanja, da je čarovnica in da je imela spolne odnose s satanom. Po pravnomočni obsodbi so jo sežgali na grmadi. Nesrečna babica je bila le ena od najmanj milijona usmrčenih čarovnic, ki so jih obtožili, mučili do priznanja in obsodili po zakonih in navodilih RKC.

Obsedeni novorojenčki

V zgodnjem krščanstvu niso ločevali med nekrščenimi in obsedenimi, zato so v krščanstvu podučenega "kandidata" (catechumen) vedno najprej eksorcirali. Uradna dogma RKC tega načela še danes ne zanika. Še v začetku 20. stoletja na primer noseča ženska ni smela sama stopiti v cerkev, ker je nosila "nečistega duha" - pred božjim hramom jo je sprejel duhovnik in s primernimi besedami pospremil skozi vrata. Standardni postopek krsta je vseboval tudi t. i. "minorni eksorcizem", izganjanje demona z besedami (običajno izgovorjenimi v latinščini):

"Izganjam te, nečisti duh, v imenu Očeta, Sina in Svetega duha. Pridi ven in zapusti tega služabnika božjega [otrokovo ime]. Prekleti in zavrženi duh, poslušaj ukaz samega Boga, njega, ki je hodil po morju in iztegnil desnico Petru, ki se je utapljal. Zato, zavrženi hudič, priznaj svojo obsodbo ... in zapusti tega služabnika božjega [otrokovo ime] ... nikoli si ne drzni, zavrženi hudič, prekršiti to znamenje svetega križa, ki ga postavljamo na njegovo/njeno čelo. V imenu Kristusa, našega Gospoda."

Duhovniki RKC danes še vedno izrekajo besede "minornega eksorcizma" (čeprav v bistveno skrajšani in nejasni obliki) ob krstu, blagoslavljanju svete vode, blagoslavljanju cerkve, doma ali druge lokacije ipd.

S slabo oprano solato lahko pojemo še kaj hujšega kot polža, gosenico ali amebe.

Papež Gregor I. Veliki (560-604 n. š.), svetnik RKC, ki velja za enega štirih najpomembnejših doktorjev rimske cerkve, je opisal primer nune, ki je demona zaužila s solato, ker je pozabila narediti znamenje križa nad svojim kosilom. Ko je izganjalec hudobcu zaukazal, naj žensko zapusti, se je ta branil: "Kaj sem pa jaz tu kriv? Mirno sem počival na listu solate, ta ženska nad njo ni naredila znamenja križa in me je kar pogoltnila!" Če upoštevamo sodobno pravno logiko, Gregorjev demon objektivno ni bil kriv, da je nuno obsedel; še več, najbrž bi lahko celo zahteval odškodnino za pretrpljeni odvzem svobode!

Šestega septembra 2000 se je z demonsko obsedenostjo spopadel sam Janez Pavel II. Med papeževo redno avdienco je 19-letna ženska, ki je sedela v prvi vrsti, pričela z globokim glasom kričati žalitve. Ko so jo hoteli stražarji obvladati, se jim je upirala z nadčloveško močjo. Končno jim jo je uspelo zvleči iz avdienčne dvorane v javnosti nedostopen prostor, kjer je Janez Pavel II. cele pol ure nad njo molil, jo objemal in ji obljubil, da bo naslednjega dne zanjo daroval mašo.

"Obsedena" ženska je eden od dolgoletnih "pacientov" eksorcista rimske škofije očeta Gabriela Amortha, eden težjih primerov, kot priznava sam izganjalec. Tudi papežu njenega demona ni uspelo izgnati: ko je Janez Pavel II. odšel, se je iz žrtvinih ust izvil globok in grozeč glas: "Niti poglavar (rimskokatoliške cerkve) me ne more odgnati!"

Primer je že tretje (javno znano) papeževo srečanje z obsedenostjo. Pred tem je skušal satana izgnati še leta 1978 in 1982, obakrat prav tako neuspešno.

Evangeličanski pastor J. F. Cogan pripisuje demonom vrsto bolezni in duševnih težav, med drugim shizofrenijo, kleptomanijo, otroško neposlušnost in težave pri učenju. Demone privlačijo mnoge "nemoralne" dejavnosti, med drugim spolni odnosi zunaj zakona, homoseksualnost, gledanje ali prebiranje pornografije in znanstvene fantastike, uživanje halucinogenih mamil, hipnoza ter poslušanje rockovske glasbe, posebno težkometalne. Med najnevarnejše "magnete za demone" sodijo računalniške igrice, v katerih se igralec srečuje in bori z zmaji, s pošastmi in z magijo: Dungeons & Dragons, DragonQuest, RuneQuest, Tunnels and Trolls, Quake, HalfLife, Call of Cthulhu...

Oče Cogan je tudi tvorec teorije o "demonskem time-sharingu". Po njegovem je število demonov ustaljeno od Kristusovega rojstva. Vendar se je od takrat bistveno povečalo prebivalstvo in vsak demon mora dejansko obsedati več posameznikov. Oče Cogan je torej prepričan, da vsak demon obdeluje več obsedenih po načelu "time-sharinga": žrtev prisili v kakšno nagnusno dejanje, potem pa se "s hitrostjo elektrike, 186.000 milj na sekundo," preseli v naslednjo. Cogan svojo tezo dokazuje z opažanjem, da so lahko morilci in drugi storilci nasilnih kriminalnih dejanj tik pred zločinom in tik po njem povsem mirni in racionalni.

"Vsak osebni računalnik, izdelan po letu 1985, ima dovolj spominskih zmogljivosti, da se vanj lahko naseli demon," je prepričan prečastiti Jim Peasboro iz Savannaha v ameriški zvezni državi Georgia. V knjigi Hudič v stroju: ali je vaš računalnik obsedel demon?, ki je izšla aprila 2000, trdi med drugim, da je 10 odstotkov vseh ameriških PC-jev obsedenih.

Prečastitega Peasbora so na demone v PC-jih opozorili verniki njegove kongregacije. Poštene, srečno poročene može je satanska sila nezadržno privlačila na pornografske strežnike, kjer so si ogledovali nepopisne perverzije. Gospodinje, ki nikoli v življenju niso izrazile nečiste misli, so se mimo svoje volje znašle v internetovskih čvekalnicah, kjer so bljuvale ogabne izraze, kakršnih sicer ne bi nikoli uporabile.

Prečastiti Peaboro si je osebno ogledal enega od obsedenih računalnikov. Ugotovil je, da se je kar sam od sebe sprožil program, ki ga je neposredno nagovoril in se iz njega norčeval: "Pridigar, ti si slabič in tvoj bog je prekleti lažnivec!" Potem se je stroju povsem zmešalo in pričel je tiskati nespoznavne simbole. Peaboro se je posvetoval s strokovnjakom za mrtve jezike in izvedel, da je računalnik izpisal množico nagnusnosti v 2800 let starem mezopotamskem dialektu!

Na srečo je računalnike razmeroma lahko očistiti demonov, trdi prečastiti Peaboro. Samo zamenjati moramo trdi disk (reformatiranje ni dovolj!) in ponovno namestiti programsko opremo.