18. 12. 2000 | Mladina 51 | Družba
O-jej, telebajski!
Od geja do komunista - od hipija do hekerja
Tinky-Winky
© Marko Jamnik
Nekateri so čakali na milenij, ki da bo spremenil svet in usodno prelomil zgodovino, drugi pa so trdili, da so se meje sveta in zgodovine usodno premaknile že prej, natančneje, 31. marca 1997 ob 10.00, ko je BBC lansiral Telebajske (alias Teletubbies), novo otroško serijo, ki se zdaj rola tudi pri nas. Da jo je BBC zapakiral kot "medijski dogodek", je v kompletni zgodbi le stranski podatek, kakor je zgolj stranski podatek to, da je bila namenjena izključno otrokom, no, infantom. Ni pa stranski podatek to, da je zmedla in pretresla predvsem odrasle. Od staršev do učiteljev, od psihologov do sociologov, od farov do varuhov morale, od medijev do politikov, od desnice do levice. Točno, svet se je histerično ustavil in skušal za vsako ceno ujeti tajno, skrivno, šifrirano sporočilo, ki se vije iz otroške TV serije. Kar pa se itak zgodi vedno, ko dvoletni froci, ki non-stop težijo, piskajo in najedajo, ob pogledu na to ali ono reč v hipu in sunkovito obnemijo, obtičijo, sedejo in potem kot kaki hipnotiziranci nepremično in ritualno buljijo predse. Kaj je to? Bližnje srečanje tretje vrste? Ali prozac tretje vrste?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 12. 2000 | Mladina 51 | Družba
Tinky-Winky
© Marko Jamnik
Nekateri so čakali na milenij, ki da bo spremenil svet in usodno prelomil zgodovino, drugi pa so trdili, da so se meje sveta in zgodovine usodno premaknile že prej, natančneje, 31. marca 1997 ob 10.00, ko je BBC lansiral Telebajske (alias Teletubbies), novo otroško serijo, ki se zdaj rola tudi pri nas. Da jo je BBC zapakiral kot "medijski dogodek", je v kompletni zgodbi le stranski podatek, kakor je zgolj stranski podatek to, da je bila namenjena izključno otrokom, no, infantom. Ni pa stranski podatek to, da je zmedla in pretresla predvsem odrasle. Od staršev do učiteljev, od psihologov do sociologov, od farov do varuhov morale, od medijev do politikov, od desnice do levice. Točno, svet se je histerično ustavil in skušal za vsako ceno ujeti tajno, skrivno, šifrirano sporočilo, ki se vije iz otroške TV serije. Kar pa se itak zgodi vedno, ko dvoletni froci, ki non-stop težijo, piskajo in najedajo, ob pogledu na to ali ono reč v hipu in sunkovito obnemijo, obtičijo, sedejo in potem kot kaki hipnotiziranci nepremično in ritualno buljijo predse. Kaj je to? Bližnje srečanje tretje vrste? Ali prozac tretje vrste?
Za začetek, Telebajski so štirje raznobarvni, zelo okrogli, igračasti, meter in pol visoki pajaclji s TV ekrani v trebuhih in antenami na glavah. Tinky-Winky (barva škrlatna), Dipsy (barva zelena), Laa Laa (barva rumena) in Po (barva rdeča). Živijo sredi narave, med rožami, stanujejo pa v neke sorte podzemskem bunkerju. Nenehno so skupaj. Norijo in se igrajo. Tu in tam slišijo zunanji glas napovedovalca, tu in tam zagledajo sonce, ki ima otroški obraz, tu in tam mimo prilezejo zajci, tu in tam se iz zemlje dvignejo avdio-teleskopi v obliki držala za tuš, tu in tam se prikaže vetrnica, ki oddaja čudne, zoprne, moteče zvoke. Pa zgodba? Je ni. Nič se ne zgodi. Tudi kake rdeče niti ni. Telebajski se igrajo - to je vse. Jasno, igrajo se tako kot otroci - brez rdeče niti. Pa tudi brez režije in brez scenarija. Kot da improvizirajo, toda na svoj okoren, majav, približen, napol omotičen, abstrakten, nesmiseln način. "Telebajski so prišli", slišimo. Ali pa: "Telebajski živijo." To so najdaljši stavki. Vse ostalo je le nerazločno oh-eh blebetanje in iracionalno hihitanje. Več ni treba. Telebajski živijo. To je vsa zgodba te eh-oh teleserije. To be or not Tubby.
Na prvi pogled: nedolžno, ljubko, naivno, idilično, nestresno, brez roba. No, ko se je val polemik v Britaniji ravno dobro polegel ("premalo vzgojno", "preveč nadrealistično"), so Telebajski z vsem marketinškim pompom in z vsemi franšizami štartali v Ameriki, kjer pa se je fundamentalistični Moralni večini, ki jo vodi prečastiti Jerry Falwell, povsem zmešalo: "Telebajski so za otroke kvarni!" Zakaj? Ker da je Tinky-Winky v resnici gej. Zakaj? Ker ima na glavi trikotno anteno, ker rad aranžira cvetje in ker okrog paradira z rdečo damsko torbico. Nič hudega, če je gej. Še toliko bolj, ker je spolna identiteta Telebajskov trans zase. Tako kot namreč ni jasno, če med štirimi Telebajski obstajajo kake družinske vezi, tudi ni jasno, kakšnega spola so, akoravno se domneva, da sta Tinky-Winky in Dipsy moškega, Laa Laa (po naše Lili) in Po pa ženskega spola - ves čas so goli, toda spolnih organov ni na spregled. Predspolna bitka? Postspolna bitja? Transspolna bitja? Novi spol? Postmoderna bitja - je vsak izmed njih interaktivni rezime vseh spolov? BBC jih itak ni promoviral kot fiktivne like, ampak kot humanoidna bitja, ki zares živijo - kot skriti, tajni, še neodkriti del naravne zgodovine, o katerem moderna znanost nima pojma.
Psihedelični freakshow
Toda še preden je kdo rekel, da Telebajski izgledajo kot potomci onega "vesoljskega otroka" iz Kubrickove Odiseje v vesolju, so se že oglasile spletne strani, ki so skušale razkrinkati zarotniško naturo serije, češ da gre le za komunistično alegorijo, da so Telebajski le tuji agenti, infiltrirani komunisti, revolucionarni aktivisti, ki da ves čas dobivajo zagonetne signale... ki da so ves čas pod kontrolo (antene, ekrani, hardware, vetrnica)... ki da živijo v nenehnem strahu, da jih bodo uspavali ("Čas za telepapa")... ki da so vodeni iz mračne, omnipotentne, KGB-jevske tujine... ki da širijo nezadovoljstvo in "kulturno revolucijo"... ki da otrokom perejo možgane... in ki da minirajo britansko razredno-kastno harmonijo. Drži, Telebajski se ne zmenijo za razkošje, za aristokratske ideale, za socialne privilegije. Prej narobe, iz socialne tekme izstopijo, pa čeprav na svoj igrivo dekadenten način. A la zen. Kot hipiji, huh.
In res, bolj ko gledate Telebajske, bolj se vam zdi, da gledate psihedelični freakshow. Vse, kar vidite in slišite, ima namreč psihedelični akcent. Telebajski brbljajo, bluzijo in se odštekano hihitajo - kot da bi bili pod vplivom te ali one substance. Ne preseneča, da konzumirajo le dva tipa hrane - "tubbytoast", ki jim kar sam leti na krožnike, in "tubbycustard", smetano, ki jo običajno zaužijejo z neke sorte slamico. In ne preseneča, da je svet videti le kot njihova halucinacija: napovedovalčev glas zveni kot prisluh... brneča vetrnica izgleda kot del stroboskopskega light-showa... sonce je sneto z Magic Busa... cvetje s flower-power plakatov... teleskopi pa so kot napihnjeni mikrofoni, ki iščejo zablodele, zadete rockerje. Ja, Telebajski so štirje - klasična rock postava. Kot Beatlesi. Kot Beatlesi na mind-expanding tripu. Kot Beatlesi, ki so se v svoji sklepni fazi najbolje počutili v stilizirani, psihedelični naravi. Kar omogoča neskončne debate o tem, hej, kateri je tvoj najljubši Beatle... ee, Teletubby? Kot rečeno, tu in tam mimo prileze tudi kak zajec. Ne, ne ustraši se, ne zbeži, ne čuti se ogroženega, ampak ostane - kot del bizarne, sublimne, meskalinske new-age halucinacije. Telebajski so happening, ki izgleda tako, kot da ga je ustvaril Lewis Carroll, medtem ko je poslušal psihedelični hit "White Rabbit" benda Jefferson Airplane. Teletubbyland = Stonesville. Telebajski so underground - zato živijo pod zemljo. V komuni, huh. Ločeni od sveta. V alternativnem, paralelnem svetu. Neločljivi. Spleteni. Povezani. Wired. Hekersko. A la Negroponte: To Be One. Ko se jim v trebuhu prižge ekran, neskončno uživajo... kot bi dobili on-line fiks. In vrata percepcije se odprejo.
