Kdor je dober v malem, je tudi v velikem

V Slovenijo ste prišli ob razpadu Jugoslavije.

Maja drugo leto bo deset let, odkar sem prišel iz Minska v Slovenijo. Bil sem član reprezentance Sovjetske zveze, na olimpiadi v Seulu pa tudi trener reprezentance. V Slovenijo sem prišel po naključju. Direktor Inštituta za šport Jaka Bednarik, s katerim sem sodeloval prek Akademije za šport v Minsku, me je leta 1991 poklical, da je prosto mesto trenerja Maribora Branika. Vabilo sem sprejel, ker sem vedel, da so v klubu dobri plavalci kot Matjaž Koželj in Tanja Godina. Toda po smrti predsednika Maribora Branika Toneta Božiča si mariborski klub ni opomogel sedem let. Od leta 1991 do 1997 se je zamenjalo šest predsednikov, vladal je popoln razpad sistema. Pred kratkim sem dobil na sodišču tožbo, ker so mi nezakonito prekinili pogodbo. Z rezultati, še posebej Metke Sparavec, ki je bila šesta na EP, sem dokazal, da smo dobro delali.

Kakšne možnosti za uspehe imajo drugi najboljši slovenski tekmovalci? Anja Čarman je pri komaj petnajstih osvojila medaljo na EP ali pa Mankoč ...

Pri petnajstih letih je seveda dobro, da dobiš medaljo na nekem odmevnem tekmovanju, da te potrdi, ti da zalet in večjo samozavest. Kar se tiče Mankoča - on je že dolgo v vrhu. Njegovi in Medveškovi rezultati so bili tisto, kar sem pričakoval že na olimpiadi ...

Mankoč olimpijski prvak?

V tem trenutku ne, vsekakor pa obstaja možnost. Isto velja za Medveška. Olimpiada je zelo obremenjujoča, in da dosežeš maksimum, moraš biti popolnoma sproščen, in to je na tako velikem tekmovanju zelo težko. Le redkim uspe preboj na olimpiadi. Večina najboljših tekmovalcev prihaja iz plavalno najboljših držav. Oni so selekcionirani izmed velike konkurence, kjer morajo plavati vedno maksimalno. V Sloveniji pa to ni potrebno. Mankoč in Medvešek lahko plavata le z nogami, pa bosta zmagala na državnem prvenstvu. V predtekmovanju se praktično kopata. Nosilka slovenske reprezentance bi glede na svoj razvoj morala biti Metka Sparavec.

Toda zaradi nosečnosti je odpovedala nastop ...

Zaradi tega je moral nekdo drug prevzeti breme odgovornosti, Medvešek in Mankoč pa tega še nista sposobna. Pri Mankoču se ta problem pojavlja že druga leta. Vendar mu je bilo na EP lažje, ker je prišel v vlogi favorita in to tudi dokazal. Psihološki proces je precej dolg in zmaga mu bo bržkone precej koristila. Po mojem mnenju čaka slovensko plavanje sedaj neko zlato obdobje vsaj osem do deset let.

Pred prvenstvom se je prav zaradi slabih rezultatov v Sydneyju veliko govorilo o zamenjavi selektorja Cirila Globočnika ...

Rezultata naših plavalcev sodita v sam svetovni vrh. Vsi, ki imajo boljše rezultate, so bili svetovni ali olimpijski prvaki. To je zagotovilo uspehov v prihodnje. Globočnik je imel določene probleme znotraj plavalne srenje. V Sloveniji trenutno ne vidim drugega kandidata za direktorja in selektorja. Edini je, ki lahko odigra vlogo Toneta Vogrinca med plavalci. Potrdil se je s tem, da je neki vaški klub, kot je Radovljica, pripeljal na prvo mesto v Sloveniji.

Uspehi na EP v kratkih bazenih se zdijo nekako enakovredni evropskemu dvoranskemu prvenstvu v atletiki. Večina vidi pravo vrhunsko plavanje le v 50-metrskih bazenih, v katerih se tekmuje na olimpiadi.

V svetovnem plavanju se v zadnjih petih letih dogajajo velike spremembe, ki zamujajo vsaj dvanajst let. Plavanje je zaostalo v smislu marketinške promocije, ki je bilo v izhodišču v boljšem položaju kot tenis ali košarka. Prvi športnik, ki je res znal unovčiti svoje olimpijske kolajne, je bil Mark Spitz. Že leta 1972 je s svojimi kolajnami zaslužil 7 milijonov dolarjev, kar je enako 14 ali 20 milijonom letos. Takšne letne pogodbe imajo sedaj le športniki kot Jordan ali Schumacher. On pa je takšno vsoto zaslužil pred skoraj tridesetimi leti. Plavanje je bilo takrat v športni špici, nato pa je prišlo obdobje politizacije športa, dvoboj med Zahodom in Vzhodom. V Rusiji so nam dejali, kako z uspehi dokazujemo, da je socializem boljši kot kapitalizem. Napredovali so preostali športi, kjer ni bilo neposrednega dvoboja. Sedaj smo z dvajsetletno zamudo krenili po tej poti. Od leta 1998 je spremenjen svetovni tekmovalni koledar. Mednarodna plavalna zveza LEN je ugotovila, da brez denarja ni razvoja športa in le veliko zanimanje javnosti prinese denar. Včasih so se menjala svetovna prvenstva in olimpiade na dve leti in tekmovalci so doživljali velike travme, če so imeli slab dan na teh tekmovanjih. Treba je bilo razširiti tekmovalni program in uvedena je bila zimska sezona, ki poteka v kratkih bazenih. Sedaj so vsako leto evropska prvenstva v kratkih in velikih bazenih, svetovni prvenstvi na dve leti ter olimpiada na štiri leta. Poleti smo angažirani toliko kot atleti, pozimi pa kot smučarji. Določene sfere morda tega niso sposobne sprejeti, ker navsezadnje odžiramo medijski prostor drugim športom. Evropsko prvenstvo je kot evropsko prvenstvo v drugih športih. Tekmovanja so se porazdelila na nekako 70 odstotkov v kratkih in 30 odstotkov v velikih bazenih. Slovenci smo tu v prednosti, saj treniramo več kot 80 odstotkov v kratkih bazenih. Ker v Sloveniji praktično ni pokritih velikih bazenov, potrebujemo več časa, da prenesemo rezultate iz kratkih bazenov. Sicer pa - kdor je dober v malem, je tudi v velikem bazenu.

Plavanje je šport, kjer se skorajda največ govori o dopingu. Najprej so bili na udaru nemški plavalci, pred nekaj leti Kitajke, Italijani pa so na olimpijskih igrah kar naenkrat dosegli neverjetne rezultate.

V plavanju in atletiki je narejenih največ raziskav, ker imamo standardne možnosti, in vsaka raziskava, narejena pri plavalcih, je šele pozneje razširjena na druge športe. Na olimpijskih igrah je v plavanju podeljenih največ kolajn, in kdor jih največ pobere, je med najboljšimi tudi v skupnem seštevku. To je bilo zelo pomembno pri blokovski razdelitvi. Danes si na podlagi svojega znanja in izkušenj upam trditi, da je bilo letos na OI še več dopinga kot na prejšnjih olimpiadah. Vendar Slovenija nikoli ne bo prišla zraven. Vse skupaj je preveč tvegano, poleg tega pa je potrebno veliko denarja za laboratorije, kot jih imajo Italijani, ki zaščitijo tekmovalce. Nekaterim italijanskim tekmovalcem je bilo dokazano, da so bili pod vplivom dopinga, prav sedaj pa poteka preiskava, da je bilo takšnih kar 100 tekmovalcev, CONI-jev zdravnik pa se brani, da je delal zgolj raziskave. Sum o dopingu se vzbudi ob nenavadnem trendu rezultatov. Govori se, da so imeli Italijani 38-krat višjo raven rastnega hormona, kot je običajno. V plavanju je težko dosegati velike preskoke, ker so vsi tekmovalci zelo izenačeni. Angleži so bili letos na OI po 56 letih prvič brez medalje, razočarali so Rusi, Španci, Nemci, Francozi, Kanadčani ... Govoril sem s podpredsednikom svetovne plavalne zveze Smirnovim, ki mi je dejal, da je LEN izpostavljen hudim pritiskom naštetih reprezentanc, ki se pritožujejo nad domnevno nepoštenimi rezultati.