Na žajfi je padel

Če ste imeli konec osemdesetih let jajca ali pa ste bili še mladi in neumni, ste se usedli v avto in se odpeljali v Banjaluko. Ljubljanska Olimpija se je tiste dni borila za vstop v prvo ligo, Borac iz Banjaluke je imel enak namen. Kasneje sta oba vstopila v prvoligaški kotel, tisto nedeljo, ko sta se pomerila, pa še ni bilo povsem gotovo, ali se bo to zgodilo. Zato je bil boj na življenje in smrt neizbežen. Olimpija je pol leta prej zmagala v Ljubljani. In "vidovita" Vava, najbolj znana čarovnica iz Bosne, je za Sportske novosti jasno napovedala izid. Borac bo zmagal za tri gole, je ugotovila in tudi ona zmagala. Bilo je 3 : 0 za Borca. Če se dobro spomnim, je kasneje "vidovita" Vava ugotovila še, da bo Jugoslavija razpadla, da bo velika vojna in podobno ... Ampak vse druge napovedi so bile po banjaluški pravi mačji kašelj.

Na mestnem stadionu je bilo kakih 20, morda celo 25 tisoč gledalcev, ki so prav tako kot "vidovita" Vava izračunali, da mora Borac zmagati za tri zadetke. Sodnik, neki Makedonec, je prav tako vedel, da mora Borac zmagati za tri gole, še posebej pa ga je o nujnosti zmage domačih prepričalo to, da so pred tekmo umaknili ograjo ravno na tistem delu tribune, kjer so bili najkrvoločnejši domači navijači. Med sodnikom in navijači je bilo le nekaj Energoinvestovih in Agrokomerčevih reklam, visokih približno pol metra. Preskočljivo, a ne. Nogometaše Olimpije so tekmeci ne samo premagali, ampak tudi krepko premikastili, sodnik pa prekrškov tisto sončno popoldne ni piskal. Na tribuni so nam, petim ali šestim navijačem, razložili, da tako ali tako nimamo šans, in ob odhodu smo jih kljub zmagi domačih z veliko razliko skoraj kasirali, le pogumnemu fotografu Frasu se lahko zahvalimo, da se to ni zgodilo, ker je prav spretno oddirkal s kraja dogodka. Še dobro, da smo sedeli na VIP-tribuni.

Jebi ga, takšen je bil pač videti balkanski nogometni kotel in podobne stvari so se ob koncu jugoslovanske ere rade dogajale. Nogometaši Slovana, ki sem jih v tistih časih spremljal v medrepubliški ligi zahod (tretji ligi), so se celo bolj bali hrvaških kot bosanskih prizorišč. Na hrvaškem možnosti za zmago ni bilo. Zaprešić, Sisak, Zadar, Zagreb, Varaždin ... Prav spominjam se, ko mi je sekretar Jovićić (sicer vojak iz Most) govoril: "Miha, to su ti sve ustaše. Tu se ne može pobediti." Lokomotiva iz Zagreba je dala Slovanu rekordne štiri gole iz ofsajda. Pa šta. Tako ali tako so na tekmi sodili trije Slovenci. Na tekmi z Radnikom iz Velike Gorice je neki sodnik izključil ljubljanskega kapetana, ker so ga domači zlomili. Po tekmi sem sodnika vprašal, ali je normalen. Pogledal me je, kot da nič ne razumem. "Ubili bi ga, ako bi ostao na terenu." Sodnik ga je pravzaprav zavaroval. Nič bolje ni bilo v Bihaću, kjer se je pri izidu 1 : 1 kaki dve minuti pred koncem naš Dervić (kasnejši islandski reprezentant) znašel sam pred vrati. Tik pred strelom je sodnik tekmo končal. "Dve minuti prekmalu," so ga po tekmi opozarjali naši strategi. Sodnik pa: "Jeste normalni, nitko ne može pobjediti u Bihaću." In res, Jedinstvo iz Bihaća je bilo doma nepremagljivo. Čisto drugače od Slovana, ta je izgubljal tudi na Kodeljevem. Publika je bila korektna, penzionerji in bivši fuzbalerji in nekaj pankerjev tipa Tomc ali Lovšin. Nenevarno. Dokler ni vsem dopizdilo. Tako je Inker iz Zaprešića na eno odločilnih tekem pripeljal sodnika kar v svojem avtobusu - menda zaradi znižanja stroškov. Sosed je sodil sosedu. In Slovan je izgubil, potem ko ga je sodnik iz Zaprešića krepko okradel. Vendar je bil sodnik zelo pogumen. Šel se je tuširat v skupno kopalnico s slovanovci. Bili smo v klubski pisarni in popisovali tekmo, ko smo zaslišali dretje. Stekli smo proti kopalnici. "Ja, kaj pa je?" Sodnik je ležal na mokrih ploščicah in bil rahlo okrvavljen in ustnico je imel zabuhlo. Ob njem sta se tuširala Poljanšek in Dervić. "Na žajfi je padel," sta se strinjala in tudi pretepeni sodnik je raje žalostno pokimal. Slovan pa ni več igral tekem na domačem igrišču.

Zdaj pa nazaj v Zagreb, kjer so na tekmi Zagreb : Pivovarna Laško domači poraženci hoteli obračunati z vsem, kar je le dišalo po Sloveniji. Z rokometaši, z navijači in celo s častnimi gosti. Skinhedi, nekakšni prizagrebški nacisti, verjetno že nekaj časa niso glavni problem zagrebškega športa, čeprav so le kake tri tedne pred derbijem med Pivovarno Laško in Zagrebom, v času izgredov v zvezi s tekmo Hajduk : Dinamo, mimogrede zaklali tri Hajdukove navijače. Verjetno so bistvo zgodbe zagrebški policisti in varnostniki, ki se jih bojijo. Sicer pa ste si verjetno ogledali posnetke. Veliko raje bi videl, da me pretepe pet zagrebških policistov kot en sam Bad Blue Boy. In če so že policisti cvikoti, ki ne morejo zaščititi niti rokometašev v slačilnicah, še vedno ni jasno, zakaj evropska rokometna zveza ne more prepovedati tekem v prostorih, ki so življenjsko nevarni. Pred časom sem gledal prenos neke rokometne tekme iz Skopja. Zadnjo devetmetrovko si je nekaj tisoč gledalcev ogledalo kar v sedmercu domačih. In dvorane jasno niso suspendirali. Uberimo torej drugo strategijo: ko bo Laško v Celju znova izgubljalo z Barcelono, bi na žajfi spet lahko spodrsnilo kakemu sodniku.

povezava