Brez vrtnic v ustih

Ob devetih zvečer ob klavirju v ljubljanski kavarni Evropa začnejo v tangu krožiti plesalci vseh starosti in velikosti. Toliko lepih nog, ujetih v najlonke in visoke pete, ne boste videli nikjer drugje. Zadovoljstvo na obrazih, pri nekaterih celo zaprte oči, in lepo obarvani rdeči nohti - na videz sama eleganca in sproščenost. Ko pa se boste plesalcem pridružili po plesu, boste videli, da imajo nekateri moški in damice v torbicah brisače in dodatna oblačila. Težko dihajo in po obrazih jim teče znoj, zaradi katerega se morajo na koncu srečanja preobleči. Torej eleganca, ki je po trudu enakovredna vadbi v studiu za fitnes. Ko pa izveste, da je, preden sploh začnete plesati tango, treba vsaj eno leto vztrajno ponavljati določene korake in vaditi in vaditi, takoj pomislite, da je tango neke vrste obsedenost. "V postelji mi je tudi vroče, a nikoli ne neham," mi reče eden od znojnih plesalcev. Količino svojevrstnega inteligenčnega erotičnega naboja tanga je opisala tudi ena od plesalk: "Moški predlaga, ženska mu odgovarja, nato plesalec interpretira njen odgovor. Nikoli ne vem, kako se bo gibanje končalo, zmeraj je prisotna improvizacija. Če je moški dober plesalec, se med tangom počutim kot edina ženska na svetu." Nato, ko se je presedla bliže, mi je še zaupala: "Enkrat sem med plesom celo doživela orgazem. Tako dober je bil moj partner."

Barbarsko zvijanje

Tango se je rodil v revnem južnem delu Buenos Airesa pod vplivom kubanskih in afriških plesov. Ker je bila Argentina v začetku prejšnjega stoletja svet moških, so bili prvi pari plesalcev moški. Pri razmerju ena ženska proti 20 moškim je bilo dobro plesanje tanga znak moškosti. Tango je bil sprva ples revnih, ki ga je bogatejša elita Argentine zavračala kot vulgarno, nespodobno gibanje. Vendar se spolnost ni ozirala na družbeno lestvico, zato se je tango kmalu znašel tudi v bordelih za visoke sloje, kot neke vrste predigra seksu. Počasi se je tango pokazal tudi na argentinskih ulicah. Pridobival je nove instrumente in izgubljal strastnost in agresivnost. Okoli leta 1913 je nepričakovano osvojil plesne dvorane evropskih prestolnic, a te so tango tako rekoč "kastrirale", standardizirale in umirile do meje "poštenega" plesa. Medtem sta sporno dotikanje plesalcev in "opolzka" zgodovina tanga zbudila po vsem svetu veliko nasprotovanje. Papež Pij X. je tango označil za "barbarsko zvijanje" in ga javno prepovedal. V Rusiji je bilo leta 1914 tango prepovedano plesati v izobraževalnih ustanovah, v Avstriji pa v vojaški uniformi. New York Times ga je označil za " nevarnejšega od nemškega imperializma". Neki zdravnik pa je celo odkril, da je tango vzrok za bolezen "krivih" nog.

Subkultura

Tango ni le obvezen ples plesnih tečajev maturantov, ampak je postal družabni dogodek. Tudi v Sloveniji. "Slovenska subkultura tanga ima vse značilnosti tovrstne svetovne subkulture. Stvar se je začela razvijati pred petimi leti, ko so se v Sloveniji pojavili novi učitelji. Opaznejša je postala pred dvema ali tremi leti, ko so se ljudje začeli razkazovati zunaj plesnih šol," pravi Blaž Bertoncelj, ki je skupaj z Andrejo Podlogar osvojil naslov svetovnih prvakov v argentinskem tangu v Annecyju (Francija) leta 1998. "Zdaj je iz nekaj ljubiteljskih parov v Sloveniji nastalo okrog 30 do 40 parov, ki se redno udeležujejo dogodkov na tango sceni. Vsi ti ljudje so 'zelo' individualni, nadpovprečno izobraženi. Imajo svojo vizijo, odnos do življenja, ki ni stereotipski. Tango pa je del njihovega življenjskega sloga." Niti Blaž niti Andreja tanga ne poučujeta. "Midva teživa k temu, da bi postala še boljša plesalca. Ob poučevanju pa ti na žalost ostane zelo malo časa zase. Nastopava v plesnih predstavah za posamezne naročnike in se udeležujeva srečanj v kavarni Evropa ali v Tomačevem, v gasilskem domu. Seveda tudi tekmujeva. Leta 1998 sva bila svetovna prvaka. Leta 1999 sva prišla v polfinale svetovnega prvenstva in letos sva prišla v finale. Učiti sva se začela pri domačih strokovnjakih, nadaljevala sva v tujini."

Naraščajoče zanimanje za tango na Slovenskem organizatorjem dopušča, da povabijo v Ljubljano tudi tuje strokovnjake. Pred kratkim je Slovenijo obiskal eden od petih najboljših učiteljev tanga na svetu Metin Yazir, ki je tango začel plesati v Nemčiji, kamor se je priselil iz Turčije. Kot pravi Blaž, je "izredno karizmatična osebnost, tango pa je odplesal tudi v Beli hiši v prisotnosti argentinskega in ameriškega predsednika in s tem presegel vse dosegljive meje plesalca tanga. Trenutno je razprodan za dve leti vnaprej in zelo zaželen učitelj."

Ko pri kakem slovenskem poznavalcu začnete spraševati o tangu, vas najprej vpraša, na katerega mislite, standardnega ali argentinskega. Standardnega ali z drugimi besedami evropskega tanga, ki je sprejet tudi kot tekmovalni standard, se lahko naučite v marsikateri plesni šoli v kombinaciji z drugimi latinskoameriškimi plesi. Argentinski tango je dosegljiv le pri številnih učiteljih, med katerimi je Nina Orešič, ki si je izkušnje s tem plesom pridobivala tudi v Argentini. Nina, predsednica Tango argentino kluba Ljubljana, pravi: "Razlika med plesoma je tehnična. Pri argentinskem tangu je komunikacija med plesalcema intimna. Interpretacija korakov je prepuščena iznajdljivosti, improvizacija je zaželena. Pri evropskem tangu so koraki in obrati strogo standardizirani, ekskurzi niso dovoljeni."

Meditacija

Čeprav večina laikov misli, da je tango ena sama seksualna napetost, morda le ni samo to. Blaž Bertoncelj se z mnenjem o erotičnosti tanga ne strinja: "Tango je nad seksualnostjo. Ima specifično glasbo in nima bobnov, ki navdihujejo ples z miganjem bokov, s čustvi in z erotiko. Je pogosto bolj sprostitev kot razkazovanje pred soplesalcem in publiko." Enako razmišlja eden od najaktivnejših plesalcev na plesišču kavarne Evropa, petdesetletni Miodrag Stanojević: "Tango mi daje energijo in je že zdavnaj postal način življenja. Tako kot drugi živijo budizem, jaz živim tango. S temperamentnim udarcem noge ob tla sprostim napetost." Čeprav ima Miodrag težave s hrbtenico in občasno čuti hude bolečine, nikoli ne neha sredi plesa: "Toliko pa le lahko potrpim, da dokončam ples." Tanga ne namerava zapustiti, dokler bo lahko hodil. "Ko se slačiš pred spanjem in odlagaš obleko, kažeš vso svojo moč in hibe. Vse malenkosti postanejo javne in očitne. Tako je tudi v tangu, plesalec med plesom izraža svoje globlje značilnosti. Bodisi vroč temperament ali simpatično umirjenost, vse to s plesnimi gibi nehote pokaže v sožitju s partnerjem," dodaja še eden, kot je rekel zase, obsedenec s tangom. Tango je zelo specifičen ples; kot pravijo tangomani, vam lahko postane všeč takoj in vas obsede za vselej ali pa vas v hipu odbije. Najbolj specifičen instrument glasbe za ta ples je bandoneon, glasbilo, ki ima 38 gumbov za desno roko in 33 za levo. Vsak gumb lahko ustvari dva tona, odvisno od raztegovanja ali stiskanja meha. Kot pravi legenda, je gromozanski bandoneon prišel v Argentino iz Nemčije in je bil prodan nekim nemškim vojakom za liter žganja.

Komercialni kič

Ob pogledu na plesišče ugotovite, da se plesalci pogosto izmenjujejo, saj je za večino pomembnejša kakovost partnerjevega giba kot osebno poznanstvo. "Ko je plesa enkrat konec, je konec med soplesalcema tudi nasploh," pravi svetovni prvak slovenskega rodu. "V Argentini sem videl ljudi, ki so se pred plesom na odru sprva ob prijetni glasbi samo pogovarjali. Ko pa so enkrat začeli plesati, niso izrekli niti besedice več. Pogosto sem občudoval, kako so plesalci plesali z zaprtimi očmi, tako osredotočenost na korak in glasbo boste pri nas in v Evropi nasploh težko našli." Kot pravi Blaž: "Za Argentince, pa tudi za nas je tango oblika meditacije. Med njim plesalci ne razmišljajo, kaj bodo jedli za večerjo, pravzaprav ne razmišljajo o ničemer. V glavi je samo enakostranični trikotnik tanga: na enem vogalu je glasba, na drugem plesalec in na tretjem plesalka. Ob odsotnosti enega udeleženca tango ne funkcionira več." Kaj pa roža v ustih plesalca? "To je proizvod Hollywooda, ki je tango izkoristil v svoje komercialne namene in mu dodal nekatere povsem tuje komponente. V nekaj primerih je tango celo osmešil s kičem." Za kič lahko štejemo ne samo rožico, ampak tudi posebna oblačila: "Načeloma tango lahko krasno plešemo v strganih kavbojkah ali elegantno oblečeni. Prvi izvajalci so ga plesali celo v škornjih, ker so bili tako imenovani 'argentinski kavboji'. Visoka peta pri ženskah izhaja iz praktičnih razlogov, potrebna je zaradi stabilnosti noge. Iz istih razlogov je zaželen usnjeni podplat čevlja. Druge stvari so poljubne." Poljubna je tudi starost plesalca, čeprav, kot je zapisano na slovenski internetni strani www.tangoflow.com, je posameznik pripravljen na tango, "ko je enkrat ljubil, ko je enkrat bil ljubljen in ko je enkrat ljubezen izgubil". Stavek, ki ponazarja bridkost tanga, ki se navezuje na žalostna besedila nekaterih skladb tanga o nesrečni ljubezni, izgubljeni domovini ali uničenem samospoštovanju. Še zmeraj v rojstnem kraju tega plesa, kadar mož iz ljubosumja ubije svojo ženo, pravijo, da "sta ta dva odplesala tango". Sicer pa je prek interneta razvijajoča se slovenska tradicija tanga krepko povezana s tangomani po svetu. Rok Klančnik, ki je poleg Nine Orešič organizator tangovskih večerov v kavarni Evropa in lastnik več kot sto cedejev s tango glasbo, trdi, da tangomani veliko potujejo: "Vse ljubitelje tanga vabimo k našim večerom tudi prek interneta. Zato boste med našimi plesalci pogosto slišali tujo govorico. Tudi ko gredo slovenski plesalci v tujino, to pa počnejo dokaj pogosto, so tam toplo sprejeti." Tango je torej, ob stoletnici tega plesa, družabni dogodek, ki povezuje. Kot je rekla s tangom "manj obsedena" plesalka: "Tango je zame dogodek, kjer se lahko razkažem in pogledam druge. Vsako nedeljo se udeležim plesa, ko pa kdaj ne grem, mi nekaj manjka."